Ob začetku epidemije, ki se nam je najprej zdela daleč na drugi strani sveta, ko pa je začela kositi pri Italijanih, tako blizu nas, da nas je že stiskala za vrat, verjetno ni bilo junaka, ki ne bi razmišljal o minljivosti. Svoji ali minljivosti svojih najbližjih. 

Čeprav imamo občutek, da smo se Slovenci koronavirusu odlično izognili, ostaja grenak okus in vprašanje, kaj prinaša jesen. Tudi misli o minljivosti še vedno prihajajo na dan, nekatere pa ob težkih sanjah zbujajo tudi ponoči.

Zato smo se odločili, da pobrskamo po temi, o kateri se po navadi ne pogovarjamo na kavi. O kateri tudi ni napisanega veliko, ker bi jo najraje pometli pod preprogo. A vendarle je tako zelo pomembna tema, da se o njej splača razmišljati. Da mirneje in lepše – živimo. Za pogovor smo poprosile mag. andragogike Saško Klemenčič, NLP-praktik in NLP-trenerko.

Zakaj je dobro, da se soočimo s smrtjo?

»Soočenje s smrtjo nam lahko pomaga, da se zavemo vrednosti svojega življenja, da cenimo svoje zdravje, odnose, da znamo izkoristiti vsak trenutek svojega življenja in najti v njem smisel. Ko smo soočeni z minljivostjo, veliko lažje živimo za tisto, kar nam je res pomembno v življenju,« razlaga sogovornica in doda, da so bistvo življenja ljubezen, sreča in notranji mir. »Ko imamo to, smo zdravi, ustvarjalni in uspešni,« doda Saška. In prav o tem smo verjetno vsi razmišljali med karanteno. Kako jih doseči in kako živeti z vsem, kar se nam dogaja.

Prva misel, ko pomislimo na lastno smrt?

»Ko pomislimo na lastno smrt, se bojimo bolečine oz. strah nas je, da bi odšli prekmalu – ko še nismo vsega doživeli, kar si želimo in ko še nismo izpolnili svojega poslanstva,« razlaga strokovnjakinja, ki dodaja, da smo prav vsak dan postavljeni pred izziv: Bomo izkoristili dan ali ne? Bomo uživali ali ne? Bomo sprejeli izzive in priložnosti ali ne? Si bomo upali tvegati ali ne? Bomo iskali izgovore ali odgovore? Večkrat ko rečemo svojemu življenju DA, bolj bogato ga bomo živeli. In ko pride naš čas, bomo vedeli, da smo živeli lepo, bogato življenje. Zato bomo lahko odšli pomirjeni s seboj in s svetom. Vsak dan se vprašajte: »Kako lahko današnji dan naredim vreden življenja?« spodbuja Saška. 

Se bolj od lastne minljivosti bojite smrti ljubljene osebe?

»Bolj kot smo navezani na neko osebo, večje preizkušnje imamo, ko ta odide,« pravi mag. Saška Klemenčič in doda, da se predvsem bojimo, kaj bo drugače, ko te osebe ne bo več, kako bomo živeli brez nje, ali bomo zmogli, ali bo naše življenje sploh še smiselno itd. »Vsak odnos je odnos dajanja in sprejemanja. Bojimo se, kako bomo zapolnili tisto praznino, ki bo nastala, ko nekoga ne bo več. Kdo nam bo nadomestil tisto, kar smo dobivali od te osebe? Kako bomo premagali osamljenost? Dejansko bomo postavljeni pred izziv, da postavimo sebe in svoje življenje na novo. Zato pa potrebujemo vero vase, da zmoremo,« spodbuja sogovornica, ki dodaja, da je bolečina ob minljivosti ljubljene osebe še posebej velika, če gre za odvisnostne odnose.

V teh odnosih se namreč prepričamo, da smo šibki in da brez te osebe ne bi zmogli živeti. Zato nenehno delamo kompromise, žrtvujemo sebe, se prilagajamo, hočemo ustreči in smo pripravljeni storiti vse, da ne bi izgubili te osebe. Ob tem se običajno ne zavedamo, da ji prepuščamo svojo moč in se zato počutimo vedno bolj nemočne in šibke. Zato je ključ v tem, da prevzamemo odgovornost zase, za svoje življenje, zdravje, finance, uspeh in srečo. Bolj kot smo samostojni (tudi ko smo v odnosu), lažje prenesemo izgubo ljubljene osebe. Ker nismo gradili svojega življenja na tem odnosu, se nam ne sesuje svet, ko ta oseba umre. 

»Vsakokrat ko se znajdemo v odporu ali  strahu, na neki ravni premagujemo smrt. Ko se vdamo, začnemo stagnirati in umirati. Ko rečemo življenju DA kljub strahu, živimo na polno.« mag. Saška Klemenčič.

