S šolsko psihologinjo s 13 leti prakse in mamo štirih šoloobveznih otrok Marijo Mohar smo se pogovarjali o tem, kako naj se pripravimo na novo šolsko leto, da bo za vse v družini čim bolj lahkotno. 

Najprej poskrbite zase

Marija Mohar je izpostavila tri področja: »Prvo je skrb zase, drugo skrb za partnerstvo in tretje skrb za otroke. Ta hierarhija je zelo pomembna,« je poudarila in dodala: »Tu ne gre za egocentričnost, temveč za to, da jaz kot mama že zjutraj poskrbim zase, se umirim, sprejmem, občutim ljubezen do sebe, da zmorem biti tukaj in zdaj. To naj bo tisti trenutek, ko se dan še ne začne. Vstanimo prej, četudi nismo jutranji tip,« polaga na srce sogovornica, ki mi zaupa, da tudi sama ni jutranji tip človeka, a da je tako pri sebi kot pri drugih ljudeh opazila, kako drugačen postane naš vsakdan, če zjutraj vložimo eno uro zase z gibanjem, sprehodom po naravi, razmišljanjem, meditacijo, molitvijo, lahko tudi kombinacijo različnih stvari, ki nam osebno dajejo največ. »S tem naredim temelj, v katerem rastem. Če ne rastem, padam.

Hitro to občutim in spet začnem iskati ravnotežje, takrat je jasno, da nisem dobro – ne jaz, ne partnerski odnos, ne družina, ne služba. Obenem pa se moram stalno zavedati in sprejemati, da je to življenje. In da živeti pomeni nenehno gibanje gor in dol. Prav to valovanje mi omogoča, da bolj čutim, zaznavam sebe. In bolj kot zaznavam sebe, hitreje se lahko odzovem na svoje in potrebe drugih.«

Na drugem mestu je skrb za naju

»Izjemno pomembno je, da kot par čutiva, da se resnično podpirava, da se sprejemava, da se imava rada, da si vsak dan nakloniva nekaj trenutkov, ki so samo za naju. To je res lahko samo minuta, v kateri objem, poljub, beseda pomeni: tukaj sem zate. Sprejmem te z vsem, kar si, kar nosiš s seboj in vedno se lahko opreš name. Ko otroci vidijo in čutijo, da sva midva kot par v redu, vedo, da ne morejo manipulirati, da ne morejo prestavljati meja in to jim daje občutek varnosti. Seveda to ne pomeni, da v taki družini ni prepirov, da vse poteka gladko,« še enkrat spomni na valovanja v življenju Marija Mohar in doda, da je najhujši odziv ignoriranje, ki bi pomenilo: sprejmem te, ko si dobro, ko ti je težko, pa raje pogledam stran. »Ignoriranja si ne privoščite nikoli. Ne partnerja ne otrok. Pomembno je tudi, da se družina vsak dan, kljub vsem dejavnostim, vsaj enkrat usede za mizo, naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja. To družino drži skupaj in daje občutek varnosti vsakemu članu.

Od septembra ne pričakujmo preveč – naj bo čas za privajanje na nove urnike in usklajevanja vseh v družini.

Da nas ne povozi

»Dobro je, da se zavemo, kako pomemben je doprinos vsakega družinskega člana,« pravi mama štirih otrok in psihologinja, ki poudarja, da mame nismo tiste, ki bi morale vse narediti in na katerih naj bi slonela cela družina. »Mame so tu zato, da skrbijo, da člani v družini delujejo usklajeno, da porazdeljujejo delo in ne skoparijo s pohvalami. Nikar naj ne skoparijo s pohvalami,« še enkrat poudari in se nasmehne sogovornica ter doda: »Tudi očetje, seveda. Oče in mama sta organizatorja, ki nadzirata in ki pripeljeta do tega, da se zgodijo stvari, za katere smo se dogovorili. Imata službo, poskrbita za to, kar potrebuje družina, tudi za mir in tišino ter to, da gredo vsi pravočasno spat. In ker vsakdo v družini živi svoje življenje s kupom obveznosti, so družinske table z obveznostmi ali eno od oken, na katero pišemo s flomastri piši-briši za steklo, idealni – tako vsi vemo, kdo, kaj, kdaj.«

Organizacija družine

Pomembno je, da se otroci zavedajo, da so sami odgovorni za svoje šolsko delo, da pospravijo za seboj, da opravljajo svoje delo. Organizacija družine je zelo pomembna; tu predlagam enotedensko kolobarjenje iz enega dela obveze na drugi del, npr. ta teden en otrok pomiva posodo, drugi teden sesa tla v dnevni sobi … 14-letniki lahko že za prav vse poskrbijo sami. Zavedati se moramo, da pri 18. letih ne moreš biti samostojen, če se tega nisi učil spotoma. Če nisi imel odgovornosti, zadolžitev že prej. Prav z njimi, pa če so videti še tako zoprne, otrokom namreč omogočimo, da dobijo dobro samopodobo in zaupanje: »Znam, zmorem in sem samostojen!« To dosežemo s  postopnostjo in zahtevo po odgovornosti. 

Če so dela, ki jih zahteva dom, porazdeljena med vse družinske člane, nas zagotovo ne bo prehitro povozilo. Obenem dobi otrok tudi občutek za timsko delo, za sodelovanje. Razmišljati zna v smislu, kako lahko poskrbimo, da se imamo v družini dobro. Navajanje otrok na timsko delo, na stremljenje k skupnem cilju, ki je npr. pospravljeno stanovanje ter skuhano kosilo in po njem pospravljena kuhinja, ni nekaj lahkega, a na dolgi rok daje toliko pozitivnih učinkov, da se splača potruditi, saj otroci postanejo samostojne osebe, vedo, da znajo in zmorejo. Trenutki preobilice zahtev prinesejo priložnost, da zmoremo dopustiti, da se drugi člani družine lahko izkažejo. Taki trenutki so odlična spodbuda in priložnost za rast vseh vključenih. Izkoristimo jih,« spodbuja sogovornica k menedžiranju družine, ne pa k služenju otrokom, možu in domu.

Da bo v šoli lažje

„Šolske potrebščine naj bodo vse zložene v šolskem nahrbtniku že zvečer, vse naj bo pregledano, podpisano in urejeno, da bo otrok in z njim cela družina šolsko leto začel s čim manj stresa. Obenem od septembra ne pričakujmo preveč – september si zavestno vzemimo za privajanje na ponovno delovno rutino, ki zahteva svoj čas. Zavedajmo se, da se v tem času privajamo vsi, da se vsi usklajujemo, sprejemamo nove urnike. Ko se malo umirimo, ko točno vemo, kaj nas čaka med letom, šele dodajamo rutine, kot je sprotno preverjanje snovi 15 minut na dan, da pogledamo, kaj smo počeli danes in kaj bomo imeli jutri. Zavedajmo se, da smo ob spremembi ritma, kakršna se zgodi septembra, vsi veliko bolj občutljivi in da je pomembno, da vidimo in sprejemamo drug drugega. Obenem opažam, da bo letošnji september drugačen tudi zaradi trenutnih razmer – učitelji si želijo otrokom predati čim več snovi in ker je v zraku slutnja, da je lahko tudi drugače, bo večina s snovjo pohitela že ob samem začetku leta. Ker ima vsak v družini veliko obveznosti, si pomagajmo z opomniki v telefonih, uporabljajmo tehnologijo, ki nam omogoča kakovostnejšo organizacijo, zelo pa pomaga tudi flomaster piši-briši na oknu ali tabli, kamor pišemo obveznosti vseh. To nam daje varen okvir.“

