Nepremagljiva Jasna Žaler Culiberg z družino že od junija lani živi v Salvadorju. Zanimale so nas vse podrobnosti selitve in, kako so se navadili na življenje v Latinski Ameriki.
Zakaj sta se pravzaprav odločila za selitev družine v Salvador?
Oba z Miho že od nekdaj rada potujeva in želja, da bi nekoč v prihodnosti živeli v tujini, je že dolgo nekje tiho tlela. Nisva pa intenzivno delala v tej smeri, saj sva se posvečala poslom v Sloveniji in v tujini, otrokom in vsemu, kar sodi zraven. Po desetih letih v poslovnih vodah pa sva se odločila, da se za dobro leto dni odpravimo na pot okrog sveta. V pripravo tega projekta sva vložila ogromno energije in bila že praktično na koncu priprav, ko je marca lani Miha dobil telefonski klic s poslovno ponudbo za delo in vzpostavljanje podjetja v Salvadorju na področju plačilnih sistemov, s tem in z razvojem podobnih poslov pa se je Miha pred tem v Sloveniji ukvarjal praktično 20 let. Po tehtanju plusov in minusov, pa tudi po izraženi želji otrok, sva se odločala, da že pripravljeni načrt za pot okrog sveta za nekaj časa postavimo v predal in začnemo intenzivno razmišljati o selitvi v Salvador. Ker v tej državici nihče od naju pred tem še ni bil, bila pa sva v sosednjih, tako da sva imela približno občutek, v kaj se podajamo, je Miha najprej odšel na raziskovalno pot v Salvador in vrnil se je navdušen, a hkrati tudi realen.
Danes, ko smo tukaj že 8 mesecev, lahko rečem, da je po obisku zelo realno povzel pluse in minuse Salvadorja, s katerimi se zdaj srečujemo v praksi. Že pred odhodom sva se tako zavedala tudi vseh pomanjkljivosti, vendar je bilo več prednosti, zato je to poslovno povabilo sprejel in to je bil glavni razlog za selitev. Poleg tega so selitvi v prid govorili tudi priložnost za življenje v špansko govorečem okolju, kar se nama zdi tako za naju kot za otroke zelo dobrodošlo, toplo vreme, ki je tukaj 365 dni in ga imamo vsi radi, in že sama sprememba v življenju, sploh po tem, ko smo že bili pripravljeni zapustiti dom za več kot leto dni zaradi potovanja okoli sveta in se mentalno nekako nismo videli v Sloveniji, vsaj ne v 2024.
Kako ste pripravljali na selitev in kakšni so bili začetni izzivi?
Največji izziv je bila kratka časovna komponenta. Glede na to, da je vabilo prišlo marca, selili pa smo se že junija, je bilo treba vse urediti zelo hitro. Ni bilo kakih pretresljivo velikih izzivov, bilo pa je veliko birokratskih, operativnih korakov, kot recimo sestanek z vodstvom šole v Sloveniji, sestanek z vodstvom več šol v Salvadorju, da smo izbrali tisto, ki se nam je zdela najboljša, odločitev, kaj narediti z nepremičninami doma, najti ustrezne, kompetentne ljudi, ki jim zaupava, za operativno vodenje podjetij v Sloveniji, urediti vse papirje, od letalskih vozovnic do začasnega rezidentstva, odpiranja bančnih računov, izbire mobilnega operaterja …
Morda največji zalogaj je bilo iskanje nepremičnine za najem v Salvadorju, še posebej, ker je v tej državi standard vzdrževanja in opremljenosti nepremičnin precej drugačen kot v Evropi in ker smo si pred kratkim zgradili novo hišo v Sloveniji povsem po našem okusu in ob dejstvu, da imam zelo rada lepo in čisto. K drugačnim hišam v Salvadorju botruje tudi klima, ki je precej drugačna kot v Evropi. V zraku je veliko več vlage, hiše so grajene tako, da imajo na sredi atrij z odprto streho oziroma brez nje, tako da v notranje prostore prihaja več vlage, prahu in drugih vremenskih vplivov, tudi živalic in žuželk. Posledično pohištvo zdrži manj časa in glede na to, česa smo vajeni v Evropi, je bilo zelo težko najti nekaj, kar je po sprejemljivi ceni in v varovani soseski, dovolj blizu šole.
