To pravi Marko Juhant o odnosih med ženskami in moškimi

Marko Juhant, specialni pedagog, nam je ob izidu druge knjige o partnerskih odnosih, ki jo je napisal skupaj s Tonijem Mrvičem, povedal, v čem se moški in ženske tako močno razlikujemo, kot da bi bili z različnih planetov, ter kaj moramo storiti, da bi se bolje slišali in razumeli. Ker je sam že 40 let srečno poročen, nam lahko njegovi nasveti pomagajo premostiti marsikatero zagato med spoloma.

»V odnosih med spoloma je bistveno sprejeti, da se razumevanje in pričakovanja pri moških in ženskah razlikujejo. Medtem ko se ženska želi pogovarjati o določeni problematiki, moški ponudi rešitev zanjo. Zanj je s tem zadeva rešena, ženska pa po navadi znova začne pogovor, ker želi predelati različne vidike iste teme. Ker je žensko čustvovanje močnejše in bolj vpliva nanjo, njej namreč vsak drugačen odtenek situacije predstavlja drug zorni kot. Tako bo pri svojem moškem iskala mnenje o novih okoliščinah. Za moške pa je po drugi strani večinoma vse isti šmorn, zato se čudijo, zakaj jih partnerka nadleguje s temo, ki sta jo že rešila,« pojasni in doda, da se moški s problemom nekaj časa ukvarja, ko ga reši, pa ga odloži. In če je po njegovo, se z njim nikoli več ne ukvarja.

»Zato imajo moški tudi pri vzgoji manj prednosti kot ženske, saj vzgojna prizadevanja pogosto prinašajo ponavljanje iste težave ali podobne situacije. Ženska jo bo vsakokrat reševala na rahlo drugačen način ter slej ko prej prišla do rešitve. Medtem pa želi moški rešiti težavo enkrat za zmeraj, in če ni po njegovem, izreče znani stavek: ‘Dokler si pod mojo streho, bo po moje.’ Tu pa se zaplete tako v odnosu do otrok kot do partnerice, saj se ona, kot rečeno, želi pogovarjati, premlevati različne vidike in potem izbrati tistega, ki se ji zdi najprimernejši glede na trenutno ali zadnjo situacijo,« razlaga.

Rešitev iz tega začaranega kroga je v tem, pravi, da se tudi moški navadi iskati odtenke in razume, da so različna partnerkina izhodišča lahko čisto druga, ne ista stvar.

»Saj moški na drugem področju to že znajo – poznajo namreč npr. vse odtenke delovanja svojega avta. Če se zvok spremeni, ko dajo nogo s plina, to pomeni, da morajo ukrepati. Enako je z odtenki v partnerstvu – ko nekaj dodaš ali odvzameš, se situacija spremeni in se bo treba o tem pogovarjati, prisluhniti.« To seveda ne gre v neskončnost in tudi pri ženskah je v nekem trenutku dovolj. »A moški, ki se zna pogovarjati, bo zadostil partnerkini potrebi po tem, da premleva, hkrati bo tudi ona tudi ugotovila, da je za določene teme boljši sogovornik on, za druge pa prijateljica, s katero lahko to počne res dolgo, a je obema jasno, da zadeva še zdaleč ni končana, čeprav že tretjič ali petič razpravljata o njej.«

Pomagamo pa lahko partnerju s tem, da mu sporočimo, da ne iščemo rešitve, ampak samo pogovor o tem. Zanima nas le, kako on razmišlja, kako vidi zadevo. Potem se razvije odprta razprava, ki je ni treba peljati do cilja, v kateri pa lahko tudi on pove in premisli o stvareh, ki jih sicer nikoli ne bi izrekel na glas. Uživamo lahko namreč tudi v pogovoru samem in ga jemljemo kot izmenjavo informacij, čeprav ne vodi nujno do rezultatov. Partnerstvo pa je tako v komunikaciji kot sicer predvsem prilagajanje.

Marko Juhant

Vsi potrebujemo čas zase

»Po drugi strani je smiselno pametno izbrati čas pogovora. Vsak trenutek namreč ni primeren za razpravljanje, npr. ko je moški v jami, je sam sebi zadosti in ne želi, da se partnerica vtika v ta mali del njegovega življenja – enako je seveda tudi obratno, saj tudi ženske potrebujejo čas zase. Tako moške v dolgotrajnih zvezah včasih provociram in vprašam, kolikokrat so videli, da si žena striže nohte na nogah. Nekateri so šokirani, saj jih niso videli nikoli, ker je to stvar njihove intime. In vsakdo ima področje, na katerem ne želi nikogar zraven. Moška jama je tako prostor, ki se mu je dobro izogibati. Lahko pa moškemu jamo predstavlja tudi mentalni odmik, da npr. rešuje križanke ali bere časopis, ko pride iz službe,« pojasnjuje.

Vsi imamo namreč obrede, s katerimi se resetiramo in prilagodimo na domače okolje. Lahko je to že čas vožnje do doma, v katerem preklopimo, lahko pa si moški želi 20 minut miru, ko pride domov. Zato je smiselno, da oblikujemo take družinske navade, da mu omogočimo kvoto, ki jo nujno potrebuje, da se umiri in deluje, čeprav gre lahko to partnerki zelo na živce. »Ne pomisli namreč, da je to enako, kot če ima sama nizek tlak in je zjutraj mesečna, zato se z njo ne da pogovarjati in pravi, naj jo moški pusti pri miru. Če so navade moteče, jih sčasoma sicer lahko preoblikujemo, a o tem, kaj je treba spreminjati, se je treba pogovoriti,« pravi. 

