Naše potovanje se je začelo v južni Afriki, zanimivi državi. Z vami delim prve vtise.
Pot je bila zelo enostavna, iz Slovenije smo se peljali 3 ure do Benetk, kjer smo naš avto parkirali, kar nas je stalo 180 eur. To je parkiranje za ves mesec. Prišli smo veliko prej, da ne bi bilo kakšnih zapletov na cesti. Je pa bila to dobra poteza, saj smo bili na letališču 3 ure prej. Zveni veliko, a ni bilo, saj nas je 9 in to pomeni veliko papirologije za Covid – 19. Pot smo nadaljevali z 2-urnim letom do Londona. Let je bil čez dan in smo bili vsi še spočiti, privoščili smo si kosilo in nadaljevali pot do Johannesburga, let je trajal 11 ur.
Z Miho imava prakso, da daljše lete organizirava ponoči, saj sva prepričana, da bodo otroci zaspali in tudi tokrat je bilo tako. Letalo ni bilo čisto polno, zato smo se lahko raztegnili čez 3 sedeže in celoten let prespali. Vsi smo se naspali in spočili, tako da smo v Johannnesburgu samo prevzeli avtomobila, ki smo ju rezervirali že prej. Prtljago in donaceje ter vse kar smo vzeli s sabo, smo komaj natlačili v avtomobila. Nato smo pot nadaljevali z eno urno vožnjo do Pretorie, kjer živi moja prijatejica Fiona.
Na letališču so nas tudi oropali, izginil je Živin telefon in nekaj malega denarja. Vse skupaj smo prijavili policiji, če bi imeli srečo, a telofona nismo dobili nazaj. Zakaj smo šli k Fioni? Želela sem jo ponovno videti, to je zagotovo prvi razlog. Drugi razlog je ta, da čisto vsega nismo mogli nesti s seboj in oni so se prijazno ponudili, da nam priskrbijo rjuhe, vzglavnike, deke, lopato, nože, solzilec in ostalo kamping opremo: krožnike, kozarce. Tretji razlog pa je bil ta, da smo se tukaj lahko dotaknili višjega sloja in videli, kako živijo oni.
Kako živi v Afriki višji sloj prebivalstva?
Višji srednji sloj in bogati živijo tako, da imajo od 2 do 8 služabnikov, ki so večinoma temnopolti ljudje. Ti ljudje so jim izjemno hvaležni, da imajo tako fine službe in jih zelo spoštujejo. Njihov delovnik je nekoliko daljši kot naš, zato večinoma služabniki vzgajajo otroke, kuhajo, praktično delajo vse, urejajo tudi vrtove. Ljudje tukaj so zelo delovni. Višji sloj je visoko izobražen, tako je Fiona končala medicino, nadaljevala pa v mlado raziskovalko. Dan začne ob 5-ih zjutraj, ko razjaha svoje 4 konje, ima pa zelo naporen urnik. Imajo tudi navado, da se 1x tedensko dobi družina, sorodniki in prijatelji, kjer se spije precej vina, kar je tu tradicija in poje veliko mesa. Meso je sušeno, veliko zelenjave in veliko njihove tradicionalne bele polente.
Kot zanimivost bi dodala, da se pred služabniki nikoli ne slečejo, tudi v kopalke ne. Tudi otroci niso nikoli nagi pred njimi. Sploh pred pomočniki moškega spola. Nikoli jih ne jemljejo s seboj na dopust. Vsi živijo v ograjah, ki so obdane z električno žico in so varovani z varnostniki, ki imajo orožje. Najslabša stvar Južne Afrike je zagotovo kriminal, ki se z leti povečuje. Covid-19 je situacijo še poslabšal.
Kaj smo se že naučili?
Južna Afrika meji na kar nekaj držav: Nabimbijo, Bocvano, Mozambik, Zimbabve in Eswatini. Znotraj ima še samostojno kraljevino Lesotho, ki je čisto samostojna državica in je mi žal nismo videli, ker je zaradi korone zaprta. Na zahodu je omejena z Atlantskim oceanom, na vzhodu pa z Indijskim oceanom. Ima tudi kar 11 uradnih jezikov. To je 2. država na svetu po številu uradnih jezikov, takoj za Indijo. Je tudi ena najstarejših nacij, v jeziku se sliši, da so na ozemlje prišli najprej Nizozemci in Britanci. Čuti se tudi dolga nadvlada apartheida, ki jo deli na rasni osnovi. Zagotovo je tudi ena najbogatejših po raznovrstnosti živalskega in rastlinskega sveta. Rastlin je preko 100.000, znanstveniki pa menijo, da jih je še 50.000, ki so še neodkrite. Med živalmi pa poznamo leve, leoparde, slone, nosoroge, povodne konje, šakale, antilope, kite, delfine, morske pse, pingvine… Da ne pozabim na afriškega divjega psa in etiopskega volka, tako da res pester živalski svet.