Izziv je bil tudi, kaj narediti z vso opremo v Sloveniji, z oblačili in drugimi stvarmi, ki jih pač imaš doma v veliki hiši. Odločili smo se, da 70 ali celo 80 odstotkov vsega prodamo, oddamo ali razdelimo. Shranili smo samo kakih 20 odstotkov naših stvari, ki so pomembne, se pravi razne fascikle z dokumenti, albume, spominke in samo nekaj kosov zimskih oblačil in obutve, seveda najinih, ker bodo otroci svoje ob vrnitvi že prerasli. S seboj smo vzeli izključno poletna oblačila. Najti je bilo treba najemnike v Sloveniji, obvestiti pediatre, banke in različne druge institucije o odhodu, najti zdravnike tukaj, najti in kupiti avto … In še bi lahko naštevala. Te »gospodinjske« in šolske »korake« sem v celoti prevzela jaz, Miha pa je imel še več dela z iskanjem pisarne, zaposlovanjem novih sodelavcev v Salvadorju, iskanjem odvetniške in računovodske podpore, IT opreme, preučitvijo zakonov in pravil poslovanja v Latinski Ameriki in še veliko drugih korakov za zagon poslovanja tukaj. Vloge sva si tako precej jasno razdelila in ni bil majhen zalogaj, a smo zmogli in se zraven veliko naučili.
Kakšne kulturne razlike si opazila med Slovenijo in Salvadorjem?
Kulturne razlike so izjemne. Najprej o tistih, ki jih štejem za dobre značilnosti te kulture. Predvsem so tukaj ljudje mnogo bolj družinsko orientirani, družina je tukaj daleč daleč večja vrednota kakor v evropskem ali ameriškem svetu. Tukaj sem se srečala z nešteto primeri, kjer več sester in bratov skupaj s starši ali starimi starši dolga leta uspešno vodi družinska podjetja. V Sloveniji večkrat naletiš na napetosti znotraj družin, medtem ko so tukaj za vsak praznik, osebne praznike in pogosto za vikende člani širše družine skupaj in tudi sicer so zelo povezani. Vzgajani so veliko manj v tekmovalnosti in veliko bolj v nekem družinskem sožitju in ljubezni. Verjetno je to tudi posledica zelo burne preteklosti, od državljanske vojne, revščine in podobno. Vsekakor so ljudje tukaj veliko bolj verni kot pri nas. In znajo bolj živeti v trenutku, mogoče so v tem malo podobni našemu Balkanu. Se pravi, česar ti ni treba narediti danes, odloži na jutri. Uživaj v trenutku, ker ne veš, kaj bo naslednji trenutek. In pa mnogo manj se ženejo – delovna intenzivnost je na nižjih obratih kot v Sloveniji, posledično je manj stresa in veliko več materialne skromnosti, govorim za večino populacije. Ključno je, da je to država tretjega sveta, kar je vidno v sami infrastrukturi, urejenosti cest in prometa, električnih in drugih napeljav, na načinu gradnje stavb, odsotnosti ločevanja odpadkov – po teh kazalnikih bi rekla, da so daleč za Slovenijo, morda celo 50 let ali več. V šolo je treba nositi vso hrano s seboj, tako se doma pripravi in skuha tudi malico in kosilo za v šolo. Vso osnovno šolo se otroke vozi v in iz šole. Javni promet ni optimalno urejen.
Nikjer ne vidiš, da bi se otroci kje zadrževali ali igrali sami, običajno je zraven varuška, v revnejših družinah pa starejši bratje ali mama. Še ena kulturna razlika je ta, da ima vsak, ki je blizu srednjemu sloju, kaj šele srednji in višji sloj, hišne pomočnice, tudi več kot eno, poleg tega pa še vrtnarja in pogosto šoferja. Ker je razslojenost tako velika, je delovna sila za ta dela tukaj zelo poceni, za razliko od nepremičnin, hrane in ostalih materialnih dobrin, sploh pohištva in bele tehnike, ki so precej dražji kot v Evropi.
