Ja, imamo jo, tudi mi imamo Ottolenghijevo kuharico. In če sem najprej mislila, da bom morala najprej na splet po sestavine, da bom lahko pripravila katero od njegovih čarovnij z okusom po širnem svetu, sem se zmotila.

Jutri zjutraj grem na našo malo tržnico po svežo zelenjavo in zelišča. To bo dovolj za začetek potovanja po okusih, značilnih za Ottolenghija. 

Zakaj ga obožujem(o)?

Ker mi razkriva okuse, ki jih ne poznam, torej jih tudi ne morem pričakovati. Ker širi moja obzorja. Ker me prestavlja v londonsko fuzijo okusov, torej izven mojih meja, in se ob njegovi hrani počutim nekoliko bolj svetovljanska. Prebrala sem, da so njegovi prepoznavni recepti zaznamovali in spremenili prehranske navade milijonov ljudi po celem svetu, saj je Ottoleghijev pristop h kuhanju drugačen: navdihnjen je z obiljem sveže zelenjave, stročnicami in žitaricami, posut pa z bližnjevzhodnimi začimbami in svetovljansko nonšalanco. Jaz pa obožujem prav vsako od omenjenih sestavin. Zanimivo, Ottolenghi sploh ni vegetarijanec. Vsekakor pa je prvi kuharski chef, ki tako zelo obožuje svežo zelenjavo, da ga verjetno obožujemo tudi vsi vegetarijanci in vegani.

Kakorkoli, pri reviji Bon Apetit so zapisali, da je prav Ottolenghi »… naš svet pripravil do tega, da je vzljubil zelenjavo.«

Zelenjava po Ottolenghijevo

Ottolenghi zna zelenjavo in stročnice poudariti v njihovi lastni edinstvenosti. Prav z njim odkrijemo, da so jajčevci morda najbolj vsestranska zelenjava, da je cvetača veličastna jed, da bučke premorejo na desetine odtenkov zelene, običajen riž pa nam lahko ponudi celo platno okusov. Vse jedi, ki me mamijo že z odlično fotografijo, postreženo na krožnikih, ki si jih seveda tudi jaz želim v svoji kuhinji, odlikujeta zaokroženost in premišljenost, recepti pa so velikokrat preizkušeni in zapisani natančno ter skrbno.  

Zakaj pri Ottolenghiju ni pametno izpuščati sestavin?

Ottolenghijeva kuhinja je tako zelo posebna in premišljena, njegove nenavadne sestavine, ki jih obožuje in nam jih je lepo opisal v knjigi, pa so tam z namenom. Prav vsaka sestavina v receptu je z razlogom, da jedi da teksturo, kislost, sladkost, barvo, kontrast, bogastvo ali samo piko na i. In prosim, ne ustrašite se, uspelo vam bo, saj so ti recepti res – SIMPLE. Kar pa še ne pomeni, da vas Ottoleghi ne bo potisnil iz cone udobja, iz kraja z imenom poznano. Prav z njim nam lahko uspe v kuhinjo spustiti nekaj povsem novega, svežega, in ker je poletje končno pred vrati, receptov za druženje s prijatelji na terasi pa več kot dovolj, da boste skupaj razvajali brbončice, lahko rečem le, da je knjiga izšla ravno pravi čas. 

Tako zelo SIMPLE

Vse Ottogenijeve briljantne jedi, polne okusov, so v tej knjigi SIMPLE na vsaj en način, označen s črko ob receptu:

S – samo nekaj minut

I – iz desetih sestavin ali manj

M – moja shramba

P – priprava vnaprej

L – ležerno

E – ej, to je lažje, kot se zdi.

Na kratko o knjigi

Ottolenghi SIMPLE: kuharica, polna barvitih fotografij Jonathana Lovekina, prinaša več kot 130 povsem novih jedi, ki vsebujejo vse izvirne sestavine in kombinacije okusov, po katerih je poznan Ottolenghi, vendar s preobratom – vsakodnevno boste svoje brbončice lahko razvajali skoraj brez napora, ko boste na hitro pripravili pečena jajca s porom in zatarjem, široke rezance z rožno hariso, črnimi oljkami in kaprami, pečen paradižnik volovsko srce s čilijem, česnom in ingverjem ter – pazite – lososa iz ponve s salso iz pinjol kot v filmu Bridget Jones ali narastek friand z ringloji, robidnicami in lovorom.

Vsak človek kuha drugače. Yotamovi recepti res izstopajo, ker ustrezajo vsem vrstam kuhanja. S svojo ekipo je zasnoval zabaven in enostaven sistem, s katerim boste zlahka ugotovili, kakšne vrste »simple« kuhar ste. Založite svoj hladilnik s svežo zelenjavo in zeliščnicami, svoje poličke pa z nenavadnimi sestavinami iz Ottolenghijeve knjige. Potem pa se le še zabavajte in uživajte v norih okusih. 

Kuharico za sodobne popotnike po okusih je napisal Yotam Ottolenghi,

magister primerjalne književnosti. Po selitvi iz Jeruzalema v London preprosto ni mogel doumeti britanskega načina prehranjevanja, zato je k pripravi jedi pristopil drugače. Londončani so najprej vzljubili njegovo delikateso v Notting Hillu, nato so se navdihovali z Ottolenghijevimi tedenskimi kolumnami v Guardianu, do prave Ottolenghijeve kuharske avanture pa so pripeljale njegove edinstveno oblikovane, skrbno napisane knjige, ki so kmalu postale vzor in standard tudi za številne druge kuharske bukvice.