V življenju najbolj potrebujemo ljubezen in smeh

Teater je oder življenja. Tudi njenega. Ko je bila Urška Alič otrok, se je njena mama menda prestrašila vselej, kadar je hči pristopila k njej in dejala: »Mami, jaz sem pa nekaj razmišljala …« To je namreč pomenilo, da bo uresničila, kar si je zadala.

Do naslednjič, ko si bo spet zamislila nekaj novega, tudi norega, a zato ne nemogočega. Vsaj zanjo. Nič čudnega torej, da je v preteklosti prejela Viktorja za posebne dosežke. A posebni dosežki v njenih očeh niso le mnogotere igre, ki jih postavlja na oder Špas teatra. Posebni dosežki so ljudje, ki jih ustvarjajo in aplavzi navdušenih gledalcev, ki vselej nasmejanih obrazov zapustijo njihovo dvorano.

Ta zdaj sameva. Vendar ne po njihovi krivdi, pač pa zaradi korona okoliščin, ki so na veliko preizkušnjo postavile tudi kulturo. Vendar se ona ne da. V njeni glavi se ideje še vedno rojevajo. V tem času, kljub vsemu, zre naprej z optimizmom, s predanostjo, s srcem. Medtem ko je Urša s svojim načinom dela in razmišljanja vzor mnogim, je njej pomembno predvsem, da je vzor svojemu sinu Žigi. In mu je, saj več kot uspešno stopa po stopinjah svoje mame. Škorpijonka po horoskopu, ki ve, kako se streže poslu, ženska, ki se ne ustraši izzivov in svoj prosti čas rada preživlja drugače, stran od sveta tehnologije, medijev, včasih tudi ljudi. Takrat se od norega vsakodnevnega tempa zateče v svoj svet, da v njem ponovno poišče stvari, ki bodo osrečevale njo in gledalce. Zaveda se namreč, da ljudje smo in bomo vedno v življenju potrebovali špas.

Predstave, ki obravnavajo žensko-moške tematike, so še vedno najbolj priljubljene. Ena takšnih bo tudi predstava Tine Gorenjak Večno samska. Ste se, ko ste brali tekst, v kakšnem delu prepoznali tudi sami? Kaj vas je najbolj nasmejalo in ali ste morda kaj tudi na novo spoznali? 

Res je, predstave, o odnosih med ženskami in moškimi, so kot posoda brez dna. Vedno se najde kaj, o čemer še nismo govorili ali pa vsaj o tem – spregovorili. Zaradi priljubljenosti smo jih v Špasu imeli zadnja leta kar nekaj: Kriza srednjih let in Moška copata z Rankom Babićem, Erotika po Emeršiču, Seks nasveti od A do Ž, Moški so z Marsa, ženske so z Venere, Dekliščina in še bi lahko naštevala … V Tinini predstavi Večno samska, v to sem 100-odstotno prepričana, se najde vsak. Če si ženska ali moški. Odnosi so lahko zelo zabavni, če nanje pogledamo z distance. In Tina je točno to odlično naredila. Resno stvar je spremenila v povsem življenjsko in po vrhu še super smešno. Kje sem se našla v njeni zgodbi? Uh, marsikje. (smeh)  

Igralci so na nek način vaši otročički, vaša družina … Se kateri med njimi zdaj, v teh težkih časih, k vam obrne tudi po kakšen nasvet, tolažbo? In če ja, kaj jim v tem primeru rečete?


Seveda. Igralci in vsi ostali sodelavci so moja družina. Špasna družina, si rečemo. Oni vedo, da sem za njih vedno na razpolago, če bi me potrebovali in tudi zares sem. Sem poslovna ženska, producent, čigar naloga je organizacijsko poskrbeti za vse. Obenem sem tudi zgolj ženska, z izostreno intuicijo in velikim materinskim instinktom – rada vidim, da je moja družina dobro. Naučila sem se, da le optimizem in vera v pozitiven izid prinašata dober rezultat – takšne so tudi moje tolažbe. Nikoli ne obupam in vedno najdem rešitve.

“Skrb, da živijo prave vrednote in pa veliko smeha ter veselja, ki ga na tej poti ustvariš. To je pomembno v gledališču in v življenju. Vse ostalo je le okras.”

Gledališče ste ustanovili pri svojih 28-ih letih, vendar ste nekoč dejali, da če bi lahko zavrteli čas nazaj, po isti poti ne bi šli še enkrat. Ste še vedno takšnega mnenja?