Govorimo o kakih štirih milijonih revnih, dveh milijonih pripadnikov srednjega sloja in o kakšnem slabem milijonu izjemno premožnih. Ko govorim o premožnih, so to razsežnosti, ki jih vidimo v filmih, mnogi imajo svoje helikopterje, vozni park recimo na šolskem parkirišču, ko starši pripeljejo otroke v šolo, je neprimerljiv s slovenskim, večina premožnih ima več nepremičnin, skoraj vedno še eno ob morju ali jezeru in kje v hribih. To je za nas velik kulturni šok, saj v Evropi nismo vajeni takšne razslojenosti, tako ekstremne revščine in tako bleščečega bogastva, ki »hodita« vzporedno, prav tako pa nismo vajeni, da je del te kulture tudi življenje z eno ali več hišnimi pomočniki v istem domu, a tukaj pa je to res vsakdanje. Sploh se ne spomnim, da bi videla hišo ali stanovanje, ki ne bi imelo dela prizidka ali sobe, ki je namenjena podpornemu osebju. Kulturnih razlik je še veliko, te pa se mi zdijo največje. So pa ljudje tukaj zelo prijazni in izjemno pripravljeni pomagati, odprti in nasmejani, sproščeni in spoštljivi.
Kako pa je selitev vplivala na družinsko življenje?
Reči moram, da smo se otroci, Miha in jaz temu novemu življenjskemu slogu prilagodili popolnoma brez pretresov, kot bi tu živeli že od nekdaj. Bilo ni nobene drame, otroci niso imeli nikakršne stiske, ni bilo nobene spremembe v obnašanju, kvečjemu so bile spremembe pozitivne, ker smo več skupaj, kot smo bili v Sloveniji. Najina filozofija je, da se moraš v kulturo, v katero vstopaš, vključiti in se intenzivno truditi, da si vanjo sprejet. Tako vzgajava tudi otroke – da si znajo poiskati prijatelje, jih sprejeti z njihovimi navadami in dobro opazovati, kaj je primerno in kaj ne, spodbujava jih, da znajo dati pobudo za druženje tudi izven šole. Enako počneva tudi midva z najinim družabnim življenjem. Vsi opazujemo, kakšne navade imajo tukaj, in jim sledimo, pokažemo tudi naše, a ne silimo, da bi se večina prilagodila nam, manjšini. Recimo, tukaj ob srečanju s človekom ne ponudiš roke in se ne rokuješ, pač pa ga objameš in poljubiš. Trudimo se govoriti špansko, nehali smo vztrajati, da ljudje ob obisku sezujejo čevlje, ker jim to ni domače. Čim bolj smo se prilagodili tukajšnjemu življenju.
Še največja sprememba za nas je bila časovni ritem. Tukaj greš spat med osmo in deveto. Otroci ob osmih, midva ob devetih ali morda desetih. In vstaja se zgodaj, midva pred peto, otroci pa ob pol šestih. Sonce vzide prej in tukaj se vse odvija zgodaj. Zaradi šole moramo od doma malo čez šesto, saj je ob sedmih že pouk, na poti pa prometna gneča. Malo po šesti zvečer pa je že trda tema in glede na to, kdaj si vstal, je normalno, da greš tudi prej spat. Tak ritem je bil za nas ključna sprememba in to, da ni pitne vode in moramo vedno uporabljati ustekleničeno. Tudi hrana je zelo drugačna. In to je tisto, kar najbolj pogrešamo – pitno vodo iz pipe in specifične slovenske okuse, tudi če tukaj skuhaš govejo juho, ima drugačen okus, saj se pozna, da so sestavine pač drugačne. Najbolj pa preseneča, da so otroci vzpostavili že prava prijateljstva, da se dobivamo s starši in sošolci tudi po šoli in čez vikende, da se obiskujejo na domu in da smo v parku našega naselja spoznali že veliko znancev, s katerimi je druženje že skoraj domače in pristno.
