Skrivnost mladostnega videza? Odnos do življenja!

Ker sem nedavno brala o tem, da lahko mišice treniramo z meditacijo na kavču ter radiramo svoje gube s pozitivnim pogledom na svet, sama pa sem se pravkar začela ukvarjati z vprašanjem, ali bom res morala začeti barvati lase, me je zamikalo vprašati Asyo Širovnik Moškon, strokovnjakinjo o podzavesti, koliko resnično naredimo s svojim nezavednim razmišljanjem za svoje zdravje, uspeh in srečo.

Asya Širovnik mi je razkrila nove poglede na naše razmišljanje in mi pokazala pot, ki bi jo tudi sama rada raziskala. Pogovor z njo je bil tako poživljajoč in poln smeha, da sem se kar težko poslovila od nje. Komaj čakam, da začnem brati njeno knjigo Kdo ustvarja mojo realnost, saj se jo lahko uporablja tudi kot priročnik za ozaveščanje od nezavednega in osvobajanje neželenih vzorcev. Točno to je moj letošnji cilj.

In če sem nekoč živela v ledeni dobi nezavednega, ko smo verjeli le tistemu, kar smo lahko prijeli, si letos želim doseči sijajno dobo zavesti in svoje življenje ustvarjati brez strahov(itih) preprek, ki si jih delam sama, tudi takrat, ko je navzven morda videti, da mi usoda (spet) ni namenjena.

Asya mi je pojasnila, da je človek, ki je povsem zavesten, povezan z življenjsko silo. Te imamo na začetku življenja na pretek: »Kar spomnite se na dojenčke, kako so polni radosti, navdušenja in neobremenjenosti,« pravi sogovornica, ki dodaja: »Vendar nam ta z leti in odtujevanjem od svoje biti začne usihati. Življenjska sila skrbi, da smo živi, ves čas je prisotna v nas, in bolj kot se zavedamo živosti svojega telesa, zavestnega in podzavestnega dogajanja v sebi in okoli sebe – tudi narave, okolja, drevja, cvetja in drugih živih bitij – bolj živimo povezani z življenjsko silo. Lahko jo poglobimo in ustvarjamo. Ali pa živimo brez zavedanja, globljih vprašanj. 

Ko smo zavestni, smo usklajeni, uglašeni z življenjsko silo. Prav gotovo ste že opazili ljudi, ki zaupajo življenju. Imajo bolj globok, bolj intimen odnos z življenjem, in ti ljudje v resnici kar žarijo. Oči se jim svetijo, gibi so lahkotni, videz pa izjemno mladosten. Ljudi pa, ki življenje vidijo kot borbo, ki se jim zdi, da je življenje izjemno nepredvidljivo in nevarno, ki nimajo zaupanja do življenja –, spreletavajo veliko bolj temne misli. Zaskrbljeni so in vse to se odraža tudi na obrazu. Žalostne misli oblikujejo mišice na obrazu tako, da je obraz takega človeka videti žalosten, vse mu leze navzdol – od kotičkov ustnic do pogleda in ličnic.«

Asya Širovnik Moškon

Rane potrebujejo našo oskrbo

Da bomo lahko zaplavali z življenjem in ohranili ali celo pomnožili svojo življenjsko silo, pa je pomembno, da najdemo rane, jim namenimo svojo pozornost ter jih ozdravimo. »Več kot je bilo bolečine v otroštvu, več ranjenih delov imamo v podzavesti, te pa nam ves čas sporočajo: nisem dovolj dober, nisem vreden ipd.,« razloži Asja Širovnik Moškon, ki pravi, da je to arhetip ranjenega otroka. »Ozavestimo, kadar v življenju nastopi ranjeni otrok,« spodbuja Asya in poda primer, ki ste ga gotovo že doživeli – če ne pri sebi, pa pri prijateljici, sodelavki …

Če ste se z nečim zelo trudili in vam šef reče, da to ni v redu, vi pa njegovemu stavku namenite dolge kave s prijateljicami, v katerih analizirate, zakaj ni dobro, če ste se pa tako potrudili, jočete, ne morete spati oz. se kakor koli zaradi tega počutite slabo več kot dve minuti, to pomeni, da v resnici niste prizadeti zaradi šefove kritike, temveč je on le sprožil spomine vašega notranjega otroka, ki se je nekoč, ko ste bili še majhni, počutil točno tako, kot se vi zdaj: ne dovolj dober ali celo ničvreden, prestrašen, zaskrbljen, da ga nihče ne bo imel rad …

Če vam torej neki dogodki v različnih situacijah povzročajo enako bolečino, strah, bes, žalost … to pomeni, da so sprožili boleči spomin iz otroštva.

Če vam torej neki dogodki v različnih situacijah povzročajo enako bolečino, strah, bes, žalost … to pomeni, da so sprožili boleči spomin iz otroštva. »To globoko bolečino, ki nam jo sproži podzavest, nosimo globoko v sebi od takrat, ko je prvič nastala. Podzavedno smo torej podoživeli tisti trenutek (ko npr. šef ni povsem zadovoljen z našim delom) v preteklosti, naš odrasli jaz je šel v ozadje.

