Potovanje se je začelo z velikim “Ups, že spet al kaj?” – v obliki pretežkih kovčkov.
Ker bodimo iskreni – kdo pa gre na Maldive z minimalistično prtljago? No, mi zagotovo ne. Nočni let zveni romantično … dokler ne ugotoviš, da otrok zaspi točno v trenutku, ko začnejo streči večerjo.
In potem? Potem dve uri sediš z vilicami v eni roki in glavo v naročju v drugi. Elegantno, res.
Leteli smo proti Maldivom s postankom v Dubaju. Utrujajoče? Ja. Ampak tisti občutek, ko končno pristaneš na letališči Malé … čista evforija!
Ker pa smo – kako naj rečem – malce posebni in vedno iščemo nekaj drugačnega, tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Brez agencij, brez klasičnih paketov, brez tistega slavnega flaminga v vodi. No, skoraj brez agencij – jaz sem šla po svoje, ostali pa so se priključili ekipi agencije DremeljJ.
Dva meseca sem vsak prosti trenutek preživela na Googlu – z odprtimi toliko zavihki, da je računalnik mislil, da se selim na Luno. In potem – AKCIJA!
Mafushi – Maldivi po domače
Po skoraj 22 urah poti smo pristali na letališču Malé, kjer so nas že čakali čolni, da nas zapeljejo do našega otoka.
In tukaj sem se naučila prvo maldivsko lekcijo življenja:
Čeprav smo sedeli pod streho, sem si mislila, da je noro pametno moliti roko ven – saj prijetno piha! No, po treh dneh sem še vedno čutila zelo opečeno roko. Bravo, jaz. 🙂
Prva postaja: otok Mafushi. Naš že šesti maldivski skok. Do zdaj smo vedno bivali v resortih. In čeprav so ti otoki kot razglednice – s koktajli in ležalniki vred – sem si letos zaželela nekaj bolj pristnega. Ni resorta, hvala lepa. Tokrat smo šli na Mafushi – domorodni otok, kjer so Maldivi še vedno Maldivi. Brez filtrov, brez poziranja, brez flamingov. In veste kaj? Odločitev je bila vrhunska. Mafushi ima dušo. Ni kičast, ni za Instagram perfekcioniste – je pa srčen, pristen in topel. Tako kot ga opiše domačinka, ki je zdaj tudi »naša« – Karina Rak. Karina je Slovenka, ki tam živi že nekaj let in je pravi zaklad za vse, ki tja pridejo prvič. Zaradi njenega znanja, topline in priporočil je bil naš začetek na Maldivih brez stresa – in s polnim srcem navdušenja.
Ko smo prispeli na Mafushi, nas je pričakala prečudovita, nasmejana Karina in nas pospremila do hotela Kani – simpatičnega hotelčka z zelo prostornimi sobami, razgledom na palmo in prijazno, »domačo« plažo.
In ko rečem domačo, mislim tisto plažo, ki je precej drugačna od razglednic – ampak ravno v tem je njen čar.
Če te zanima razlika med lokalnim otokom in resortom – skoči na moj Instagram profil. V highlightih pod “Maldivi” sem vse lepo pokazala in razložila.
Takoj po tušu … sipina!
Takoj po tušu in preoblačenju (22 ur poti, ne pozabimo!) smo že prvi dan s Karino odpluli na čudovito sipino.
Turkizna voda, beli pesek, nežno sonce (razen na moji roki), in popoln mir.
Dve uri poležavanja, čofotanja in smeha – res popoln uvod v naše potovanje. Zvečer pa v lokalno restavracijo. Hrana super, ambient topel, Sija je na mizi, revica, zaspala v špagete, jaz pa sem se navdušila nad jedjo, ki je še danes ne znam poimenovati – nekaj v stilu riža z zelenjavo, postreženega v izdolbenem ananasu.
Jet lag je potrkal ob devetih zvečer – kar pa je bilo super, ker smo se naslednji dan zbudili kot prerojeni.
Namig za potujoče: Prvi dan se maksimalno izčrpajte. Telo se lažje prestavi v drug časovni pas, če ga prej konkretno zdelate.