Kakšna je bila tvoja izkušnja pri iskanju in izbiri hiše v Salvadorju?
V Salvadorju je tako, da se nobena hiša ne proda in ne odda z opremo.Vedno dobiš popolnoma prazno hišo ali stanovanje, torej brez kosa pohištva. In ker smo prišli s planom ostati leto dni, sicer z možnostjo podaljšanja, se nama je zdelo nesmiselno poletne počitnice z otroki v tuji državi, preden gredo v novo šolo, preživeli z izbiranjem in kupovanjem pohištva, s katerim po enem letu ne bi imeli kam, sva se podala v iskanje opremljene hiše. In ko je Miha pregledal kar 20 hiš in vse so bile brez pohištva, sva bila malo v skrbeh. Nato sva se spomnila na airbnb. In na tej platformi sva si ogledala hišo, ki se nama je zdela najprimernejša, in lastnika kontaktirala z željo po dolgoročnem najemu in nama je to tudi uspelo. Hiša je bila opremljena skoraj povsem, dodali smo samo tisto dodatno, kar smo potrebovali – recimo več pisalnih miz, več naprav, ki smo jih vajeni v Evropi, na primer kavomat, sesalnik, dodatna svetila in dekoracijo, posteljnino in posodo.
V zvezi s salvadorskim nepremičninskim trgom je zanimiva še ena ugotovitev. Ker je bil Salvador v preteklosti zaradi nasilja tolp nevarna država, se je veliko predvsem izobraženih Salvadorcev izselilo, govorimo o skoraj 35 odstotkih. Zdaj, ko je država varna, se mnogi od teh vračajo ali pa vsaj želijo imeti v svoji državi nepremičnino za preživljanje počitnic. Hkrati se država izjemno poslovno odpira, prihaja vse več visokokvalificiranih delavcev, razvija se tudi turizem. Zato se nepremičnine vse bolj dražijo. Njihove cene so tako precej višje kot v Sloveniji, tudi za 30 ali 40 odstotkov. Sploh če želiš biti v varovanem naselju in v bližini šole ali centra mesta, so te cene precej vrtoglave. Še bolj vrtoglave pa so najemnine. Povpraševanje je namreč izjemno, saj veliko domačinov ni kreditno sposobnih, tujci pa prihajajo za določen čas in iščejo najem. In če bi tukaj kupil nepremično za investicijo, za oddajo, bi se ti nakup povrnil mnogo prej kot v Sloveniji.
Kako ste se vključili v lokalno skupnost? Je bilo težko spoznati nove prijatelje?
Nove družabne stike smo navezovali po treh glavnih kanalih. Prvi je poslovni. Miha je mnogo novih poznanstev sklenil na številnih sestankih in med njimi so nekateri postali tudi prijatelji. Drugi, in ta je tudi ključen, pa je šola najinih otrok. Tukajšnji sistem je tak, da je v vsakem razredu ena od mam zadolžena (in za to se javi prostovoljno) za učinkovito komunikacijo med učitelji in starši. In ona nas prek aplikacije Whats up dnevno obvešča o vseh stvareh, ki se dogajajo v šoli, pošilja opomnike za roditeljske sestanke, izlete, knjige, ki si jih je treba izposoditi v knjižnici … Ob tem pa tudi skrbi za mreženje staršev, na primer organizira zajtrk očkov, kosilo mamic, zajtrk staršev paralelke, dan mamic na plaži, novoletno obdarovanje … Skratka, en kup aktivnosti in tukaj spoznaš res zelo zanimive ljudi, s katerimi imaš že v štartu skupne točke, otroke v isti šoli, po možnosti celo v istem razredu, gre za izobražene ljudi, ker je šola zasebna in plačljiva, zato so seveda zanimivi tudi naši pogovori, med njimi pa je tudi veliko tujcev, na katere se lahko obrneš tudi po nasvet o tem, kje nakupovati hrano, kje oblačila, kje naročiti torto za rojstni dan, na katero plažo iti, h kateremu zdravniku …
S starši sem stkala tri res močna prijateljstva, ki mislim, da znajo trajati dolgo. Tretji kanal pa je čisto nama lasten, saj sva oba zelo družabna in ekstrovertirana. Jaz zelo pogosto koga nagovorim kje mimogrede, v trgovini ali za sosednjo mizo restavracije, sosede … In tudi iz tega se zgradijo znanstva in celo prijateljstva. Recimo, ko sem lani decembra morala nekam shraniti božičkova darila od naših dedkov in babic za otroke, ki so prispela zgodaj iz Evrope (smajli) in jih nisem imela kam skriti, da jih otroci ne bi videli, sem šla pozvonit sosedi, ki mi je z veseljem ponudila prostor, da to shranim, in od takrat prijateljujeva skoraj dnevno.