To vedno rečem. (smeh) Ker ni lahko, res ni lahko. Na eni strani so omejitve na strani izvajanja dejavnosti, vpletenih je veliko ljudi, potem je tu še vidik marketinga in prodaje. Rizik, ki ga prevzemamo gledališčniki, je namreč izjemno visok: stroški so visoki še preden se predstava zgodi, veliko energije se porabi pred, vmes in potem, ko je predstava postavljena na oder. In še nato nikoli ne veš zagotovo, ali se bo prijela, ali bo všečna, ali bodo ljudje govorili o njej, ali se jih bo dotaknila … Ja, po svoje pa mi je všeč ravno ta izziv negotovosti, ker poganja strast po žilah. In ker me sprašujete, če bi še enkrat šla po enaki poti – ne, ne bi šla, ker bi me bilo preveč strah.

Po vaših stopinjah pa gre tudi vaš sin. Katero je tisto najpomembnejše spoznanje o gledališču, ki ste se ga naučili in bi ga kot popotnico ali življenjsko modrost predali svojemu Žigi?

Ja, moj Žiga je bil prisoten v teatru že v vozičku, saj sem delala vse dni in sem ga jemala tudi v službo, kjer se je marsikaj naučil – o teatru in življenju. Karavana gre vedno dalje, življenje je v stalni dinamiki in gre vedno samo naprej – nekako tako kot se menjajo predstave v gledališču. Scena, igralci, glasba, ambient se hitro menjajo, a vse, kar storimo v življenju in kar nosi pravo vrednost, je dober odnos med ljudmi. Skrb, da živijo prave vrednote in pa veliko smeha ter veselja, ki ga na tej poti ustvariš. To je pomembno v gledališču in v življenju. Vse ostalo je le okras.

Pravijo vam, da ste superženska. Katere so tiste vaše super lastnosti, zaradi katerih vas ljudje najbolj cenijo in katere tiste, ki bi jih sami pri sebi vendarle želeli popraviti, izboljšati? Konec koncev smo vsi samo ljudje …


To je pa kar težko vprašanje – iz obeh vidikov. Superženska mi rečejo verjetno zato, ker me ni strah stopiti v čevlje vseh vlog: poslovne ženske, mame, borke, mirovnice, umetnice, racionalne producentke … Pogumno vstopam v ženske in moške vloge in ta samozavest je ljudem všeč. Med lastnosti, ki bi jih želela izboljšati pa štejem svojo impulzivnost (če odmislim, da me je ravno ta pripeljala do najbolj drznih zamisli), včasih reagiram hitreje od svetlobe, pa potem, ko razmislim v miru, raje ne bi. Ampak tudi v tem segmentu se popravljam, to nekako pride z leti …

Superženska mi rečejo verjetno zato, ker me ni strah stopiti v čevlje vseh vlog: poslovne ženske, mame, borke, mirovnice, umetnice, racionalne producentke …

In ko smo ravno pri superženskah. Katera pa je skozi vaše oči največja superženska in zakaj prav ona?


Anita Ogulin. Vsak dan je obdana z zares hudimi in težkimi primeri socialno ogroženih otrok, ljudi in celih družin. Ko sem sodelovala pri ogromno dobrodelnih akcijah, sem bila v stiku s to problematiko in verjemite, pušča čustvene rane. Gospa Anita preživlja dneve v skrbi za druge in to je res velik človek. Zame je ona prava superženska. 

Ste prava zakladnica idej, ki kar dežujejo iz vas. Tudi kar zadeva promocijskih kampanj, se veliko ljudi obrača na vas in na Špas teater. Kaj bi bil vaš nasvet ženskam, kako najbolje prodati sebe oziroma svojo poslovno idejo?

Res je, imam to srečo, da sem po naravi zelo kreativna in da imam veliko ustvarjalne energije. Na novo idejo pridem vsakih 15 minut, se šalijo moji sodelavci. Sicer sem se v 23-ih letih, odkar obstaja Špas teater, naučila, da je potrebno veliko energije, vztrajnosti, doslednosti, kontrole in tudi zaupanja, da se neka ideja tudi dejansko izpelje. Načeloma ne prepuščam naključju ničesar, kadar gre za poslovne odločitve. Business je svet za razum, delo in neprestano odločanje, medtem ko je v gledališču prisotna tudi velika čustvena senzibilnost – to je področje, kjer delujem ter plujem med tema dvema ekstremoma. Ženskam bi svetovala predvsem to, da si zaupajo, da zaupajo svoji intuiciji in so pogumne – vse ostale ovire bodo rešile z vztrajnostjo in odločnostjo. Tudi če imate eno samo idejo, je največja vrednost ta, da jo pripelješ do uresničitve. Uspelo vam bo!