Največja težava je zagotovo pomanjkanje vode, saj država nima rek in naravnih jezer. Največji reki sta Orange in Gariep, ki sta najpomembnejši. Podnebje je tropsko/subtropsko z dolgimi sušnimi obdobji.
Ima okoli 60.000.000 prebivalcev, od tega je skoraj 90% krščanske vere. Večina prebivalstva je temnopoltega, 50.000.000 je Afričanov, čeprav vidimo tudi svetlopolte ljudi. Poznam samo 4 uradne jezike, torej angleščina, afrikaans, zulu in tswana, ki sem jih zasledila, ostalih pa ne poznam. Na število uradnih jezikov je skozi zgodovino vplivala kolonizacija.
Leži v enakem časovnem pasu kot Slovenija, tako da imamo čisto isti čas kot vi doma. Ima pa zanimivo 3 glavna mesta. Pretoria je sedež vlade, Bloemfontein je sodna oblast, Cape Town pa zakonodajna oblast. Največje mesto pa je Johannesburg, ki nima vpliva.
Slišala sem tudi, da je Južna Afrika posebna po tem, da sta tukaj sočasno v isti ulici živela dva Nobelova nagrajenca, in sicer Nelson Mandela in Desmond Tutu. So tudi največji proizvajalec sadja na svetu, proizvedejo pa tudi 90% platine in 40% zlata na svetu. V Cape Townu so opravili prvo transplantacijo srca leta 1967.
Kako smo nadaljevali našo pot?
Iz Pretorie smo pot nadaljevali do zanimivega jezu Gariep, ki služi namakanju, industriji in električni energiji. Pot smo nadaljevali do mesta Graaff-Reinet, ki je na pol poti med Bloemfontein-om in Port Elizabeth ter je neverjetna geološka tvorba, ki nosi tudi ime Dolina upostošenja. Tam smo videli velike navpične pečine in visoke stebre, ki spominjajo na mini Grand Canyon. Sončni zahodi so spektakularni, kar smo tudi že objavili. Stebri so visoki okoli 120 metrov in so mešanica vulkanskih in erozivnih vplivov, ki so se dogajali več milijonov let.
Pot smo nadaljevali proti Port Elizabeth, kjer smo si ogledali nacionalni park Addo Elephant National Park, ki je po velikosti 3. največji v Južni Afriki. Tukaj živi preko 600 slonov. Skozi park se pelješ v svojem avtomobilu, izstopiš pa lahko le v ograjenih delih, ki so za to določeni. V parku so tudi nevarne živali, videli pa smo zebre, antilope, slone, veliko ptic, ježe, hrošče, divje svinje in bivole. Res izjemno lepa izkušnja. Park pa letno obišče preko 160.000 ljudi in večinoma gre za Nemce, Nizozemce in Angleže.
Kosilo smo si privoščili v čudovitem zalivu Jeffreys Bay, ki znan po celem svetu kot raj za surferje in tukaj tudi prirejajo različna mednarodna tekmovanja. Kraj je hitro rastoč in je kot počitniška točka priljubljen tudi med domačini. Plaža je res čudovita, tokovi niso močni in to je res pravi užitek. Uživali pa smo tudi na ladjici, ko smo obiskali dva otoka, kjer smo videli delfine, tjulnje in pingvine. Pravo doživetje! Šli pa smo tudi na farmo nojev, kjer smo jedli nojeve zrezke in burger ter si ogledali njihova jajca. Najbolj so nam bili všeč 4 dni stari mladički. Jaša pa je odrasle noje tudi jahal, tako da je bilo poskrbljeno za dobro voljo.
V Južni Afriki bivamo v »guest houses«, kar so velike hiše, v katerih živijo večinoma upokojenci in del hiše oddajajo. Vedno ti tudi pripravijo domači zajtrk, kar je res super. Če pogledamo cene, je hrana es bistveno ceneje kot v Sloveniji, tudi gorivo je cenejše, cene nočitev pa so tudi nižje kot v Evropi. Najdražja je tako letalska karta in najem avtomobila. Pri avtomobilu je tako, da imamo dva in je število dni veliko. Strošek je tudi zavarovanje, ki smo ga sklenili, preden smo šli od doma, torej zavarovanje tehnike in zdravja, tudi možnost odpovedi potovanja smo plačali, kar so nujni stroški pred potjo.
Vsak dan pripravimo tudi novo culico oblek, ki jih razdelimo. V Port Elizabeth smo tako obiskali sirotišnico, ki jih tukaj mrgoli, in razdelili oblačila, igrače, pisala, sladkarije in zvonce za kolesa. Razdelili smo tudi maske, zaščitna očala, knjige in s tem obdarili približno 120 otrok, ki so stari od 3 do 18 let. Bili so seveda neizmerno veseli in tako so vtisi zaenkrat super.