Že znate vsi špansko?
Najbolj od vseh zna špansko najmlajši. Jaša je v bistvu tudi naš prevajalec, kljub temu da ima komaj 5 let. V rekordnem času osmih mesecev se je naučil res dobro govoriti. Težava je morda edino ta, da še ne zna čisto vseh besed v slovenščini, da bi nam lahko prevedel čisto vse, sploh kakšne bolj zapletene misli. Najmlajši se zagotovo učijo tujih jezikov lažje, ključno pa je to, da je tudi večina njegovih sošolcev v mednarodni šoli še nevešča dobre angleščine, zato se med seboj med odmori, med igro in praznovanji rojstnih dni ves čas pogovarjajo špansko. Tako je najmlajši nekako najbolj vpet v španščino. V višjih razredih je več angleščine tudi v prostem času, vendar sta tudi Gaja in Mija v španščini že zelo dobri. Midva pa sva še pred odhodom naletela na zelo inovativno metodo učenja tujih jezikov, ki je zasnovana na način, ki ga uporabljajo tudi poligloti, brez sedenja za knjigami, saj po opisanem tempu ob selitvi verjetno lahko razumete, da časa za mirno klasično učenje novega jezika pač res ni bilo. Pri tej metodi pa dobiš naravnega govorca in z njim intenzivno delaš on-line in dobiš različne personalizirane tekste, naloge in pripomočke za vajo, ko delaš sam. Tako da lahko rečem, da nama je LMA pristop odigral kar ključno vlogo, da sva prišla v stik s španščino in začela govoriti. Zdaj smo seveda v stiku s španščino vsak dan, tudi hišna pomočnica govori samo špansko in večina ljudi, ki jih srečujemo, ne govori angleško, razen staršev iz šole, ki so pač višje izobraženi ali tujci, drugače pa navadna populacija v trgovinah, na pošti, na banki in pri vsakodnevnih opravkih skoraj ne govori angleško. Tako da znamo že zelo dobro oziroma se lahko sporazumevamo v španščini, seveda pa so še vrzeli v najinem znanju, ko gre za neke bolj kompleksne zadeve, sploh pa pri pisanju, ki pa ga za zdaj sploh ne potrebujem.
Kako sta z Miho uredila šolanje otrok?