O čustvih se moški težje pogovarjajo

Še ena pomembna razlika med spoloma je, da so mnogi moški od malega navajeni skrivati čustva, da niso cmere. »Moški namreč lahko jokajo samo iz ponosa, ob športnih dogodkih ali družinskih nesrečah, sicer pa nočejo priznati, da so čustveni ali niso tako trdni, kot se kažejo navzven. Če si moški lahko privošči pokazati čustva, jih bo, a če ga bodo zaradi njih zbadali, jih bo zatajil, pogosto z grobostjo,« poudari in doda, da so ženske po drugi strani opremljene z več čustvi, ki so bolj dostopna, moški pa se jih niti ne zavedajo toliko in jih ne čutijo neprestano. To ilustrira še s primerom, kdaj moramo biti pozorni: če moški vpraša ženo po mnogo letih zakona, ali ga ima še kaj rada, ona pa ne odgovori isti hip, to pomeni, da manipulira z njim.

Že če zamudi sekundo, kalkulira, kaj se ji splača odgovoriti, da bi nekaj pridobila – v tem primeru je jasno, da ljubezni ni več in je čas za odhod. Če pa ženska isto vpraša moža in ji ta takoj odgovori, je povedal tisto, kar je vedel, da si ona želi slišati, ne pa, kar čuti, saj moški potrebujejo tri, štiri sekunde premisleka, ker morajo poiskati občutek, po katerem se jih sprašuje. 

Moškim v knjigi avtorja polagata na srce, da je treba ženskam ljubezen izpovedati vedno znova, vsako leto parkrat, ne le za osmi marec, …

Kako rešiti tovrstne zagate, pa Juhant piše tudi v pred kratkim izdani knjigi Ženske mojega življenja – kako s partnerico, hčerjo, mamo in taščo, ki jo je napisal skupaj s Tonijem Mrvičem. Moškim v njej polagata na srce, da je treba ženskam ljubezen izpovedati vedno znova, vsako leto parkrat, ne le za osmi marec, ampak v nepričakovanem spontanem trenutku, ko moškega ljubezen doleti in jo spet začuti. »To je tisto, kar lahko reši tisoč drugih problemov, ki nastanejo v zvezi, ker si potrpežljiv in vlagaš pozornost manjše stvari. Dovolj je, da ji izpoveš ljubezen enkrat, dvakrat na leto – več ni bolje, saj je potem premalo vredno, v intimnem trenutku, ki ni v javnosti, pa ima svojo vrednost,« pove. »Poleg tega ji moraš povedati, da jo ceniš, njo in vse, kar se okoli nje dogaja – njeno delo, kar vlaga v družino, kar v urah nanese več kot pri moškem, drobne stvari, njene uspehe, treba jo je spodbujati, ko npr. ureja nekaj za otroka, kar se zdi nemogoče, ko se nauči peči potico ali sprogramirati aparat, ki je nagajal. Povedati ji je treba, da si ponosen nanjo, njej osebno, kdaj pa kdaj pa lahko to slišijo tudi drugi,« pojasni in doda, da lahko moški cenijo tudi, da je partnerica odrasla ženska s svojim videnjem sveta, odrasla, samostojna, ne podrejena, ampak enakovredna in da sta na isti ravni. 

»Ko se moški pogovarja z njo, mora poslušati ne le, kaj ženska govori, ampak pri tem upoštevati tudi njena čustva, saj obarvajo vsebino. Ta je lahko na prvi pogled enaka, a če je povedana z drugim tonom – razočaranjem, besom, navdušenjem –, je sporočilo popolnoma drugačno. Tega se morajo moški naučiti.

Vse to pa velja tudi za hčere, ki so podobne materam, torej naj se tudi z njimi moški ne pogovarjajo z britvico v roki in ne ranijo njihovih občutkov, jim ne zarežejo v srce, četudi so slabe volje. V tem primeru naj raje preložijo pogovor, da ne bleknejo česa, česar ne bodo resno mislili, a tega ne bodo mogli več vzeti nazaj,« opozarja, svari pa tudi, da če očetje hčeram pokažejo spoštovanje do njihove mame, da si vzamejo čas zanjo in se šalijo z njo, bodo namreč to hčere pričakovale tudi od svojih partnerjev. Če pa bodo imele negativno izkušnjo očeta, ki je grob z mamo, se ni znal pogovarjati in se ni nikoli nasmejal, bo to vzorec, ki jim bo zadoščal tudi pri lastnih partnerjih.

Za konec doda še, naj ženske ne sprašujejo po komentarjih, ki jih ne želijo slišati. »Če želiš slišati laži, si prižgi dnevnik. Če želiš pristen odgovor od partnerja, pa bodi pripravljena, da boš slišala resnico, jo sprejela in se o njej pogovarjala,« poudarja in pove, na katero vprašanje ne sme moški nikoli odgovarjati: ‘Ali je tista ženska lepša kot jaz?’ Na to mora reči: »Katera ženska?« Če začne odgovarjati, namreč izda, da jo je že opazil. Ali pa: »Ali sem kaj shujšala?« Če ni bil pozoren, lahko sledi očitek, da je še pogleda ne. »Na taka vprašanja se enostavno ne da odgovoriti prav. Pa vendar se ženske ne zavedajo, da moški opazijo ženske, ki so jim podobne, saj je to vzorec, ki so ga iskali in dobili, zato jim to vzbuja prijetne občutke.«

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam