Nepremagljive ne poznamo tabujev in ni teme, ki se je ne bi lotile, zato smo se danes odločile za intervju z gospo ravnateljico Romano Kolar, ki prihaja iz centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana.

Center IRIS nas je pred kratkim povabil tudi na tradicionalni novoletni bazar, ko so ponovno odprli vrata svoje hiše. Manjkalo ni toplega čaja in palačink, vsako leto pa navdušijo z magičnim programom in lepimi mislimi. 

Pa začniva kar z lepimi mislimi. Katere so tiste, ki jih imajo vaši otroci, učenci in dijaki najraje?

»Nasmeh dela čudeže«, »Uživaj v trenutku« so najljubše misli, Nasmej se dnevu in dan se bo nasmejal vam.

Center IRIS vključuje vrtec, osnovno in srednjo šolo in domsko vzgojo. Gre za prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za slepe in slabovidne otroke in otroke z motnjami avtističnega spektra, program znižjim izobrazbenim standardom in posebni program vzgoje in izobraževanja? Kako poteka delo pri vas?

Delo v naših oddelkih poteka z zelo različnimi prilagoditvami, odvisno od individualnih potreb posameznika. Naši najmlajši so vključeni v predšolsko vzgojo po metodi prilagojenega programa, kjer otroke pripravimo na lažji prehod v naše osnovnošolske programe. Tako s slepimi in slabovidnimi delamo po metodi poučevanja za slepe in slabovidne (uporaba brajeve vrstice, povečevalnih lup, tipnih materialov in drugih pripomočkov). Pri delu z otroci z avtizmom moramo biti še posebej pozorni pri individualnih potrebah posameznika in jih upoštevati pri učnem procesu. V Centru IRIS pa imamo tudi poseben program vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, kjer je učenje naravnano predvsem na področja socialnih veščin, skrbi zase in vzgoje za življenje. V Centru IRIS izobražujemo tudi nekaj srednješolskih programov na različnih nivojih izobraževanja. Oddelki so manjši, zatodajemo veliko poudarka na posameznikove individualne potrebe. Trudimo se zagotavljati dodatno pomoč z različnimi spremljevalci, varuhi in strokovnimi delavci.

• 

• 

• 

Pri vas je veliko prednosti, ki jih omogočate slepim in slabovidnim učencem. Kdo vse se lahko obrne na vas? Kakšne službe še najdemo pri vas?

Poleg zgoraj opisanega učno vzgojnega dela, dajemo velik poudarek tudi na inkluzijo. Na Centru deluje služba za pomoč inkluziji v okviru katere naši mobilni učitelji obiskujejo slepe in slabovidne učence po celotni Sloveniji in jim nudijo dodatno strokovno pomoč. Služba izvaja različne dejavnosti, kot so učenje podpornih strategij, izvajanje seminarjev za učitelje, strokovne delavce in starše. Izvajamo delavnice in srečanja otrok, mladostnikov in njihovih staršev,športne dejavnosti, šole v naravi, planinarjenje,usposabljanje za neodvisno življenje in druženje, ter izmenjavo izkušenj.V sklopu Centrapoteka zgodnja tiflopedagoška obravnava slepih in slabovidnih otrok oz. otrok z okvaro vidne funkcije.

Obsega čas od postavljene diagnoze ali suma do usmeritve otroka v ustrezen program. Pravilna, zgodnja in celostna obravnava otroka je ključnega pomena za optimalen razvoj. Izvajamo ocene vizualnega funkcioniranja, kar je nadaljevanje klinične diagnostike. Omogoča nam vpogled v funkcioniranje v vsakodnevnem in akademskem življenju. Gre za observacijsko metodo in proces, ki vključuje standardizirane teste in nestandardizirane metode ocenjevanja uporabe vida. Na Vrtu čutil organiziramo različne pedagoške delavnice in vodene oglede. Prava atrakcija pa so večerje v temi, ki jih izvajamo na našem Centru in jih pripravljajo naši slepi in slabovidni učenci s svojimi mentorji. Na Centru imamo tudi službo za prilagajanje, kar pomeni, da za slepe in slabovidne učence prilagajamo in izdelujemo različen didaktični material in prav tako prilagajamo učna gradiva.