Vas kdaj tudi kdo zavrne in noče sodelovati z vami?


Zavrnitve so del poslovnega sveta. Če jih ne znaš sprejeti, ne boš daleč prišla. Zavrnitev jemljem kot smerokaz, da moram pogledati v drugo smer. Moram pa priznati, da je takšnih primerov res zelo malo.

Zavrnitve so del poslovnega sveta. Če jih ne znaš sprejeti, ne boš daleč prišla.

Se Urška, direktorica Špas teatra, kaj razlikuje od Urške, ko je ta v svojem zasebnem času? Kaj takrat najraje počnete in kako pogosto/redko si sploh lahko privoščite odklope? 

Absolutno se razlikuje! Vsi, ki me poznajo iz teatra, si ne morejo predstavljati, kako doma urejam hišo, kuham, strežem, skrbim za rože in podobno, doma sem tudi bolj umirjena. Živim v prelepi vasici na vrhu hriba in kdor se opogumi pripeljati do mene, mu dam napotek: ko že misliš, da si zgrešil, prideš do mene. (smeh) 

Ustreza mi mir. Velikokrat sem tiha, razmišljujoča, bolj introvertirana, rekla bi, da sem kot v nekem stanju budne meditacije. Ampak direktorica se nikoli v resnici ne odklopi oziroma zelo, zelo redko. Kar je potrebno postoriti, je vedno narejeno. Nikoli ne odlašam na jutri in za to lastnost sem si hvaležna.

Res sem asket. Ne potrebujem veliko, da sem srečna.

Čeprav ste obkroženi s šovbiznisom, druženjem, zabavo, imate pa na drugi strani radi precej asketsko življenje … Je do tega prišlo zaradi vašega dela ali neodvisno od tega? Nam lahko ponudite vpogled v svoje asketsko življenje …


Res sem asket. Ne potrebujem veliko, da sem srečna. Ko sem v fazi razmišljanja, se umaknem, izklopim telefon in računalnik. Do letošnjega leta sem to počela poleti, ko je gledališče zaprto. Sprehajam se s svojim psom Fixom in samo – sem. Velikokrat naredim skok v osamo tudi takrat, kot sem pod velikimi pritiski, saj sem ugotovila, da se v afektu ne zgodi nič dobrega in se zato zdaj raje umaknem, umirim in šele potem lotim reševanja problema. Letos pa je tako ali tako vse postavljeno na glavo, časa za razmišljanje imamo mi v zabavni industriji preveč, možnosti za rešitve pa žal premalo. 

Nekoč ste dejali, da življenje podrejate delu in si tudi ne privoščite, da bi hodili naokrog, potovali … Se kdaj vendarle ustrašite ali pomislite na to, da bi vam zato »življenje« ušlo?

Jaz svoje življenje živim in skoraj ničesar ne obžalujem. Res pa je, da je obžalovanje nekako v naravi človeka. Ker je prav hrepenenje velik motivator. Da, rada bi še več potovala in videla več sveta, kot sem ga. Saj veste, Shakespeare je rekel, da je ves svet oder in jaz ga rada opazujem. Ampak moj glavni razlog ni pomanjkanje časa, temveč moj strah pred letenjem in velikimi množicami ljudi na ulicah. Ni mi prijetno, ko sem sama na tem »odru«. V zasebnem življenju sem si izpolnila največji želji, postati mama in imeti v družini veliko ljubezni ter podpore. O drugih ambicijah, kot so rekordi, šport, pisanje knjig, pa bom razmišljala po sedemdesetem letu starosti. (smeh) 

Pravite, da ste prišli do spoznanja, da je vse, kar govorijo starejši, čista resnica in jih je potrebno samo poslušati in upoštevati. Kdaj ste to spoznali in kateri je bil najbolj moder nasvet, ki ste ga do sedaj dobili?

Skrivnost modrosti starejših je v »prehojenih kilometrih«, ki jih imajo za sabo. To so izkušnje, ki jih je vredno in smiselno upoštevati, jih slišati. Seveda pa tudi dodati svoje lastne – če nič drugega, je treba dati svoje védenje generacijam za nami. Najbolj moder nasvet sem prejela od svoje mami, ki je rekla: »Vsaka stvar je za nekaj dobra.« Vedno se smejiva, kadar to rečem. (smeh)

Ste rojeni organizator. Svet vidite binarno kot računalnik. Tisoč in en opravek namreč organizirate nemudoma, vse je narejeno pravočasno, profesionalno. Imate kakšen nasvet za tiste, ki radi hitro tarnajo, da imajo preveč obveznosti, ali pa je v resnici krivo to, da se ne znajo ali se jim ne ljubi organizirati stvari? Nam ponudite hiter vpogled svoj svet zlatih pravil organizacije?