Zelo gladko. Pri tem gredo vse pohvale ravnateljici Osnovne šole Rodica v Domžalah, ki je našo idejo selitve v tujino sprejela brez kakršnegakoli kompliciranja ali vzbujanja slabe vesti ali neodgovornega starševstva, niti ni izrazila skrbi, kaj bo, ko se vrnemo. Rekla je, da bo to najboljša življenjska šola, ki se bo zagotovo obrestovala pri že tako pridnih otrocih, ki so šolo jemali precej resno. Izrazila ni nobene skrbi za Gajo in Mijo, ki sta imeli v slovenski šoli že tako dobre ocene. Pridobiti smo morali papirologijo in vse certifikate iz tukajšnje mednarodne šole in to posredovati v osnovno šolo v Domžale, kjer so ocenili, da je šola, ki jo bodo obiskovali tukaj, zelo kakovostna in ustreza standardom znanja, in da se bo tukajšnje šolanje priznalo tudi v Sloveniji in bodo v primeru vrnitve otroci nadaljevali v enakem razredu s svojimi vrstniki. Svetovala je, da naj dodatno z otroki delamo predvsem predmet slovenščina, po želji pa še kaj več, a da ne vidi težave, da tega ne bi mogli osvojiti, ko se vrnejo. Tako da šolanje otrok tukaj v Salvadorju zdaj poteka na mednarodni britanski šoli po programu IB, pouk je v angleščini, si pa ne morem pomagati, da ne bi vadili še slovenščine, kar res pridno in vestno počnemo. Tudi knjige berejo, poleg angleških in španskih tudi v slovenščini.
Kakšna je organizacija vašega vsakodnevnega življenja v Salvadorju v primerjavi s Slovenijo? Kakšen je tam tempo življenja?
Na žalost se naš tempo ni kaj veliko upočasnil, morda minimalno, se je pa zamenjal sam ritem in način preživljanja prostega časa, ki je po mojem mnenju tukaj za našo družino bolj kvaliteten. Z Miho imava vloge porazdeljene. Ker mora intenzivno sestankovati tudi s podjetji v Sloveniji in voditi več podjetij v Sloveniji, pomeni, da mora zaradi časovne razlike z video konferencami začeti ob petih zjutraj, ko je v Sloveniji ura že 12. Zato imava vloge razdeljene tako, da on začne delati pred 5h zjutraj, jaz pa poskrbim za otroke, se pravi za urejanje za šolo, hrano in vožnjo. In ko se ob sedmih zjutraj vrnem iz šole, grem najprej za dve uri delat tudi jaz, da ujamem čas, ko v Sloveniji še kdo dela, potem po navadi eno uro namenim športu. Nato prevzamem gospodinjski del, se pravi nakupovanje, čiščenje, komunikacijo s šolo, ki je ni malo, za vse dodatne naloge, projekte, izlete … Miha pa nadaljuje službo v firmi v Salvadorju. Potem je moj čas za delo, ki ga raztegnem nekako do 14h, ko gre eden od naju po otroke in preostanek dneva preživimo skupaj, razen če je Miha na službeni poti. Najprej skupno kosilo, nato pa popoldanske aktivnosti – gimnastika, fitnes, kak krajši izlet ali pa uživanje doma na vrtu z bazenom in našimi kunci. Vikende skušamo čim bolj izkoristiti za kratke izlete na obalo, na morje, ki je samo 25 minut od naše hiše. Ko so počitnice, pa odpotujemo v katero od bližnjih držav, saj je potovanje možno z avtom, letalske karte pa so z nizkocenovnimi letalskimi družbami tukaj tudi precej simbolne. Bili smo že v Nikaragvi, Hondurasu in Gvatemali, v Belizeju in v Mehiki, dodobra pa smo raziskali tudi Salvador.
Veliko je tudi druženj na praznovanjih otroških rojstnih dni. Tukaj je pravilo, da ni izključevanja in se povabi vse sošolce in sošolke v razredu ali pa nikogar. Pri tem vztraja šola in tega se vsi držijo. Tako da je pri treh otrocih skoraj vsak teden kak rojstni dan, kar pomeni, da je treba kupiti darilo in otroka odpeljati na praznovanje, ponavadi pa smo vabljeni tudi starši. Rekla bi, da je naš tempo morda le za pet odstotkov manjši kot v Sloveniji, a je to bolj posledica najinih osebnostnih lastnosti kot lokacije, države, kjer bivamo. Počasi že verjamem, da bi tudi na samotnem otoku našla delo, morda bi zgradila hišo na drevesu in počasi dodala še splav. Več kot očitno nismo med najbolj umirjenimi, tako da dolgčasa žal ne poznamo, kar pa ne pomeni, da ga kdaj ne pogrešamo.