Nekateri vaši otroci in učenci imajo tudi avtistične motnje. Kako lahko pomagate staršem, ki niso prepričani, če je njihov otrok avtist? Kakšna je trenutna statistika, če pogledamo številke danes in pred nekaj leti? Kaj opažate in kaj se je spremenilo?

Prepričani smo, da starši v svojem domačem okolju najlažje ocenijo funkcioniranje svojega otroka. Staršem polagamo na srce, da se, v kolikor zaznajo primanjkljaje oziroma znake avtizma, obrnejo na osebnega zdravnika – pediatra. Zdravstveno osebje je tisto, ki zna pravilno oceniti in postaviti diagnozo. V kolikor niso prepričani, kakšno pot izbrati, se seveda lahko obrnejo na nas po nasvet, kljub vsemu pa nismo mi strokovnjaki, ki ocenjujemo ali presojamo o posebnih potrebah. Ko so starši prepričani in imajo ustrezno strokovno dokumentacijo, je dobro, da vlogo za usmerjanje čim prej vložijo na Zavod za šolstvo, ki bo ocenil in izdal odločbo o usmeritvi v ustrezno vzgojno-izobraževalno ustanovo.

Poznamo primere, ko se je z ustreznim usmerjanjem čakalo predolgo, ko pa so bili učenci usmerjeni v naše programe, so razvili že druge moteče vedenjske vzorce, ki jih je ob avtizmu, v kasnejših letih, težje odpravljati.

Tudi mi opažamo, da je v zadnjih letih več otrok z avtizmom. To lahko pripišemo boljši diagnostiki, večjemu poznavanju posebnih potreb, velikokrat pa ugotavljamo tudi težave na vzgojnem področju, ki se ga napačno opredeli kot avtizem.

Na šolskem področju je sigurno največja težava v pomanjkanju ustrezno usposobljenega kadra in prilagojenih prostorskih pogojev. Težavo vidimo predvsem v razumevanju našega dela ter poučevanja otrok z avtizmom. V oddelku s 5. otroki z avtizmom bi največkrat potrebovali 5 odraslih oseb, ki bi tem otrokom pomagale pri sprejemanju učne snovi. Prepričani smo, da bi bil šolski sistem, v katerem bi otroke z avtizmom v nižjih razredih poučevali v nam podobnih Centrih, jih v tem obdobju pripravili in naučili spremljati in se odzivati v socialnem okolju, nato pa jim omogočili šolanje v rednih šolah, učinkovitejši in za njih primernejši. Trenutno je situacija obrnjena. Najprej se poskuša v redni šoli, kjer se pridobijo določeni vedenjski vzorci, nato pa te otroke usmerijo v naše programe, kjer se najprej soočamo z reševanjem neprimernih vedenjskih vzorcev in šele nato s samim učnim programom.

Izvajate tudi veliko projektov. Kateri je tisti, na katerega ste najbolj ponosni ali pa vam bo za vedno ostal v spominu?

Že prej sem omenila Večerjo v temi in Vrt čutil, to sta definitivno projekta, zdaj lahko rečemo že dejavnosti, na katera smo izjemno ponosni. Naši učenci in dijaki so vključeni v projekt Jadranje za jutri, sodelujejo na različnih tekmovanjih, ki jih pogosto gostimo tudi mi – goalball, softball. Veliko naših projektov je mednarodnih, ker težimo k pomenu socialne vključenosti in povezovanja z našo podobnimi institucijami. 

Kaj bi sporočili staršem, ki potrebujejo pomoč in se ne znajdejo najbolje? (nekaj pozitivnega)

Najprej naj sprašujejo. Opremiti se morajo z ustreznimi informacijami, na podlagi katerih bodo lahko sprejemali kasnejše odločitve.

Najpomembnejša stvar, ki bi si jo želeli sporočiti staršem je, da svojega otroka sprejmejo takšnega, kot je. Je edinstven in neponovljiv, njihov.  Otrok čuti, kdaj je sprejet in v takšnem okolju tudi hitreje napreduje.

Verjamemo, da so starši v obdobju, ko se soočajo s posebnimi potrebami otroka zelo ranljivi. Takrat si naj poiščejo ustrezno pomoč. Pri samem izobraževanju otroka pa poslušajo tudi strokovne delavce šole. Ti pogosto vidijo otroka z drugimi očmi, ga spoznajo v drugem okolju, v mislih pa imajo tudi otrokov nadaljnji razvoj, potreben za življenje.