Smrt bližnje osebe je vedno preizkušnja

Tudi pri osebi, na katero nismo odvisnostno navezani, je smrt težka preizkušnja. Vendar pri njej zrela oseba odžaluje in gre lahko dalje, saj ve, kdo je in kam gre. »Seveda pogrešamo osebo, ko odide za vedno. Vendar imamo na srečo možgane, ki hranijo spomine. Tako se lahko vedno znova spomnimo, kaj vse lepega smo skupaj doživeli in gojimo hvaležnost za ta odnos. Tako ostane ta oseba in odnos v našem srcu večno živa,« spodbuja k lepim in izpolnjenim, ne pa odvisnostnim odnosom strokovnjakinja, ki nam je razložila, kdo in zakaj se ne more sprijazniti s smrtjo bližnjega:

• Tisti, ki ima nerazrešene zadeve z osebo, ki je umrla. Lahko, da gre za konflikt, neizrečene besede, neizkazano  ljubezen, zamero, finance, usluge itd.
• Tisti, ki je bil v tem odnosu v vlogi otroka in je ta oseba skrbela zanj. Zdaj se ne more sprijazniti, da mora sam prevzeti odgovornost zase v svoje roke in sprejeti vsakodnevne izzive. 
• Tisti, ki se zatakne v kateri od faz žalovanja. Dr. Kubler Ross je odkrila, da gremo pri žalovanju skozi 5 faz: zanikanje (nočemo verjeti, da se je to zgodilo), jeza (nočemo sprejeti, da se je to zgodilo), pogajanje (poskušamo se pogajati za življenje osebe … če bi …, bi …), depresija (ko uvidimo, da je res in da nič ne moremo spremeniti) in sčasoma pride do sprejemanja dejstva, da osebe ni več med nami in da je treba živeti naprej.

Kako se lažje soočiti z lastno minljivostjo in smrtjo drugih 

»Obstajajo teorije, da ima vse v življenju svoj namen in vse pride ob točno pravem času. Menda tudi smrt. Pride, ko opravimo svojo nalogo v tem življenju, ko se naučimo vseh dušnih lekcij in gremo lahko naprej,« pravi mag. Saška Klemenčič, ki je naštela nekaj metod, kako premagati strahove in si življenje narediti še bolj polno, kakovostno in lepo. 

• Več kot vemo, manj nas je strah. Na voljo je veliko literature o smrti in življenju po njej, o namenu našega življenja itd. – pametno jo je vzeti v roke, brati in si širiti obzorja.
• Vzemimo življenje v svoje roke, prevzemimo odgovornost za svoje življenje in jo prenehajmo prelagati na druge. Postanimo čim bolj samostojni in neodvisni.
• Uživajmo svoje življenje in dajmo svetu svoj dar, da ne bomo obžalovali, česa vsega nam ni uspelo narediti, doživeti. Tudi to je namreč eden od strahov pred smrtjo.
• Zapišite si svoje strahove na papir in se vprašajte za vsak stavek: »Koliko je verjetno, da se to res zgodi? In če je, kako lahko to preprečim?« Vedno si poglejmo, kaj so dejstva, kaj pa so naša predvidevanja in strahovi, nastali na podlagi naše prestrašene domišljije.
• Vedno se vprašajmo: »Kje je območje mojega vpliva? Na kaj lahko vplivam, da preprečim najhujše?« In potem to naredimo.
• V kali zaustavimo črne scenarije in teorije z odgovorom na vprašanje: »Kaj bi bilo, če se zgodi najhujše?«
• Poiščimo moč v sebi: Kaj sem že dosegel? Kaj sem že premagal? Zakaj lahko verjamem vase, da mi bo tudi tokrat uspelo? Na katere svoje sposobnosti se lahko zanesem?
• Osredotočimo se na neko dejavnost, ki jo dobro obvladamo in je stabilna, neogrožajoča. Lahko je preprosta kot čiščenje stanovanja ali sprehod s psom.
• Preusmerimo pozornost: pokličimo koga po telefonu, pojdimo na kavo s prijateljico, oglejmo si film …
• Dokler nimamo dovolj informacij, sta možna oba scenarija: najbolj črni in najbolj pozitivni – izberite zadnjega ali vsaj počakajte, da vidite, kam se bo stvar razvijala.

Mag. andragogike Saška Klemenčič, NLP-praktik in NLP-trenerka se je tudi sama, že v otroštvu, zaradi hude bolezni in slepote na eno oko, soočala z vprašanji, o katerih otroci ne razmišljajo. A odločna, pametna, izjemno ženstvena se je odločila, da svojo usodo vzame v svoje roke. Nepremagljiva, ki nam pomaga, da takšne postanemo tudi me.