Plavanje z morskimi psi
Naslednje jutro smo šli na nekaj, kar sem jaz osebno rezervirala pri Karini – v neki svoji evforiji – plavanje z morskimi psi. A ko je ura zares odbila trenutek resnice, sem ves čas do tja bentila, da ni šanse, da grem v vodo.
»Naj me vržejo noter, če si upajo! Jaz grem samo gledat!« sem trmasto razlagala. No … potem pa smo pripluli do točke, kjer je voda turkizna, sonce visoko, morski psi pa čisto mirno krožijo.
In jaz? Pod Karinino mehko, a odločilno spodbudo – sem nekako … zdrsnila v vodo. In ne, to ni bilo plavanje.
To je bilo nekaj med paralizo in nasedlim kupom strahu. Dobesedno sem ležala na morski gladini kot ena utopljena mehka blazina. Roke široko, oči široke, dihanje plitvo – čakajoč na tisti famozni šklioc, ki bo dokaz, da sem »plavala z morskimi psi«. Ker jaz sem faca. Kao faca. 🙂 Medtem pa moja Šajana – brez ene same trohice strahu – plava, se potaplja, kroži med morskimi psi, kot da to počne vsak torek popoldne. Resno – otrok je bil pogum, jaz pa influencerka z živčnim zlomom.
Danes mislim, da gre za starševski refleks – ko imaš otroke, ne razmišljaš več samo o sebi, ampak o tem »kaj pa če …«. In ja, morski psi res ne naredijo nič. (No, niso ravno rastlinojedi – jedo tuno.)In ne naredijo nič … dokler TI ne narediš napake. Ampak, kako pa naj jaz vem, da jaz ne bom naredila napake?! 🙂
P.S. Karina je sicer omenila, da je nekdo enkrat naredil napako in končal z 12 šivi.
Ampak hej – sam si je kriv. 🙂 Kakorkoli – če bi danes morala to ponoviti še enkrat? BI.
Ker je bila res noro dobra izkušnja.
Dori, Nemo & kosilo na sipini
Po morski pustolovščini se dan še zdaleč ni končal. Snorklanje z želvami, iskanje Nema in Dori, še en prijazen morski pes in čista sreča. Vsi v vodi, vsi navdušeni – tudi naša Sija (8 let) je bila popolnoma zaljubljena v podvodni svet. Sledilo je še kosilo na sipini, potem pa vrnitev in večerni padec v posteljo, kot se za morsko izmučeno družino spodobi.
Če boste šli na Maldive – Karinin izlet je NEKAJ OBVEZNEGA. Resno. Dan, ki ti ostane v srcu za vedno.
Resort za razvajanje
Ker pa jaz zase vem, da preveč delam in si zaslužim tudi en dan poležavanja in tiste »že znane maldivske izkušnje«, smo šli naslednji dan še na rezort San Siyam Olhuveli. Zdaj – to je pa druga dimenzija.
Do tja greš s čolnom, plačaš vstopnino (ki je skoraj enaka ceni nočitve), prineseš kopijo potnega lista, naredijo ti prijavo – in si gost hotela od 9.00 do 18.00.
V tem času lahko:
• ješ,
• piješ,
• plavaš,
• ležiš,
• in se slikaš na 100 različnih načinov, da boš ja pokazal, kako je pa tebi fajn. 🙂
Razlika med lokalnim otokom in resortom je ogromna – zato te ponovno prijazno povabim, da skočiš na Instagram highlight »Maldivi«, kjer sem vse natančno razložila. Tukaj ne bom dolgovezila. Če te mika, da bi Maldive doživel/a v podobnem slogu – Karina Rak je pravi naslov. ( Najdete jo na njenem IG profili Karina Rak, ali pa ji pišete na karina.maldivi@gmail.com) Organizira tudi skupinske odhode in z njeno pomočjo je potovanje res lažje, bolj varno in polno čarobnih doživetij.
Karina Rak. Najdete jo na instagramu KARINA RAK, ali pa ji pišete na karina.maldivi@gmail.com
ŠRILANKA: KJER RIŽ DIŠI PO KARIJU IN KAOSU
Z Maldivov smo se poslovili z ogledom sončnega zahoda, Karinine večerje na plaži in sveže ribe, in že naslednji dan nadaljevali svojo pot proti novi dogodivščini – Šrilanki. Let iz Maldivov traja dobro uro in pol, ampak če potuješ z družino, v resnici traja cel dan. Odhod iz hotela, še zadnja fotka na plaži, čoln do letališča, check-in, čakanje, spet lakota, iskanje stranišča, še malo čakanja… in potem končno: Colombo – Šrilanka!