Deloma ste že sami odgovorili – ko nekaj organiziraš, moraš biti kot računalnik. Razvrstiti moraš obveznosti od najbolj pomembnih in najbolj urgentnih stvari k preostalim. Sama sem še vedno zelo »analogna«. Na roko si zapišem vse, kar moram narediti in zapisujem tudi ideje. Dejansko delam v neki matrici. Najprej uredim, kar je potrebno za gledališče, da tečejo delo, prodaja, marketing, potem si razdelim obveznosti po predstavah, po načrtih za naslednje mesece in tudi po sodelavcih. Tako na nič ne pozabim. Aja, sem pa pozabila na najbolj pomembno zadevo: imam tudi odličen spomin … (smeh)

Če hočeš biti uspešen, moraš biti tudi »pasji«. Se strinjate s tem?


Eh. Seveda. Mario Puzo v Botru piše cel pasus o tem, kako je najtežje v življenju reči NE osebi, ki jo imaš rad. Manager mora biti tudi zahteven, ni pa nujno, da si pasji. Jaz sem z leti vse manj. In to mi je tudi všeč. Ker ugotoviš, da življenje teče dalje, ne glede na to ali bo obveljala tvoja, ali od »nasprotnika«, zato se borim samo še za zelo pomembne reči.

Veliko imate pri svojem delu opraviti tudi z moškimi. Glede na to da ste ženska, moški ego pa je pogosto velik. Kakšen je vaš pristop, da vas jemljejo kot sebi enako? Ste imeli kdaj s kom težave zato, ker ste ženska ali pa ste to vsej znali obrniti v svojo korist?


Jaz ne ločujem sodelavcev na moške in ženske. So ljudje, ki imajo bolj izražen ego in tisti, ki ga nimajo. Z moškimi zelo rada delam, ker se hitreje premikajo k cilju, so učinkoviti in se pri delu radi šalijo, ženske pa imam rada zato, ker so natančne, zelo profesionalne in sprejmejo vsakršne izzive. Skupaj smo, kot je v predstavi Erotika ugotovil tudi Bojan Emeršič, oboji super. Kar pa je povezano z doseganjem ciljev, na prvo mesto postavljam ustvarjanje in znam hitro menjati moški ter ženski princip. Morda zato dosežem nadpovprečno veliko dogovorov z ljudmi. 

In še en krog ljudi, ki vas obkroža – umetniki. Pravijo, da so malo drugačni, posebni … Bi rekli, da to drži? Se enako denimo pogovarjate z Jurijem Zrnecem in Ladom Bizovičarjem, se drugače  ali enako pogovarjate tudi z Rankom Babićem ali Bojanom Emeršičem?


Z vsemi, ki ste jih našteli, se pogovarjam drugače. Vsakič drugače. (smeh) Veste, umetniki so krasni, zelo prijazni, topli in iskreni ljudje. Ranljivi so ravno toliko, kot so pogumni, ker si upajo stopiti na oder ter se podariti v kritiko ljudem. Ne bi rekla, da so posebni – le v pisarniškem delu si jih ne predstavljam. (smeh)

V vas je torej kar nekaj psihologa. Znate psihologijo dobro uporabljati tudi v svojem zasebnem življenju, ko denimo pride dan, ko je treba sebe z mislimi spraviti v red? Trenutno smo ravno v obdobju, ko se moramo veliko ukvarjati sami s sabo, s svojimi mislimi … Kako to uspeva vam?


Najboljši psiholog si za druge. Sam(a) sebi pa težje. Zame je samota, kjer slišim svoje lastne misli, zelo pomembna. Vzamem si jo, kadarkoli jo nujno potrebujem, da se umirim in razmislim o stvareh. Situacija zdaj, ko smo kulturne ustanove prisilno zaprte, pač ni enakovredna. Izolacija pritiska na nas – ne moremo ustvarjati, četudi si želimo, znamo, zmoremo in bi lahko. Zato sem zelo disciplinirana in namensko ne razmišljam oziroma omejeno razmišljam o morebitnih posledicah zaprtja javnega življenja. Vsaka negativna misel v tem času lahko prinaša večje posledice in tega si ne smem dovoliti.

Dve nepremagljivi dami, Urška in Rebeka.

