20. januarja je bila v SiTi Teatru BTC premiera monokomedije Nikoli ni prepozno, avtorice Jere Ivanc, za režijo je poskrbel Luka Marcen, izvedla pa jo je žlahtna komedijantka Mojca Fatur, ki zagotovo spada med Nepremagljive.
Pred časom nam je že zaupala svojo zgodbo o tem, kako je premagala neozdravljivo bolezen. Najdete jo TUKAJ. Nikoli ni prepozno je monokomedija o iskanju smisla in ravnovesja med sanjami in stvarnostjo, videzom in vsebino, kariero, družino in intimo, ki ugotavlja, da za pogovor s svojo podobo v zrcalu ni nikoli prepozno. Lahko pa je, zlasti, če se v zrcalo pogledate z izjemno simpatično Mojco Fatur, do solz zabavno. Z Mojco smo zato malce pokramljale in jo povprašale o pripravah, občutkih in načrtih.
Kakšni so prvi občutki po premieri vaše monokomedije?
Premiere so tako smešne, ker ne glede na izkušnje, vse vaje, odigrane predpremiere, vedno so stresne. Niti ni stvar treme. V publiki je ogromno ljudi, ki jih imaš zelo rad, pa mediji in potencialni naročniki. Premierska publika zna biti včasih malce zadržana, a tokrat je bila fantastična. Res fantastična publika, ki je lepo sodelovala.
Koliko priprav je potrebnih in kako naporno je za igralko, da stoji na odru sama?
To je moj prvi monoprojekt. Sem imela kar malo »knedla«, če sem iskrena. Pri vajah je tako, da vaje potekajo bistveno hitro, ker ni velika ekipa. Ko z režiserjem najdeš skupni jezik, vse zelo hitro steče. So pa takšne vaje zelo naporne in je to dosti večji zalogaj. Uspejo ti ene vaje na dan, neke 4 ure, ker si čisto izžet. Ko imaš enkrat otroke, si fizično enostavno bolj utrujen, ker je razlogov za slab spanec lahko veliko.
Verjetno je drugače, kot če je na odru še kakšen soigralec? Je pa vseeno ob koncu občutek nekoliko drugačen, kaj ne?
Tukaj si sam in moraš sam potegniti energijo iz petnih žil in ni možnosti zdrsov. Tudi, če nisi spal, ker je otrok ponoči bruhal. Če je na odru še kdo, se lahko vsaj malo nasloniš, si vmes spočiješ, ko si sam, pa tega ni. Biti sam na odru je bolj naporno, ampak je tudi izziv. Res je lep občutek. Največje darilo pa je, ko publika diha s tabo in jim nekaj daš. Da nekaj odnesejo, ne da je samo zabava in smeh. S to predstavo sem jim res želela predati to mojo iskro življenja.
Nikoli ni prepozno je zanimiva zgodba, v kateri se lahko najde skoraj vsaka ženska. Alja je vse v enem in ena za vse – računovodkinja, mama, žena, gospodinja in še kaj. Po dnevu, polnem ponesrečenih vsakodnevnih opravil, in še kar posrečenem pogovoru s svojo podobo v zrcalu ugotovi, da je čas za spremembo. Ne videza, temveč vsebine. Čas je za smisel. Sledila bo svojim mladostnim sanjam, v roke spet prijela frizerske škarje in se lotila izboljševanja sveta pod geslom “zadovoljna stranka, boljši svet”. A zadovoljstvo je izmuzljiv pojem, svet pa pisana gneča bolj ali manj uravnovešenih ljudi, strank, družinskih članov, taksistov, šefic in drugih, ki poskrbijo, da nič ne gre kot po maslu. Koliko Alje je v Mojci in koliko Mojce je v Alji?
Jaz bi rekla, da je Jeri Ivanc uspelo, ker se ženske zelo poistovetijo z vlogo. Na predstavi je bil tudi prijatelj Matej Zemljič, ki je pripeljal mamo in mi je povedal, da je jokala od smeha, da se je našla v predstavi in tega sem zelo vesela. To mi je tako fajn, da se ljudje prepoznajo v predstavi, kar jih to opolnomoči, da se vsak potem sooči s svojimi težavami. Čudovito bi bilo, če bi prijateljice šle skupaj na večerjo potem pa še na predstavo. Krasno bi bilo tudi, če bi si predstavo skupaj ogledali mati in hči.
Že prej ste omenili otroke, zaradi katerih se življenje mame precej postavi na glavo. Tukaj se lahko zagotovo poistoveti večina nas.
Ko imaš enkrat otroke, je to nekaj najlepšega na svetu in imaš jih neizmerno rad, ampak te hkrati izčrpa. Ni namreč veliko žensk, ki bi se v celoti posvetile temu poslanstvu. Tudi sama sem v nekem trenutku ugotovila, da samo še to delam in najprej sem gledala plenice, potem vrtec, sedaj vse aktivnosti … Pa čakaj malo, zakaj ne počnem več nekih stvari, ki sem jih počela včasih. V njih sem bila zelo dobra, ampak sem kar nehala. Opazila sem tudi, da moja otroka mene sploh nista videla kot ustvarjalke, samo oči je bil tisti, ki je ustvarjal. Zelo dobro se spomnim, ko sta prišla na vaje in me videla v popolnoma drugi luči. To se mi zdi zelo pomembno, da nas tudi naši otroci vidijo v naši polni moči, ker to opolnomoči tudi njih.
Za predstavo stoji kopica izvrstnih ustvarjalcev, med drugim je za besedilo poleg Jere Ivanc poskrbel tudi priljubljeni komik Žan Papič. Režijo je prevzel Luka Marcen, medtem ko sta pri produkciji moči združila Kreker in SiTi Teater BTC. Kje vse vas bomo lahko še videli in kakšne načrte imate za prihodnost?
1 do 2 krat na mesec bo predstava v SiTi Teatru BTC. Bo pa predstava od 8 do 10 krat na mesec tudi drugje po Slovenji. Nastopam v Radovljici, Ljubnem ob Savinji, Cerkljah na Gorenjskem, Novem mestu, Kočevju, Krškem … Za točne informacije kliknite na povezavo: https://www.sititeater.si/predstave-siti-teatra-btc/nikoli-ni-prepozno/
Kakšen nasvet bi dali našim Nepremagljivim, ki čutijo, da je čas za spremembo, a niso še čisto zbrale poguma?
Ne bodite prestroge do sebe in ne zadajajte si previsokih ciljev. Znamo biti takšne, da ko začutimo impulz, potem znamo pretiravati, ampak so cilji prehudi in smo spet na začetku. Rekla bi, da nežno, ampak vztrajno. Zmoremo, vse zmoremo.