Naša prva postaja je bil Negombo. Samo za prespat, da se srečamo z Dinom naslednji dan. Din je bil naš šofer, katerega sem najela že iz domačega kauča. Je šri lančan, govori tekoče angleško , vseeno s tistim njihovim prizvokom, ko včasih ne veš ali je rekel tee ali tree, ali trea, ampak razvozlaš in vse je super. Da se vrnem nazaj na hotel – prvo noč- Nisem imela velikih pričakovanj – 36 evrov za štiričlansko družino pač ne pomeni luksuza. In potem – šok. V najboljši možni smeri! Hotelček je bil čist, simpatičen, z bazenom, osebje prijazno, hrana super. Še predno smo se razpakirali, je Sija že plavala v bazenu. Popoln začetek. Čudovit zajtrk šri lanških jedi. Ko odhajaš iz hotela, te kar malo vest zapeče, da si plačal samo 36 eur za vse to.
Zjutraj smo se srečali z Dinom, našim šoferjem. Ne vodič, ampak nekaj boljšega – nekdo, ki te posluša, ustreže vsem tvojim željam, ki te vozi, ti pusti dihati, ti ne govori preveč in se nikoli ne izgubi. Za 100 evrov na dan, z vsem vključenim – idealno za tiste, ki ne marate adrenalina med prehitevanjem tovornjakov na levi strani ceste.Ker ceste po Šri Lanki so lepo urejene, ampak kaos na cestah- no, dvo pasovnica je pri njih vsaj 5 pasovnica, prehiteva se v ovinke, trobi se na vsakem metru in tako dalje. Če ravno ne želite podpisovati ločitvenih papirjev ko pridete domov iz dopusta, je šofer, kar dobra izbira.
Kje smo začeli potovanje
Prvi pravi postanek je bil vožnja z lesenim čolnom po Nizozemskem kanalu – ja, tako mu pravijo, ker so ga v 17. stoletju zgradili Nizozemci med svojo kolonialno pustolovščino. Plovba med mangrovami, palmami in… opicami! Opice so skakale res povsod in bilo je vrhunsko. Na poti smo se ustavili pri ribičih, ravno ko so raztovarjali sveže ulovljene ogromne tune. Če ste kdaj želeli videti, kako je videti “tržnica v živo”, brez stojnic, to je to.Zanimiva in seveda smrdeča izkušnja. Pripravili so nam tudi piknik v vodi, pripravili en kup sadja, kokose in temu bi lahko rekli, da je bil res čudovit uvod v našo popotovanje po sri lanki.
Naslednja postojanka. Sloni v Millennium Elephant Foundation –vse sem zgooglala vse sem prebrala in iz domačega kauča se mi je Milenium elepfant zdela odlična izbira. Ko smo prišli tam- no, ne. Preskočite to. Ker to ni zavetišče, kljub temu, da ti zagotavljajo na netu, da je to zavetišče za slone in kljub temu, da ti želijo prodati zgodbice, kako bi ta slon bil že zadvnaj mrtev, če ga oni ne bi rešili itd, ob pogledu na slone to ne pije vode. Res ne. Moja Šajana, ki je že v osnovi malo bolj občutljiva na te stvari (od 7. leta ne je mesa, ker se ji živali smilijo), je kar nabirala solze. Nismo se dolgo zadržali tam. Skopali smo enega slona in šli. Če bi morala še enlkrat izbrati , izberem pinawalo, vseeno malo bolj odprto in prijazno, bolj naravno in bolj pristno.
Po nekaj urah vožnje smo prispeli v Athena Lake Resort, hotel ob jezeru z bazenom in čudovito mirno okolico. Prostor, kjer si rečeš – hvala življenje. Takrat pa že tudi veš, da boš potreboval bazen. Po tej vročini, prašnih cestah– samo noge v vodo in ne mislit na nič.