Ko več ne boli, se obraz spremeni

Vse vemo, kakšna sta obraz in hoja ranjenega in prestrašenega, morda jeznega človeka, in kako drugače tistega človeka, ki se v svojem telesu počuti odlično. In ko vemo, da lahko poiščemo in skrbno zacelimo tudi skrite rane svojega notranjega otroka, posije upanje. Asya spodbuja: »Moramo se zavedati, da obstaja nasprotje ranjenemu otroku – tisti del mene, ki ve, da sem sposobna, da zmorem, da lahko prepoznam in spremenim svoja čustvena stanja, da se je na šefovo nezadovoljstvo odzval moj ranjeni otrok in ne jaz, odrasla oseba.« Ko se zavedamo, da smo odrasle, da zmoremo, da smo sposobne, pa lahko same sebe potolažimo – objamemo svojega notranjega otroka, ga potolažimo, peljemo npr. svojega notranjega otroka na sprehod in gremo iz bolečine v občutek varnosti in zaupanje v življenje, naša življenjska sila spet zažari, z njo pa tudi naše oči, obraz, celo telo se postavi pokončneje.  

Ko zažarimo, smo v vsakem trenutku nove, igrive, pretočne

Ko se v sebi počutimo dobro, ko ‘vklopimo’ arhetip božanskega otroka, se v nas prebudijo kreativnost, ljubečnost, iskrenost, uživamo v domišljiji, ljubezni, sreči, domišljamo si nove igre … Takrat so naši možgani in celo naše telo v drugačnem stanju. V vsakem trenutku smo novi, v svobodi in igrivosti. Stanje arhetipa božanskega otroka se tako že pretaka v nas, če pa se to stanje naučimo vzdrževati in obdržati, svojo življenjsko silo dobesedno pomnožimo. 

Postanimo same sebi mama, kakršno bi rade imele, ali princ, ki reši našo notranjo punčko

»Do 18. leta so za naše življenje in posredno našo srečo odgovorni starši. Po 18. letu smo za svoje življenje in tudi svojo srečo odgovorne same. Naši starši so naredili, kar so naredili, po 18. letu pa smo odrasle in odgovorne zase in za svojo srečo. Morda mama ni znala biti tako topla, kot ste potrebovali. Morda oče ni prišel, ko ste ga potrebovali. A zdaj je odgovornost na nas – nadoknadimo, česar niso naredili starši, in postanemo starš, ki ga nikoli nismo imeli, svojemu notranjemu otroku.

Vedno lahko postanemo nežna in skrbna mama samim sebi, ali princ, ki reši notranjega otroka. Bolj kot gojimo svojo materinsko zavest, bliže smo svoji sreči. Ko ne iščemo več princa na belem konju, ki bi nas odrešil, temveč rešimo same sebe nesvobodnih misli, pride princ sam. Ko torej začnemo živeti vedno bolj zavestno, ko opazimo trenutke, ki nas vedno znova ‘mečejo iz tira’, in poiščemo vzrok iz otroštva za njih ter jih ozdravljamo, se začne spreminjati naš zunanji svet – privabljamo drugačne ljudi, drugačen dogodke …«

Življenjska sila je tista, zaradi katere so nekateri 70-letniki videti mlajši od 45-letnikov na videz, po gibanju in tudi razmišljanju. 

Danes na vrhu, jutri morda ne …

»Zavedati pa se moramo, da bomo tudi takrat, ko bomo začeli živeti zavestneje, ko bomo prepoznavali rane in jih ustrezno negovali, še kdaj padli v stanja ranjenega otroka. Življenje je kot valovanje in enkrat nam uspe, drugič ne. Toda bolj kot delamo na sebi, bolj se krepi naša zavest, mehanizmi samoceljenja in samozdravljenja pa so vedno bolj učinkoviti. Da pa ne pademo pregloboko, je zelo pomembno, da takoj ko nam pade visoka vibracija, takoj ko se spustimo na raven ranjenega otroka (to prepoznamo največkrat po tem, da se počutimo prestrašeni, osamljeni, razočarani, zapuščeni), se tega zavedamo. Naj bodo takšna čustva za nas alarm. Takrat pritisnimo stop na vseh področjih in pojdimo na najpomembnejši sestanek dneva: sestanek s samimi seboj. Poglejmo, kaj nas je prizadelo v otroštvu, kaj je originalno narobe, da nas je nekaj tako iztirilo. Prepoznajmo torej konkretni sprožilec. Če tega ne bomo naredili takoj, če bo najprej pomembno vse drugo, bomo izgubili rdečo nit slabega počutja, ‘izgubili bomo igro’ in šli samo še navzdol.«

V resnici imamo brazgotine čisto vsi.

Asya pravi, da gremo vsi, čisto vsi na tem svetu, skozi bolečine, nekateri so jih več deležni prej, nekateri pozneje. »Rodili smo se zato, da skozi izkušnje rastemo. Izkušnje imamo vsi. Tisti, ki ni imel nobenega problema, naj se mi prosim javi, o njem bi rada napisala knjigo,« se pošali Asya. »Človeka brez trpkih izkušenj namreč ni, prav te pa nas lahko gradijo. In učenje na naših napakah nas krepi. Zato je tako pomembno, da gojimo sočutje in ljubezen – najprej do sebe in potem do vseh in vsega okrog nas. In bodimo hvaležni. Bolezni in potresi v zadnjem letu so nam pokazali, da nam nič ne pripada. Da smo lahko le hvaležni.« Tudi to se bo odražalo na našem obrazu in drži. Kot milina. Ta pa nas dela ženstvene in lepe.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.