V Galeriji Fotografija je bilo 23. januarja 2023 odprtje fotografske razstave Spregledane / The Overlooked, kjer se lahko do valentinovega, 14. februarja, sprehodite skozi izjemne zgodbe desetih portretirank.
Gre za obsežen umetniško-fotografski projekt, ki ga je Mankica Kranjec pripravljala več mesecev. Ker je v ospredje postavila delavke, ki so temelj naše družbe in so junakinje našega vsakdana, smo jo Nepremagljive povprašale o navdihu in razlogih za takšno razstavo. Zanimalo nas je tudi, kako je izbrala portretiranke in kako jih vidi ona. Seveda smo imele še veliko vprašanj, saj je Mankica zelo prijetna sogovornica.
Najprej čestitke za razstavo, ki deluje kot razstava z globokim sporočilom. Razstavo ste tudi podaljšali za nekaj dni. Zakaj spregledane in kako ste prišli na idejo za fotografije?
Hvala za vaše prijazne pohvale. Veseli me, da ste v razstavi prepoznali globoko sporočilo in da se vas je dotaknila. Všeč mi je, ko se ljudje v fotografijah in zgodbah Spegledanih najdejo in se z njimi morda tudi v določenih segmentih prepoznajo.
V času pandemije covida-19 sem veliko razmišljala o ljudeh, ki so morali hoditi na delo in se izpostavljati nevarnosti, medtem ko smo ostali lahko delali od doma in večino reči urejali z udobja domačega kavča. To so ljudje s t. i. prvih bojnih linij, ki so bili za nas tam, ko smo jih najbolj potrebovali in so pokonci držali našo družbo, da se ni sesedla. Taisti ljudje so nam na voljo tudi v mirnih časih, ampak v bistvu jih pogosto sploh ne vidimo in jih na žalost spregledamo. To so ljudje različnih poklicev, socialnih ozadij, spolov in starosti …
V ospredje pa ste postavili ravno ženske, ki smo v nekaterih poklicih še vedno plačane manj.
Odločila sem se, da tokrat v ospredje postavim ženske. Običajno smo namreč prav ženske tiste, ki smo podplačane in se nas še vedno obravnava kot manjvredne, čeprav opravljamo enaka dela kot naši moški kolegi. Hkrati pa so naše vloge v družbi ključne, a pogosto razumljene kot samoumevne in nepomembne. Ne le, da opravljamo poklice in hodimo v službo, ampak pogosto skrbimo tudi za gospodinjstvo, otroke, doma kuhamo, pospravljamo … imamo torej zelo pomembne vloge znotraj posamezne družine in širše družbe, ampak so naše osebne zgodbe pogosto prezrte in nevidne.
Kdo so po vašem mnenju spregledane in zakaj so spregledane? Bi rekli, da jim vaše fotografije dajo glas?
Spregledani so vsi tisti ljudje, mimo katerih vsak dan hodimo, se z njimi srečujemo, ampak jih pravzaprav ne vidimo. So ženske in moški. To so prodajalci v trgovinah, poštarji, dostavljalci hrane, medicinske sestre, učiteljice, smetarji …
Deset teh izjemnih žensk, ki jih običajno spregledamo, pa sem izbrala in jih predstavila na fotografijah. Le redkokatera od njih ima namreč možnost, da se izpostavi, javno spregovori in pove svoje mnenje. Zato se mi je zdelo prav, da jih predstavim z imeni in jim dam glas. Skozi besedila in fotografije so spregovorile o svojih edinstvenih življenjskih zgodbah. Fotografije na razstavi so namreč opremljene s kratko mislijo vsake portretiranke. Daljše intervjuje s portretirankami pa sem v celoti objavila v posebnem katalogu, ki je izšel ob razstavi.
Bi lahko rekli, da so to resnične junakinje našega vsakdana? Kako pa portretiranke vidite vi? Kakšne so v vaših očeh?
Vsekakor so to resnične junakinje našega vsakdana. Vsaka med njimi je čudovita in ima zanimivo življenjsko pripoved. Vse te ženske so močne, neustrašne, nepremagljive in izjemne. Vsaka na svoj edinstveni način. So tudi zelo pogumne – ne le, da so se v času pandemije izpostavljale nevarnosti, pogumno so stopile tudi pred moj objektiv in brez zadržkov povedale svoje zgodbe. Hvaležna sem, da so me spustile v svoje domove in da so mi zaupale. Veliko mi pomeni, da sem lahko zgodbo Spregledanih delila s širšo javnostjo. Če je s tem projektom uspelo meni v svet prinesti vsaj malce več prijaznosti do soljudi, je moja misija uspela.
Predstavljate jih na delu, v službi. Kako so njihove zgodbe povezane z vlogo, ki jo imajo doma?