V tem delu, če boste izbrali mojo pot, je bazene, za zvečer kar nujna stvar. Res, ker je vroče, cel si lepjiv, vlažnoje in najboljša stvar je res , ko spet s kufri pritrogaš v nov hotel in narediš nov check in, da se lahko potem vržeš v vodo in spiješ kak kokos. Kokos rečem zato, ker se sliši bolj fensi, v resnici pa sem pila gin tonik☺
Naslednje jutro – safari! A ne v Yali, kjer se turistični džipi razporedijo kot na parkirišču in gredo v konvoju drug za drugim, ter sloni v svojem naravnem okolju, niso več v naravnem….ker so totalno znervozirani zaradi hrupa in turistov… . Mi smo izbrali manjši naravni rezervat, kjer smo bili skoraj sami. Dva džipa v celem dopoldnevu. Sloni, jelenčki, ptiči, celo en len krokodil. Vse to – v tišini.
Otroka sta razumela, da je v naravi čar v miru. Jaz pa tudi. Spokojno opazovanje slonov v njihovem naravnem habitatu, res neprecenljivo. Super izkušnja in toplo priporočam vsem. Safari se imenuje Hurulu eco park.
Po safariju, pa smo pot nadaljevali na znamenito skalo…. Zapeljali smo se do Sigirije, znamenite skalne palače, ki jo je v 5. stoletju zgradil kralj Kasyapa. Vrh je čudovit – pravijo. A mi tega ne vemo, ker smo se odločili, da tistih 1200 stopnic tokrat raje prepustimo drugim. V 40 stopinjah, z dvema otrokoma in menopavzo na robu… ni šlo. Namesto tega smo najeli tuk-tuk, naredili krog okoli skale, nekaj selfijev in si v senci naročili kokos. Tokrat res kokos! Prisežem☺ Pa na youtubu smo si pogledali posnetek z dronom, da smo videli natančno, kako sigiriya zgleda od zgoraj. Je res spektakularna skala, ampak tako enotni kot družina še nikoli nismo bili- gremo gor- ne!
Po safari pustolovščini in elegantnem izogibanju 1200 stopnicam na Sigirijo, nas je pot vodila proti Dambulli. Ta tempelj v votlinah – oz. bolje rečeno serija votlin – ni kar nekaj na hitro vklesanega. To je največji in najbolje ohranjen jamski tempeljski kompleks na Šrilanki. Pet votlin, stotine kipov Bude, mir in zlati nasmehi iz teme. Meni osebno je bilo krasno, še posebej, ker je bilo notri prijetno hladno in si imel občutek, da si čisto malo bližje razsvetljenju. Al’ pa vsaj klimi.
Na poti proti Kandiju smo se ustavili v tistem znanem začimbnem vrtu, ki jih imajo skoraj ob vsaki cesti. Če še nikoli nisi videl, kako raste cimet ali kurkuma – super zanimivo. Cimet, na primer, dobivajo iz notranje plasti lubja drevesa, ki ga olupijo in zvijejo v tiste značilne palčke. Kurkuma pa je kot majhen, oranžen koren – malo podobna ingverju, raste pod zemljo in ko jo izkopljejo, diši po tistem toplem, zemeljskem vonju, ki ga poznamo iz kari mešanic.
A najbolj me je presenetilo, kako dejansko raste curry – ne v prahu( hahaha hec) , ampak kot grmiček s svetlo zelenimi listi, ki jih podrgneš med prsti in takoj zadišijo po indijskih jedeh. Vanilija se vije po oporah kot plezalka, muškatni orešček pa visi v sadežu, ki ga moraš razpoloviti, da prideš do tistega oreška, ki ga naribamo v bešamel omako☺ .
Moraš it! Če pa si bil že na Zanzibarju ali Baliju, je pa to malo ponovitev snovi. Ampak!Je mimogrede, ni vstopnine, računajo na to, da boš kaj kupil in to je to… Tu sem si kupila čudežno kremo in “sprej proti staranju”, s katerim bom, menda, do 50. izgledala kot dvajsetletnica. Počasi si moram poiskati pediatra☺ Bom poročala, kako gre.
Kandy – mesto, kjer se čas ustavi zaradi enega zoba
Ko smo prispeli v Kandy, sem si v glavi narisala miren večer ob čajčku, morda kak sprehod po jezeru, mirno vzdušje… A realnost je bila vse prej kot to. Ujeli smo enega največjih verskih dogodkov v državi – romanje k Buddhovemu zobu, ki se vsako leto odvija v znamenitem templju Svetega zoba.
