Iskreni pogovori so vedno najboljši. Se strinjate? Zelo pomembno je, da smo iskreni tudi v odnosih, ki jih imamo s svojo družino, partnerjem in otroki.

Našo strokovnjakinjo sem tokrat spraševala o zdravih odnosih, nezvestobi in o tem, če so tudi moški komplicirani. Prepričana sem, da je korona marsikateri odnos zamajala, je pa tudi nekatere okrepila. Kako ravnati, ko ne veste, kaj bi, nam bo tudi tokrat povedala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok.

Kakšen odnos je dober in lahko rečemo, da je zdrav? Kaj pomeni, če ni?

Odnos je dober in zdrav, ko se vsak od deležnikov v odnosu počuti spoštovanega, sprejetega, slišanega in se med njimi pretaka lepa in sočutna povezava, energija. Odnos tvorita dve osebi, ki si namenjata čas, pogovor, želita biti skupaj in si bogatiti življenje. Ko je več posameznikov v odnosu, kot je običajno značilno znotraj družine, se oblikuje zdrava družinska dinamika, znotraj katere lahko vsak posameznik zadovoljuje svoje potrebe po ljubezni, pripadnosti, varnosti in spoštovanju.

Če v odnosih ni zgoraj naštetih značilnosti, lahko rečemo, da odnos ni zdrav, ni kvaliteten. Zlasti, če nas boli, lahko zaznamo, da se dogaja nezdrava toksičnost znotraj odnosa.

Bojda obstaja več jezikov ljubezni? Kako se jih naučiti? Kako najti nekoga, ki govori istega?

Tako pravi dr.Gary Chapman v svoji knjigi Pet jezikov ljubezni. V bistvu se jih ne naučimo, ker so že del našega genskega zapisa, kot del temperamenta, s katerim se rodimo. Mojim parom v Svetovalnici pogosto predlagam, če je že sami niso, da si preberejo to knjigico in sicer kot terapevtsko orodje, in sicer da eden od njiju bere na glas in potem debatirata o prebranem.

Običajno v paru vsak od nas govori svoj lasten jezik ljubezni. Govorimo običajno dva, kot opažam pri mojih parih pa tudi pri sebi.

Na primer moj jezik ljubezni je »posvečen čas« in » dotiki«, torej si prevedem, da me ima partner rad, ko si vzame čas za mene in ko me objema in je z mano intimen. Njegov je na primer »storitve« in »besede potrditve«, kar pomeni, da si on prevede kot ljubezen, če mu pripravim zjutraj zajtrk in ko ga pohvalim ter mu povem, da ga občudujem in sem ponosna nanj. 

Ne moremo kar najti nekoga, ki govori istega, do tega pridemo, ko se iskreno spoznavamo in ko ugotovimo kateri jezik je naš in kateri njegov. Vsekakor pa sem mnenja, da je to zavedanje, kateri jezik govorim sama in katerega partner, šele recimo ena petina zdravega odnosa. Pri tem je seveda pomembno spoznati tudi, kateri jezik ljubezni govorijo naši otroci, da jim tako lahko še bolj izkazujemo našo ljubezen in naklonjenost.

So tudi moški komplicirani ali je to samo področje žensk?

Hehe, ja odlično vprašanje. Seveda so tudi moški komplicirani, a na njihov način, česar me dame običajno ne razumemo in ne znamo dešifrirati. Ker pač vsak od nas gleda na drugega iz lastnih »čevljev«, me dame v njih projiciramo lastna pričakovanja in želje. Tako bi me  rade, da nas razume in se odziva na naše vedenje, želje in potrebe kot bi me rade, a naši moški imajo njim lasten način odzivanja, ki ni toliko emocionalen na prvo žogo in je recimo temu, bolj pragmatičen, a za nas zakompliciran. Me tega ne razumemo, oni nas in naših hormonskih sprememb tudi ne, pa je hitro iskrica nerazumevanja tukaj. Zato tolikokrat poudarjam, da naj par uvede PRAVILO 3S in sicer Spoštovanje (da sva si res različna), Sočutje in Sodelovanje. Pa kakšna strpnost in srednja pot tudi prideta prav.

Kaj pa nezvestoba? Lahko par po takšni izgubi zaupanja ostane skupaj?

Nezvestoba je izjemno močna travmatska izkušnja, ki jo doživi prevarani partner, ker je s tem poteptana in porušena medsebojna nenapisana pogodba, da sta si izključno zvesta, tako čustveno kot spolno. Ko se to podre, doživi prevarani partner občutek izdaje, prevare, podre se celotna vizija skupne srečne dvojine, to peklensko boli, ne zgolj srček, temveč celotno telo! 