V Špasu je trenutno 50 sodelavcev, ki so v veliki večini odvisni od sodelovanja z nami, tukaj je družina, mami, prijatelji. In ljudje tudi računajo name. To je včasih res veliko breme. So časi, ko je breme pretežko in ne zmorem vsega, ampak zdaj med korono, sem se psihično pripravila, da sem »kakor kamen skala kost« iz igrice, ki smo se jo igrali, ko smo bili mladi. Samo pozitivne misli nas bodo zdrave pripeljale iz te nemogoče in stresne situacije. Zato prosti čas zelo fokusirano namenjam tudi temu, da razmišljam, kaj bomo počeli, ko bomo spet lahko.  

Vsak gledališki projekt je velik izziv in nov začetek. Tudi sicer morate pri svojem delu prebroditi marsikatero oviro. Pa vendar, je trenutna situacija največji poslovni izziv vašega življenja?


Da. Brez primere. Ker ne moremo vplivati na potek dogodkov. In sprejela sem odločitev, da čakam. Počakam, da bo konec. To je ena večjih modrosti, ko si starejši, da znaš reči NE, kot sem že prej omenila. Z glavo skozi zid v tej situaciji ne gre, zato čakam. Pozitivno usmerjena v prihodnost. Veliko razmišljam o novih projektih, kujem ideje. V zadnjih treh mesecih smo morali sprejeti nove ukrepe NIJZ, razbijati eno predstavo na tri, da smo jih izpeljali za že prodane vstopnice (vseh odpovedanih iz pomladi pa še nismo uspeli nadomestiti), za vsako dvorano smo morali imeti veliko razgovorov glede izvedbe, kontrole, evidenc je trikrat več … Skratka, da, veliko je bilo dela v začetku sezone – z zelo malo prodaje. Smo v neverjetno težkem položaju. Špas teater je na kolenih, pa ne po lastni krivdi. Ampak pustimo to temo za drugič. Konec koncev je to stran #nepremagljiva! Torej bomo vse zmogli, saj smo nepremagljive.

Z glavo skozi zid v tej situaciji ne gre, zato čakam. Pozitivno usmerjena v prihodnost.

Mislite, da bo korona kaj spremenila delo gledališč in odnos obiskovalcev do teatra? Logično bi namreč lahko sklepali, da si bodo ljudje želeli še več smeha, zabave in sprostitve, ko bo tega konec, kar ponuja tudi vaše gledališče …

Veliko gledališč se je usmerilo na spletni ogled predstav, jaz pa te odločitve ne odobravam. Gledališče mora ostati tam, kjer je bilo vso svojo zgodovino. Pomemben del predstave so ljudje in njihova čustva, odzivi na predstavo, igralci, neka scena. Preko ekrana se tega ne da ustvariti, tako kot na filmu, kjer za iluzijo poskrbijo kamere, luči, glasba … V gledališču je v ospredju igralec in scene se ne more ponavljati do popolnosti.

Da ne govorim o čustvih, ki se porajajo v živo, v dvorani, smeh več sto glave množice hrani igralce s posebno energijo, pa vrhunci v predstavi, ki kar sami sprožijo aplavz. Gledališče poustvarja življenje na najbolj pristen način – zato je nekaj posebnega, saj gledamo v lastna življenja kot opazovalci. Korona bo v prihodnosti zagotovo še »odmevala« v naših življenjih, tudi spremenila bo marsikaj. Ampak prepričana sem, da ljudje poleg eksistencialnih potreb, ki jih moramo zadovoljiti, v svojih življenjih najbolj potrebujemo ljubezen in smeh. Slednjega imamo v Špas teatru veliko.

Pa da zaključimo v pozitivnem, špasovskem slogu … Tudi iz slabih stvari znamo čez čas potegniti dobre in se jim tudi nasmejati. Mislite, da se tako lahko zgodi tudi s korono in bomo nekoč priča predstavi, kjer se bomo temu lahko na nek način tudi »nasmejali«?

Humor se je že spomladi izkazal kot najboljši odmik od strašnih razmer – priča smo bili številnim res zabavnim šalam na temo izolacije. Kaj bo, pa je ta hip res še prezgodaj govoriti. Vendar naj vas ob tej priložnosti povabim k misli, da se vsak dan čim več smejite, saj smeh proizvaja hormon sreče. In tega potrebujemo zdaj res veliko, da premagamo učinke korone. Takoj, ko se ukrepi sprostijo, bo Špas teater odprl svoja vrata in vsi ustvarjalci bomo poskrbeli za smeh, zabavo in dobro voljo – za vse vas! Kot je rekel Gašper Tič: »Radi se imejte in veliko se smejte!« Ostanimo #nepremagljive!

Foto: Špas teater

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.