Ta tempelj hrani eno najsvetejših relikvij budizma – zob samega Bude. Po legendi naj bi ga po njegovem pogrebu iz pepela skrivaj vzela njegova učenka in ga kasneje prinesli na Šrilanko, kjer se je zob skozi stoletja selil iz kraja v kraj, odvisno od kraljevega prestola. Zakaj? Ker je veljalo, da tisti, ki ima zob, ima tudi legitimno pravico do vladanja.
Ko smo vstopili v mesto, nas je preplavila reka ljudi – več kot 300.000 vernikov, vsi oblečeni v belo, barvo čistosti, predanosti in spoštovanja. Mame z dojenčki, starejši z zloženimi odejami, skupine romarjev z molitvami na ustnicah. Ljudje so spali ob cesti, v dežju, pokriti le z vrečami za smeti. Čakali so dneve, nekateri brez hrane, vse zato, da bi za nekaj sekund uzrli relikvijo, ki jo odprejo le ob posebnih priložnostih. In ravno to noč je bila ena od njih.
V času, ko ti kot turistu ponujajo možnost, da greš mimo vrste – ker si “zahodnjak” z močnim potnim listom – je občutek… neprijeten. Srce ti ne dovoli. Ko vidiš pred sabo stare mame, ki se naslanjajo na vnuke in čakajo že drugi dan zapored, samo da se poklonijo svoji veri, ti pa bi šel mimo, ker imaš rezervacijo? Ne, ne gre. Nismo šli. In ni mi žal. To so trenutki, ko ni pomembno, kaj vidiš, ampak kaj začutiš. In v tistem trenutku sem bila bolj hvaležna za to izkušnjo, kot če bi res uzrla zob.
Zvečer smo vseeno doživeli nekaj posebnega – tradicionalni plesni šov. Zvoki bobnov, plesalci v maskah, ognjeni obredi, hoja po žerjavic. Res simpatično. Po predstavi še mini nočni sprehod po Kandiju – mesto, ki sicer diha s tradicijo, pa je tisti večer dihalo še z vero, upanjem in tiho, srčno predanostjo.
Večer smo zaključili v Dumbo Pizzi (ja, pica paše tudi na Šrilanki!), nato pa zlezli pod odejo v čudovitem hotelčku Rivora Residence – soba z zajtrkom za vse štiri za 80 evrov, čista petica. Res topel zaključek dneva, ki ti seže do srca.
Na poti proti Nuwara Eliyi sem ob tabli za botanični vrt Peradeniya kar zakričala: “Stoooj, Din!” In smo šli. Hvala bogu, da smo. Že vhod v vrt je kot scena iz kakšnega tropskega filma – vse diši po vlagi, zelenju in obljubi miru. Orhideje v vseh možnih barvah, bambusovi gozdovi, skozi katere se počutiš kot v kakšnem skrivnostnem templju, drevored kraljevih palm, ki te naredi čisto majhnega, in ogromno “drevo ljubezni”, pod katerim si menda pari obljubljajo večno zvestobo (nismo testirali :)). Najeli smo buggyja z vodičem in rdečimi zobmi( baje, da je to od nekih listov, ki vsebujejo alcohol- pismo, nisem si zapomnila) Tip je bil enciklopedija z nasmehom. Povedal nam je, kako raste kokain (no, rastlina kokaina – mirno!), pokazal evkaliptuse visoke kot nebotičniki in razložil razliko med rastlinami, ki izgledajo isto, a imajo čisto različno funkcijo. Vsaka stebla, vsaka listna žila ima svojo zgodbo. Botanični vrt je res popolna izbira za družine – otrokom je bilo zabavno, nama pa tudi zelo poučno☺
Ko se pelješ proti Nuwari Eliyi, se začne razkrivati tista razglednična Šrilanka, ki si jo predstavljaš še preden stopiš na letalo – neskončne plantaže čaja, zeleno morje listov, nežni hribi in meglice. Pokrajina dobesedno ustavi čas. In ko začne rositi… postane še bolj filmsko. Ja, padal je dež, a to nas ni niti najmanj motilo – pravzaprav je vse skupaj dobilo še bolj romantičen, pravljičen pridih. Dežne kaplje so se nabirale na čajnih listih, zrak je bil prepojen z vonjem po zemlji in listju, mi pa z dežniki in kapucami – čisto zmedeni, a navdušeni.
Ustavili smo se v eni od številnih čajnih tovarn, kjer te popeljejo skozi celoten proces – od listka do skodelice. Naučiš se, da iz iste rastline dobimo črni, zeleni in beli čaj – razlika je le v tem, kako dolgo ga fermentirajo in sušijo. Vonji v tovarni so bili neverjetni – kombinacija svežine, topline in nečesa tako domačega, da se ti kar zdi, da si že kdaj bil tukaj. Ob koncu ogledov sledi pokušina – meni je zmagal črni čaj s cimetom. Diši po praznikih. In božičnih šovih☺
Potem pa najlepši del – obiranje čaja. Oblekli so nas v tradicionalna oblačila, na hrbte nam dali pletene košare in nas peljali med grmičke. Učili so nas, kako pravilno trgati le najbolj mlad list, da ostane rastlina zdrava in kakovost čaja vrhunska. Res, prizor za razglednico – mi med zelenimi griči, v oblačilih domačinov, v rosi in dežju. Poetično. Skoraj filmsko.
Boj s pijavkami
In potem… BAM! Nazaj v realnost. Nekaj začutim na prstu na nogi. Najprej mislim, da me je nekaj opraskalo. Pa pogledam – in tam se, prisesana, masti pijavka. Prava, debela, nagravžna in zadovoljna. Po začetni paniki, živčnem plesu in skorajšnjem kriku (ki sem ga pogoltnila zaradi otrok), sem začela googlati.Chat gpt- hvala ti! Kako jih odstraniš, kako preveriš, če je glava ostala notri, kaj pomeni, če krvaviš še eno uro in pol… Nič nevarnega, pravijo. A srček ti vseeno poskoči. Otroka sta bila najprej fascinirana, potem zgrožena, na koncu pa se je iz tega razvila cela debata o naravi, parazitih in zakaj v naravi nič ni zaman. Takrat sem si rekla – prav, tale pijavka bo del zanimive zgodbe. In zdaj je.
Zjutraj smo zapustili Nuwara Eliyo in se z Dinom odpeljali do železniške postaje. Cilj: Ella. Prevoz: vlak, ki slovi kot ena najlepših voženj na svetu. In ni samo legenda – res je čudovito. V trenutku, ko se vlak začne premikati, se začne tudi čarovnija. Pokrajina se odvije kot film – bujna pobočja čajevca, slapovi, riževa polja, drobne hišice v dolinah, in meglica, ki počasi odgrinja nebo. Midve s Šajano sva stali pri odprtih vratih, viseli ven kot dve opici – z vetrom v laseh, z očmi na pecljih. Trenutek tišine, ki se ti zareže v srce in ti ostane. Majhen, a ključen nasvet za vse, ki načrtujete to vožnjo: ne kupujte kart za 1. razred. Vse je zaprto, tiho, klimatizirano. Pravi čar se skriva v ekonomskem razredu – odprta okna, odprta vrata, vonj po dežju, glasovi prodajalcev, ki ti ponujajo samose in čaj. To ni prevoz. To je izkušnja.
Ko smo prispeli v Ello, nas je pričakala džungla. Dobesedno. Naš hotelček je bil sredi zelenega – bambus, palme, ptice in… pijavke. Ena nas je pozdravila kar pri kozarcu na mizi. Druga je ležerno lezla ob robu postelje. Tretja se je odločila raziskovati steno. Po hitrem posvetu smo spali v dolgih pižamah zatlačenih v nogavice. Jaz sem spala z odprtimi očmi in podzavestno preverjala vsak gib. Ampak razgled? Tisti je bil vsega vreden. Zjutraj meglice med palmami, opice na vejah, ptičje petje in mir, ki se ga ne da kupiti. No, mogoče se ga da na Bookingu, ampak občutek ostaja enkraten.
