Če se tudi vi nenehno borite s pospravljanjem sobe vašega otroka, vam Marko Juhant, specialni pedagog, pomaga z nasveti in odgovarja na vprašanja, ali je samoumevno, da vam otroci pomagajo pospravljati, ali jih morate za to nagraditi in kako jih lahko prisilite k temu, če se otepajo domačih opravil.

»V družini velja, da vsak član po svojih močeh prispeva k skupni dobrobiti. Starši prinašajo denar od dela, ki ga opravljajo, bodisi doma bodisi kje drugje, mladina pa prispeva s tem, da pomaga urejati stvari na družinski ravni. Začne se tako, da otroci najprej urejajo svoje stvari, nato začnejo skrbeti tudi za druge. To je namreč ena od glavnih družinskih vrednot – da skrbiš zase, si samostojen, a poskrbiš tudi za družinske člane in si skrben do njih,« pojasni in doda, da to ne pomeni le, da otrok zleze mami v naročje in reče, da jo ima rad in naj mu kupi nov računalnik, ampak tudi, da opravi svoje delo.

»Pri Slovencih tu pogosto škripa in veliko otrok ne opravlja nobenih hišnih del, saj starši menijo, da jih je treba zaščititi pred delom, saj bodo morali reveži delati 45 let, zato jim zdaj še ni treba. Problem pri tem pa je, da potem ne znajo opravljati tega, kar bi morali znati, in niso uspešni v življenju,« opozarja. 

Pa jih je treba za njihov trud motivirati in nagrajevati? »Če damo otrokom delo pravočasno, jih ni treba nič motivirati, kaj šele nagrajevati. Pravočasno pomeni takrat, ko še niso povsem sposobni opraviti tega dela. Merilo je npr., da je štiriletnik sposoben upravljati s sesalnikom, npr. posesati prostor, ki ni večji kot 30 kvadratov, recimo dnevno sobo. Vedeti mora le, kako se tega lotiti, saj pri svoji starosti ni prepričan, kje je že posesal. Zato vzamemo konfete, jih potresemo po tleh in mu rečemo, naj posesa vse. Pri štirih letih bo otrok navdušen, da sme vse to opraviti sam – samo vtiča še ne sme sam vtakniti v vtičnico –, tako kot to počnemo odrasli. Vse bo naredil sam, ker nas je že opazoval in to zmore. Ko se po dveh, treh tednih sesanja tega naveliča, mu je treba reči, da bo zdaj sam posul konfete, ki jih lahko skupaj nastrižeta.

Potem nalogo razširimo še za en prostor. Mora biti namreč težko! Samo tako so namreč otroci ponosni na to, kar zmorejo. To je zanje naporen preizkus, zato na koncu ne začutijo olajšanja – tako kot danes večina mladine, ko opravijo neko opravilo, le ker so se znebili staršev in jim ne težijo več. Deklič, ki je ob pravem času dobil dovolj zahtevno nalogo, pa po njej doživi zadovoljstvo. V tem pa je bistvena razlika. Zadovoljstvo namreč motivira in doživiš ga, samo ko je nekaj težko,« opozarja in doda, da tudi če gre družina v hribe in zmore zahtevno turo, naslednjič ne izbere nižjega hriba, ampak podobnega ali malce višjega.

»Prav to namreč vleče – da je težje. Namesto da iščemo njegove pravice, moramo otroku omogočiti delo, ki je težko, zahtevno, ki šteje, saj se s tem gradi njegova samopodoba, samozavest, ima občutek, da se znajde, zmore opravila odraslih ljudi. Ko vpraša, kako dobro je posesal, naj mama reče, da tako dobro kot ona. In ker je za otroka mama vrhovna avtoriteta na svetu, kar se sesanja tiče, bo otroka razneslo od ponosa, da je to naredil sam, še posebno, če prej tudi sam posuje papirčke. Za to ne potrebuje ne motivacije ne nagrade oz. plačila.«

Namesto da iščemo njegove pravice, moramo otroku omogočiti delo, ki je težko, zahtevno, ki šteje, saj se s tem gradi njegova samopodoba, samozavest, ima občutek, da se znajde, zmore opravila odraslih ljudi.

In če pride nato babica, ki se ji smili ubogi otrok, ki mora že delati, ter zahteva od mame, naj ga nagradi, ker je tako priden – otroku pa se ob teh besedah sproži števec, saj ve, da se za ‘priden’ vedno nekaj dobi –, naj mama, ki ve, da otrok v resnici ne potrebuje nagrade za to, tega usmeri nazaj k babici. »Glej, zdi se, da ima babica nekaj zate, pojdi z njo.« Tako odpravi obe. Babici pokaže, da ne pusti, da se vmešava v njeno vzgojo, če misli, da mora otrok nekaj dobiti, pa naj mu to da.