Gre za močno in ultimativno izgubo zaupanja te partnerske dvojine, saj je v njej še nekdo drug. Glede na moje poslanstvo svetovati in pomagati parom, ki so med drugim doživeli tudi prevaro, se oglasi veliko parov, kjer se je zgodila nezvestoba, a želita ostati skupaj. Iskreno vprašam, če zgolj zaradi otrok in skupnega kredita za hišo, a mi tile moji pari zatrdijo, da sta šele po tej partnerski bolečini ugotovila, da se imata še vedno zelo rada, a sta žal premalo negovala njun odnos, ljubečo intimnost, nista več imela zaupnih partnerskih pogovorov, ker ju je povozil čas, utrujenost in obveznosti.

Kot vedno trdim: če iskreno vlagamo v odnos ,vsak svojo polovico odgovorno in z ljubeznijo, si izkazujemo pozornost, spoštovanje, se ljubimo redno in strastno, si vzamemo čas eden za drugega, je verjetnost za skok čez plot minimalna.

Reparacija partnerskega odnosa po nezvestobi in ob močni želji, da ostaneta skupaj, traja po mojih izkušnjah s pari v Svetovalnici približno dobro leto dni, seveda ob podpori strokovnjaka in zavedanju, da nikoli ne obstaja garancija, ker je potrebno zaupanje graditi na povsem novih temeljih.

Kaj pa nadzor nad partnerjem? Ko si dejansko en partner prilasti drugega?

Nismo v sužnjelastniških časih. Naš partner ni naša lastnina in si ga ne moremo lastiti ter izvrševati kontrole nad njim. Gre za prevzemanje ODGOVORNOSTI vsakega od njiju, ali se bosta držala njunih zavez, da bosta zgolj eden z drugim, zvesta in odločna se upreti skušnjavam, ki seveda pridejo na pot življenja.

Če pride do kršenja in razlomitve teh partnerskih zavez, se je potrebno mirno pogovoriti, kaj sedaj, kakšne bodo posledice ter ne čustveno in v hipu reagirati tako, da vam bo potem žal. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.

Je klepet na socialnih omrežjih tudi varanje? Kako reagirati, ko odkrijemo, da se partner pogovarja z nekom drugim, z nami pa praktično ne spregovori?

Da, to je za večino partnerjev varanje. Pri tem se je potrebno vprašati, kje sva zašla z najine skupne partnerske poti, da si nimava nič več za povedati, da živiva eden mimo drugega, ne pogovarjava se več o naju, niti kaj koga veseli, kaj bi rad spremenil, temveč je odnos rutinska in samoumevna odmirajoča »rožica«, ki je ne zalivata s svojo pozornostjo, zavzetostjo in ljubeznijo, ki je navsezadnje lahko močan motivator za vlaganje v odnos.

Velikokrat slišimo, da je neko razmerje toksično, a sta še vedno skupaj. Kaj pomeni, da je odnos toksičen? Imate mogoče odgovor, zakaj pari, ki niso srečni, ostajajo skupaj?

Toksično pomeni strupeno, torej sta v odnosu, kjer preigravata vlogo žrtve in napadalca, jo podzavestno menjavata, se čustveno in energetsko močno izčrpavata, zlorabljata njuno prvotno ljubezen in zgrajen ideal, da sta skupaj super. Gre pogosto za odvisniške odnose, ko enostavno ne moreta biti skupaj, a tudi narazen ne. Pa gresta po kakšnem močnem kregu narazen v ihti, čez nekaj dni ali tednov pa spet pristaneta skupaj in tako se vrtita v krogu mnogo let. 

Po mojem mnenju tukaj ni govora o njuni ljubezni, temveč po nezavedni potrebi po nekom, ki je tvoj, s katerim lahko ravnaš kot meniš s svoje pozicije, da je normalno, drugi partner pa zaradi lastne čustvene poškodovanosti pristaja na različne čustvene zlorabe, ker to pač pozna in ima že zgrajene določene obrambne mehanizme, običajno že iz primarne družine. Tako se klobčič odvisniške toksičnosti ponavlja in krepi. Zelo veliko energije, zavedanja, da to ne pelje v srečo in mir v sebi ter tudi podpore drugih ljudi, je potrebno, da se izstopi iz takšnega patološkega odnosa!

Uhh, kar nekaj težkih vprašanj in odgovorov je bilo tole. Ker je tema tako široka, sem pripravila še 7 vprašanj, odgovore pa bomo izvedele prihodnjič v novem članku.

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.