Obiskali smo tudi tisti ikonični Nine Arch Bridge – veličasten devet-ločni most, ki ga vidiš na vsaki razglednici Šrilanke. Vzeli smo tuk-tuk, ki nas je odložil na razgledni točki, vlak je ravno pripeljal, midva z možem pa sva stala tam z odprtimi usti kot otroka, ko prvič vidita morje. Popoln trenutek – vlak, most, zelenje in tisti občutek, da si ravno tam, kjer moraš biti.
Zatem smo se sprehodili do znane Ella Swing – tiste gugalnice nad hribi, ki jo vsi objavljajo na Instagramu. Ne, nisem šla gor. Samo stala sem ob strani, gledala, kako se drugi gugajo visoko nad pokrajino, se smejejo in kričijo, in sem si mislila: v redu je tudi samo gledati. Nisem čutila potrebe, da bi letela – bolj mi je zadišalo po miru.
Namesto adrenalina sem si privoščila koktajl v 98 Acres Resort, ki stoji tik nad gugalnico in ponuja razgled, ob katerem ti malo zastane dih. Usedla sem se, naročila pijačo in opazovala, kako se nebo počasi barva v oranžno. In sem samo bila. Noben filter, nobena poza – samo trenutek, ki sem si ga vzela zase.
Pot na jug
Po vsem tem zelenju in višavju je bil čas za nov preobrat – pot na jug Šrilanke. Cesta dolga, ovinkasta, a ko se pokrajina začne spreminjati, zadiši po soli in kokosih. Počasi te zopet zadene tisti občutek tropske sproščenosti, ko veš, da se bližaš morju.
Na poti proti jugu smo se peljali mimo Ravana Falls – mogočnih slapov, ki po legendi skrivajo princezo Sito. Slapovi so visoki, siloviti, padajo po skalah sredi bujnega zelenja. Ravno takrat, ko smo se peljali mimo, je začelo deževati – tisti tropski, nenapovedani dež, ki se zlije z neba v eni sami sekundi. Nismo se ustavili. Ni bilo potrebe. Slapovi so bili tako mogočni, da smo jih videli kar skozi zarošena okna avta.
Ko smo že bili na jugu proti naši končni destinaciji Hikkaduwa, smo naredili še postanek na Coconut Tree Hill v Mirissi – majhen hribček z razgledom, obdan s kokosovimi palmami. Tam sončni zahod res ni le še en sončni zahod. Tam je svet oranžen, morje zrcalno, in vse skupaj izgleda, kot da si stopil v razglednico. In ja, priznam – tukaj sem naredila eno tistih Instagram fotk, ki ti jih potem zavidajo vsi doma.
Zadnje štiri dni smo preživeli v Hikkaduwi. In končno… zadihali. Po vseh tempeljih, vožnjah, vlakih in pijavkah smo bili spet le družina na počitnicah. Morje, valovi, sok iz papaje, knjiga, ležalnik. Nič ni manjkalo.
Nekega dne pa sem čisto po naključju opazila tablo: Tsunami Photo Museum. Vstopila sem brez pričakovanj. A izstopila… tiho. Pretresena. Ganjenost ni dovolj močna beseda. Fotografije, ostanki vsakdanjih predmetov, zgodbe preživelih – vse brez filtrov, brez patetike, a tako močno, da sem zadrževala solze. Tukaj so ljudje izgubili vse. Družine, domove, življenje kot so ga poznali. A še vedno stojijo. In se smejijo. Ko sem pomislila na vse tiste trenutke, ko sem se doma pritoževala nad gnečo na letališču ali počasnim Wi-Fijem… mi je bilo kar malo nerodno. Ta muzej bi moral obiskati vsak turist. Da ne pozabi, kam prihaja. In kako zelo dragoceno je življenje. Ko sem stopila nazaj ven na sonce, se mi je zdelo, da je svet malo tišji. Morski valovi so bili isti, a jaz nisem bila več. Nenadoma se ti zdi vsaka pritožba odveč. Tista štiriurna zamuda na letališču? Nič. Slaba postelja, pokvarjen tuš? Nič.
Ta muzej ni velik. Nima steklenih vitrin ali interaktivnih zaslonov. Ampak ima resnico. In opomnik. Da lahko vse izgubiš v enem samem trenutku. In da so ljudje, ki kljub temu vstanejo. In še naprej živijo. In se smejijo. Če bi lahko vsak turist v Hikkaduwi stopil tja za deset minut… bi s Šrilanke odšel drugačen. Tako kot jaz. Oziroma mi vsi.
Rušilni val je bil velik 15 m, segal je do ramen Bude
Naš zadnji dan na Šrilanki smo si prihranili nekaj posebnega – obisk mesta Galle, ki leži ob jugozahodni obali in nosi v sebi duh preteklih stoletij. Mesto je drugačno. Urejeno, umirjeno, polno zgodb. Sprehodili smo se po znamenitem Galle Fortu, starem utrjenem delu mesta, ki so ga najprej zgradili Portugalci, kasneje razširili Nizozemci, danes pa je pod Unescovo zaščito. Kamnite ulice, beli zidovi, lesena okna, kolonialna arhitektura, razgledi na ocean. V zraku vonj po začimbah, v majhnih trgovinicah ročno izdelani spominki, lokalne umetnine, kavarne s preprosto, a čudovito energijo. Otroka sta tekala po obzidju, midva pa sva si privoščila zadnjo ledeno kavo z razgledom na svetilnik. Mesto ima nek mir, ki ti zleze pod kožo.
Ko smo se že odpravljali proti letališču, nas je Din – naš šofer, naš tihi sopotnik, ki je ves čas pazil na nas – presenetil z iskrenim povabilom: »Bi pred letom prišli še do mene domov? Da spoznate mojo družino?«
In smo šli.
Presenetljivo lepa hiša sredi vasi. Bela, čista, z negovanim dvoriščem in urejenim vrtom. Bosi, nasmejani. Na dvorišču so nas pričakali kot da prihaja predsednik – vsi zbrani, vsi v svojih najboljših oblačilih, kot bi šlo za praznik. Dinova žena z zadržanim, a toplim nasmehom, njegova mama, sestra, njen mož in mala nečakinja, ki je sramežljivo kukala izza vrat. Res smo imeli občutek, kot da je naš prihod zanje dogodek – projekt, ki so ga vzeli z vsem srcem – in bili smo globoko počaščani.
Postregli so nam deset vrst peciva. Res deset. In ne kar nekaj na hitro zloženega – vsaka sladica je imela svojo zgodbo, okus, skrbno postrežen krožnik. Kava, sveži sokovi, voda, nasmehi. Dali so nam celo sobo, kjer smo se lahko v miru preoblekli v oblačila za letalo. Niso spraševali, niso silili – samo bili so tam. Prijetni, skromni, topli.
Ko smo se poslovili, je bilo kot da odhajamo od sorodnikov, ki jih nismo poznali, pa smo jih vseeno nekako čutili. In ta občutek ostane.
Šrilanka – sled, ki ostane
Ko smo se vkrcali na letalo za domov, nisem čutila le tiste običajne otožnosti, ki pride po dopustu. Čutila sem, da zapuščam nekaj, kar bo še dolgo ostalo z menoj. Šrilanka ni destinacija. Je lekcija. Je opomnik, da se lahko ves svet sesuje v minuti – in da se lahko iz njega znova dvigneš. Je tišina v džungli, ki te uči poslušati. Je otrok, ki spi na betonskih tleh v vrstah pred templjem in se kljub temu smeji. Je ženska, ki izgubi vse, pa še vedno stoji v muzeju in pripoveduje zgodbo drugim. Je šofer, ki postane prijatelj. In dom, ki za nekaj minut postane tvoj.
Šrilanka mi je dala veliko. Ampak največ je dala mojima otrokoma. Pokazala jima je, kako živijo drugi. Kako se ljubezen ne meri v kvadratih hiše ali številu igrač. Kako pomembno je spoštovanje – do ljudi, do narave, do živali in do samih sebe. Naučila sta se čakati. Hoditi bosi. Se nasmehniti tudi takrat, ko ti je vroče, si moker in te grize komar.
In meni? Meni je dala potrditev, da delam prav. Da jim to lahko pokažem. Da jim odpiram svet. Ne zato, da bodo videli več. Ampak zato, da bodo čutili globlje. Zato vem, da se bomo nekega dne vrnili. Ne zato, da bi iskali nekaj novega, ampak preprosto zato, ker nas je nekaj tam – tiho, globoko – vzelo za svoje.