Brlogi naših najstnikov

»Pri najstniku je treba zadeve povezovati. Ko hoče nekaj dobiti od mene, mu rečem, kaj ponujaš – sesanje, brisanje, pranje zaves … Izbere naj nekaj s seznama in sam ugotovi, koliko je kakšna stvar vredna. Če še vedno ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, mu ukinemo privilegije. Štirinajstletniku vzamemo telefon. Nazaj ga dobi, ko opravi zadeve. Lahko zaplenimo tudi katero drugo stvar, ki misli, da mu pripada. Seveda mu ne jemljemo prehrane, nogavic, perila, izobraževanja, lahko pa telefon, televizijo in igranje igric, saj so to privilegiji. Če je reakcija na to hudo močna, divja, pa vemo, da imamo problem, zaradi katerega se bo treba srečati s strokovnjaki. Če je najstnik na splošno preveč na računalniku in ne more brez njega, pa imamo težave z odvisnostjo, zato se obrnemo na Logout, kjer se s tem ukvarjajo in bomo dobili ustrezne nasvete.«

Poudarja tudi, da moramo biti preudarni, ko najstnike privijamo. »Zavedati se moramo, da se lahko na neki točki poruši tudi odnos z najstnikom, moč nad njim, ki smo jo imeli prej vsaj nekaj, pa nato dobi nekdo drug, kar je lahko res nevarno, saj lahko od tam odpluje po svoje, v napačno smer, s katere se ni enostavno vračati. Zato ne gremo do konca, saj ima odnos vedno prednost pred vsem drugim in ga moramo ohraniti. Kajti tudi če gre vse narobe, imamo ob trdnem odnosu več možnosti, da bomo stvari uredili, če ne drugače, s pomočjo stroke. Če je odnos porušen, pa je verjetnost, da bo šlo vse še bolj narobe, zelo velika. Pri otrocih prav tako ne smemo čakati, da se bodo stvari uredile same od sebe – ne, tako bodo šle samo še na slabše, zato moramo pravočasno ukrepati.«

Kaj pa nadležno čiščenje stranišča? Juhant pravi, da ni razloga, da bi se mu po desetem letu starosti otroci izognili. »S tem se učijo držati predpisov in poskrbeti za zaščito, da jim npr. ne špricne v obraz kakšna jedka tekočina. Poleg tega se morajo, če hočejo biti odrasli in odločati o sebi, zavedati, da je biti odrasel odgovoren in umazan posel. Zato se moraš, če hočeš biti odrasel, lotiti tudi umazanih opravil. Eden od običajnih domačih je čiščenje WC-školjke. To ni nič posebnega, je samo eden od postopkov, ki kažejo na odraščanje našega najstnika.« Doda, da spol otroka ne igra nobene vloge, oba bi morala znati kuhati, obvladati pralni in pomivalni stroj, štedilnik, pečico, sesalec, upravljati z domačimi napravami, vedeti, kje se izključi vodo, elektriko, plin … 

V sestavljenih družinah v praksi delitve nalog sicer včasih niso samoumevne, recimo, da otrok čisti tudi za pridruženimi člani. »Toda če je otrok v reji ali posvojen, tudi vsi delajo za vse! Ker pridruženi člani v družini opravljajo funkcijo staršev, je vse popolnoma enako kot v klasični družini. Biti moramo življenjski in se dogovoriti o gospodinjskih opravilih. Ko določimo položaj novega člana, je namreč jasno, da z njim pridejo tudi identične vloge in naloge kot v ostalih družinah.« 

Ostali del tedna naj ima, kakor ima, zadošča, da sobo uredi enkrat na teden,« svetuje in doda, da bodo imele punce lepo sobo, njihov avto pa bo potujoča komunala – fantje pa obratno.

»Glede sobe najstnika pa moramo vedeti, da najstnik ni razstavna žival, njegova soba pa ne razstavna kletka. Zato vanjo nikoli ne vodimo tujcev, razen če najprej pokažemo svojo spalnico. Sicer pa velja enostavno pravilo, da mora biti soba enkrat na teden pospravljena in urejena, kar vam najstnik pokaže. To pomeni, da ko odpre vrata omare, hlače in majice ne padejo ven, torej ne gre le za umetniški vtis. Ostali del tedna naj ima, kakor ima, zadošča, da sobo uredi enkrat na teden,« svetuje in doda, da bodo imele punce lepo sobo, njihov avto pa bo potujoča komunala – fantje pa obratno. »Treba je postaviti prioritete. Nihče še ni dobil kuge, ker je bila najstnikova soba umazana, sploh pa je po navadi samo razmetano, ker ima mladina preveč stvari, ki jih je treba zmetati stran ali podariti. Ko količino zmanjšamo, pa je zadeva enostavna in obvladljiva.«

Opozarja še, naj nas čez teden res ne zanima, kaj je v sobi, tudi če kaj vidimo, ne komentiramo in ne gledamo pomenljivo, ampak se vzdržimo, kar najstniki cenijo, in ker vedo, da smo bili težko tiho, kaj celo pospravijo sami od sebe. Dan za preverjanje pa naj bo sreda, ne nedelja, da si s tem ne pokvarimo vikenda. »Seveda pa se opere samo tisto, kar je oddano na pravo mesto v kopalnici, krožniki pa morajo priti nazaj v kuhinjo, če otroci jedo sami.«