Vsaka od portretirank je predstavljena v dveh različnih okoljih in v dveh različnih vlogah – na delu in doma. Želela sem namreč pokazati, da portretiranke ne definira le delo, ki ga opravljajo, ampak da presegajo svojo uniformo, v kateri so fotografirane na delu. Ko se v službi poslovijo od sodelavcev, stopijo v popolnoma drugačne čevlje – postanejo mame, žene, partnerke, sestre … ko so doma, skrbijo za gospodinjstvo, torej so tudi kuharice, slaščičarke, čistilke, organizatorke … če jim ostane kaj prostega časa, pa se rade posvetijo svojim hobijem in pletejo gobeline, hodijo na sprehode s kužkom, berejo knjige, pojejo … njihove vloge se ves čas prelivajo in prepletajo. In prav to je predstavljeno z dvema fotografijama, ki s pomočjo lentikularnega tiska ves čas prehajata ena v drugo.
Kot ste ravno omenili, fotografije so predstavljene v posebni in zanimivi lentikularni tehniki. Za kakšno tehniko gre in kaj to pomeni za tistega, ki gleda fotografijo?
Gre za edinstveno tehniko, ki s posebnimi lentikularnimi lečami omogoča ogled dveh fotografij hkrati. Ko se gledalec premika, se premika tudi fotografija, ki prehaja iz ene podobe v drugo in se ves čas spreminja. Ko sem se pred nekaj meseci obrnila na Klemna Tratarja, je bil takoj navdušen nad idejo in je z veseljem pristopil k projektu. V njegovi tiskarni Grain, kjer se profesionalno ukvarjajo z lentikularnim tiskom večjih formatov, so odlično poskrbeli, da je moja ideja zaživela in da so fotografije dobile svojo perfektno obliko in izvedbo, kot sem si ju zamislila.
Kako je sploh prišlo do projekta? To je kar velik zalogaj in zagotovo ste potrebovali še kakšno dodatno pomoč.
O projektu sem začela razmišljati v času nedavne pandemije. Zdelo se mi je prav, da skozi fotografijo predstavim ljudi, ki naš sistem držijo pokonci. Prijavila sem se na mednarodni razpis za fotografe, na katerem sem bila izbrana. U. S. Department of State in Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji sta mi priskočila na pomoč in podprla projekt, Barbara Čeferin iz Galerije Fotografija pa mi odstopila prostor njene čudovite galerije na Levstikovem trgu 7, kjer sem fotografije razstavila. Pomagala mi je tudi z neprecenljivimi izkušnjami, ki jih ima kot dolgoletna galeristka. K projektu so pristopili tudi številni drugi ljudje, brez katerih projekta ne bi mogla izvesti. Moja mama Viktorija je pri Spregledanih sodelovala kot kuratorka, moj partner Kevin Ducheyne je bil lektor angleških besedil, Katja B. Sudec je napisala krasen predgovor v katalogu, Ajda Schmidt je poskrbela za krasno grafično podobo kataloga. Predvsem pa tega fotografskega projekta ne bi bilo brez čudovitih žensk – Aleksandre, Branke, Brede, Brigite, Eve, Majde, Mateje, Metke, Polone in Suzane, ki so glavne junakinje Spregledanih.
Kako ste portretiranke izbrali? Ste imeli kakšne predpostavke ali ste izbirali naključno?
Na socialna omrežja sem dala poziv, da iščem ženske desetih poklicev. Odziv je bil res izjemen. Vesela sem, da se mi je javilo toliko čudovitih žensk, ki so bile pripravljene stopiti pred moj objektiv. Vseeno pa sem zaradi narave projekta imela možnost, da jih izberem samo 10. Večine med njimi prej nisem poznala, zato je bilo tudi srečanje z njimi nekaj posebnega. Z vsako sem stkala neko posebno vez. Zelo vesela sem, da sem jih spoznala in da smo skupaj lahko ustvarile to zares izjemno zgodbo Spregledanih.
Želim pa si, da bi ta projekt lahko razširila in vanj vključila še več žensk različnih poklicev, starosti, socialnih ozadij in krajev. Morda bi vanj v neki fazi lahko uvrstila tudi moške. Verjamem, da imajo Spregledane potencial, da postanejo veliko več kot le fotografska razstava. Toda za kaj takega potrebujem več podpornikov, ki bi projektu dali nove dimenzije in ga tudi finančno ponesli v nove razsežnosti.
Kaj bi sporočili vsem Nepremagljivim?
Verjamem, da je prav vsak od nas edinstven in da ima zares zanimivo življenjsko zgodbo. Čeprav se morda včasih počutite spregledane ali nevidne, vedite, da še obstajamo ljudje, ki vas vidimo in vas spoštujemo. Vse, kar počnete, nekdo opazi in ceni.
FOTO: Kevin Ducheyne, Tina Deu, Mankica Kranjec