Kakšen je življenjski standard in ekonomska situacija v primerjavi s Slovenijo? Si lahko za isti denar privoščite več ali manj?
Življenjski standard in ekonomska situacija v primerjavi s Slovenijo je verjetno nekaj, kar mi tudi po pol leta tukaj še vedno na široko odpre usta. Takšne razslojenosti in takšne razlike med revnimi in bogatimi še nisem doživela nikjer. Kot rečeno, poznava nekaj ljudi, ki imajo svoj helikopter, poznava nekaj ljudi, ki imajo celo vrsto nepremičnin, podjetij v Salvadorju in sosednjih državah. Vozni park naše šole je … Ne vem, s čim bi ga primerjala, to so samo najboljši avtomobili, kar jih je. Tisti, ki so bogati, so mnogo mnogo mnogo mnogo bolj bogati od bogatih v Sloveniji. Medtem ko je na drugi strani veliko več tistih, ki živijo z manj kot 300 dolarji na mesec v hudi bedi, brez tekoče vode, elektrike in tako naprej. Razslojenost je blazna. Živimo v črno-belem svetu bogatih in revnih. Srednjega sloja skoraj ni. Sistem je bolj podoben ameriškemu, se pravi, sam moraš poskrbeti za svojo socialno, zdravstveno varnost. Če nisi poskrbel za to sam, ne bo nihče drug poskrbel zate. To pomeni tudi, da tisti, ko so imeli možnost, da so se izšolali in se morda rodili tudi z več intelekta, jih tukaj čaka zelo lepo življenje, medtem ko tistih, ki te možnosti niso imeli, skoraj zagotovo ne čaka nek napredek. Iz bede je skoraj nemogoče priplezati. To pa pomeni tudi, da se »leni« ne morejo šlepat. Za Slovenijo pa se mi zdi, da smo tako pretirano socialno naravnani, da bo vsak nekako solidno preživel z neko pomočjo, z otroškimi dodatki, brezplačno šolo, brezplačno malico, z brezplačnim zdravstvom, brezplačnim obiskom parkov, kolesarskih stez in vsem, kar pač naša država nudi, tudi če ne bo delal ali pa bo delal minimalno. Tukaj pa tega ni. Brez denarja ne moreš nič in nikamor, državne pomoči pa ni.
Cene vsega, razen najnižje delovne sile, ki je res poceni, so približno 20 do 30 odstotkov višje kot v Sloveniji. Na splošno je cenejša samo delovna sila, če govorimo o najnižji delovni sili, če pa iščeš recimo učitelja, nekoga, ki zna angleško, menedžerja, so pa cene spet bistveno višje kot v Evropi.
Katere so vaše najljubše aktivnosti in prosti čas v Salvadorju? Ga kaj raziskujete?
Ogromno raziskujemo. Lahko rečem, da smo Salvador prečesali po dolgem in počez, pa tudi veliko sosednjih državic. Najljubše aktivnosti oziroma prosti čas so skoraj vedno povezani z morjem ali z vulkani. Obiskali smo že hriboviti predel, mnoge vulkane, parke, večino plaž, staro mestno jedro, vse atrakcije za otroke, botanične vrtove, knjižnico, trgovska središča, kar nekaj restavracij … Skratka, po navadi gremo kam na morje, na kak pohod na vulkan ali pa se družimo s prijatelji, gremo na rojstni dan, koga povabimo k nam, takrat Miha ponavadi skuha kaj slovenskega. Država je tako majhna kot Slovenija in lahko na majhnih razdaljah vidiš in doživiš zelo veliko, le da vse poti trajajo nekoliko dlje, zaradi stanja cest in počasnega prometa.
Kako z družino ohranjate stik s slovensko kulturo in tradicijo v novem okolju?