Vikendi naj ne bodo namenjeni šoli

Sem zagovornica vikendov brez šole. En dan je aktiven – namenimo ga temu, da preuredimo, pospravimo vse, kar nas je doma počakalo med tednom, en dan pa je namenjen počitku, prijetnemu preživljanju skupnega časa. Ker je pomembno, da v življenju odraslih in otrok ter družinskega življenja stremimo k ravnovesju, je dobro upoštevati načelo ene tretjine. 1/3 služba oz. šola, 1/3 družina, 1/3 počitek. Čeprav je res, da šola in obšolske dejavnosti pri povprečnem otroku lahko porabijo precej več kot 1/3, še posebno, če hočemo vse narediti med tednom. Nekatere družine čez teden težko zmorejo opraviti vse za šolo in delo opravljajo naknadno čez vikend. Tako kot pri vseh stvareh je tudi tu pomembno le, da znotraj družine obstaja sistem, ki dobro deluje za vse udeležene in vključuje tudi ustrezen odklop od vseh zunanjih zahtev in tedenskega urnika.

Kaj pa najstniki?

Najstnik se mora upirati; to je v njegovi naravi in pomembno je, da se tega zavedamo. Najbolje je, da nima možnosti izbire – da so nekatere stvari v družini dejstva. Ne pričakujte od najstnika, da bo stopil v kontakt z vami, ko si boste tega želeli vi, pozorno pa pazite, da si boste vzeli čas, takrat ko bo pripravljen on. Nekaj trenutkov pozneje se vam ne bo več odprl. Zavedajte se: imata samo tisti trenutek, ki ga lahko ujamete takrat ali nikoli. Ne ponujajte odgovorov. Počakajte, da sam spregovori. Nam odraslim je najpogosto ravno to čakanje najtežje. Rešitev imamo že na dlani, kajne? In nikoli ne recite: Saj sem ti rekla, ker potem ne bo več povedal, kaj se je zgodilo.

Nikoli ne pozabite tudi tega: nikoli ne recite najstniku, ko stopi v kontakt z vami, da zdaj nimate časa, da se bosta pogovorila pozneje. Ker se vam pozneje ne bo več odprl.

Obenem je pomembno, da se najstnik začne zavedati svojih privilegijev, pod določenimi pogoji, seveda. Pomaga tole: pripravljeni imejmo dve izbiri. Presodimo, kaj bi otrok zmogel in ko bo npr. hotel kaj, kar si ‘mora zaslužiti’, dobro premislimo in predlagajmo dve možnosti. Eno zadolžitev, ki je deloma sprejemljiva in eno, ki jo bo skoraj gotovo sprejel, npr. pred odhodom na zabavo moraš pomiti posodo ali posesati dnevno sobo. Tako ima najstnik občutek izbire in dobi možnost sovplivanja. Nagrada je dobra za začetno uvajanje, postopno pa ga ne nagradimo za vsako delo, vsekakor pa pokažemo navdušenje, kot je: »Uau, kako se imamo zdaj fino, kako je lepo urejeno …«

Da ne bo prevelikih uporov, naj bo prehod k hišnim opravilom, če jih ni vajen že od prej, mehak, začnimo s skupnim delom, uvajajmo skupne aktivnosti. Predlagam, da skličete sestanek družine o novi organizaciji družine. Na kratko jo napišite in narišite ali naredite tabelo. Tukaj opažam, da pravil ni težko upoštevati le najstnikom, ampak predvsem staršem, saj vsi vemo, da je po navadi veliko lažje nekaj narediti sam v miru, kot petkrat reči otroku, na koncu pa še ne naredi tako, kot bi bilo treba.

A če smo pripravljeni vložiti ta trud ter upoštevati dogovore, bomo postopno prišli do cilja, ko se bomo vsi v družini počutili bolje. Da lahko družina kot celota deluje enotno in usklajeno ter se drži dogovorov, mora vsak prevzemati svoj del odgovornosti. In še enkrat – tako posameznik kot družina je živ organizem, kjer gredo stvari enkrat gor in drugič dol. Ni lahko, se pa marsikaj da. Da bo lažje, pri najstnikih upoštevajmo še nekaj – za njih je izjemno pomemben občutek, da je vse pravično. Zato se še posebej potrudimo, da vse obveznosti pri vseh članih porazdelimo enakovredno in zahtevajmo izvedbo od vseh vključenih.