Za zdaj se nam še zdi, kot da smo na enih daljših počitnicah. Mislim, da tega, kdo si, in slovenske kulture ne pozabiš nikoli, sploh pa ne v tako kratkem času. Doma se absolutno pogovarjamo večinoma slovensko, razen ko nismo sami, takrat prevlada španščina ali angleščina. Še vedno veliko kuhamo slovensko hrano. Z moderno tehnologijo smo dobesedno dnevno v stiku s prijatelji, sorodniki in sodelavci v Sloveniji, sploh z babicami in dedki in sodelavci pravzaprav dnevno. Otroci si z babicami in slovenskimi sošolci pogosto izmenjujejo tudi klasična pisma in razglednice. Otroci so tudi imeli video klic s svojimi razredi v Sloveniji, kar je bil pravi projekt, sploh ker smo morali vstati ob enih ponoči, da smo ujeli čas, ko je bilo v Sloveniji med osmo in deveto zjutraj. Midva redno slediva novicam in informativnim vsebinam iz domovine. Miha pa tako ali tako vsake tri mesece potuje poslovno v Slovenijo. Imeli smo tudi že tri obiske iz Slovenije, zdaj prihaja četrti, tako da stika s slovensko kulturo nam prav nič ne manjka. Pa tudi, ko gostimo tukajšnje prijatelje, kot rečeno, skoraj vedno pripravimo tradicionalno slovensko hrano in ponosno razlagamo, kako se kaj imenuje in kako se pripravi in vsi do sedaj so bili navdušeni. Ne vem, ali je hrana ali pa naš res dober kuhar. Aja, sestavine nam Miha pridno prinaša iz Slovenije, pa tudi vsak obisk kar dobro založimo z željami in vsem, kar pogrešamo.
Kakšni so tvoji nasveti in izkušnje za tiste, ki razmišljajo o selitvi v Salvador ali drugo podobno državo?
Moj prvi nasvet je: če le imaš možnost, jo izkoristi in pojdi. Svet zelo preseneti. Veliko da, zagotovo več kot vzame. Živeti v tujini razširi obzorja, bolj razviješ hvaležnost do vsega, kar imaš in si vajen doma, hkrati pa radovedno srkaš drugačnost, razlike, nova opažanja in navade. Veliko stvari je, ki si jih izza ograje Slovenije sploh ne znaš predstavljati. Veliko drugačnih priložnosti obstaja, od izobrazbenih do poklicnih, prijateljskih in rekreativnih, ko se vključiš v drugo kulturo. Svet ti da širino, razširi srce, kar ti ostane za večno, in ta nova spoznanja in znanja te opogumijo, zagotovo opolnomočijo, da si bolj odprt za čustvene, socialne, poslovne in vse druge stike v življenju. Verjamem, da to zagotovo prinese pozitivno osebno rast. Če pa kdo razmišlja o selitvi konkretno v Salvador, bi rekla, da je to država, ki bo v naslednjih desetih letih eksplodirala, saj ima potencial in vlado s smelimi načrti. Država je bogata s priložnostmi, od tega, da ima najboljše valove za surfanje, odlične kavne plantaže, do vulkanov, ki privabljajo turiste, ogromno zemlje je še nezasedene, pogoji za kmetovanje so tako rekoč idealni 365 dni na leto, delovna sila je še poceni, država je varna …
Največji bum pričakujem v turizmu in ko bo urejena infrastruktura vodovoda, kanalizacije in cest, mislim, da bodo sem prihajali tudi največji hotelski velikani, saj je vse leto poletje, država nima nobenih hudih nevarnosti, kot so denimo malarija, nevarne živali, država je politično stabilna, ni več kriminala in mislim, da bo zelo zanimiva za turistični obisk in za priselitev, prav tako pa se tukaj kažejo številne poslovne priložnosti, ki so v Evropi že prenasičene, država je tudi davčno ugodnejša in nasploh se zaljubiš v pristne in nasmejane ljudi, ki jih materializem in tekmovalnost še nista ujela, hvaležnost za vse pa izžarevajo tako izrazito, da si enostavno želiš, da se tega nalezejo tudi otroci in raje ostanejo v 3. svetu, a z veliko bolj ključnimi temelji in vrednostmi za srečno življenje.
