Kako vzgojimo srečnega otroka?

Dr. Lucijo Čevnik sem pred leti spoznala kot strokovnjakinjo, ki teorijo izjemno spretno prepleta s prakso.

Vsak pogovor z njo je zame kot darilo in ker se imava toliko pomeniti, je bil dolg tudi najin pogovor za intervju, ki sva ga naredili ob izidu njene knjige Mama hčerki, v kateri so zbrani odgovori mame hčerki, ki si ji želi predati kažipot življenjskih resnic. Pogovor naju je vodil sem in tja, a osrednja nit je bila jasna: Starši si želimo, da bi bil naš otrok srečen. In prav s to željo lahko za otroka naredimo veliko dobrega … ali pa slabega.

Dr. Lucija Čevnik (Foto: osebni arhiv)

»Točno to. Za otroka si starši želimo srečo, uspeh, da mu bo šlo dobro v življenju. Vendar na vse to gledamo s svojimi očmi, skozi svojo perspektivo, kaj je za otroka najboljše. In velikokrat se v strahu sprašujemo: »Kaj bo zdaj, če bo dobil slabo oceno, če ne bo naredil naloge do roka? Že kar slutimo katastrofo, ki preži nanj! Zrušil se bo svet! To je vendar potrebno narediti takoj – po mojem urniku – tako kot sem si jaz zamislila, da je prav!« S takšnim pristopom gledamo na otroka in njegovo šolsko delo skozi oči učiteljice in se vmešavamo v njun odnos, namesto da bi stopili stran, z otrokom zgradili pristen stik in opravili svojo materinsko nalogo, ne pa vloge učiteljice, sploh v času, ko smo delali od doma. To je porušilo številne medsebojne odnose, ker smo postali nadzornik, komandant, otrok pa se ni hotel upirati ali pa je počel prav to.«

Otroci, ki se uklonijo, in tisti, ki se postavijo zase

Nekoč so govorili o pridnih otrocih in tistih, ki niso pridni. Lucija ugotavlja: »Imamo dve vrsti otrok: eni se uklonijo, naredili bodo vse, kar rečejo starši, zatajijo svoj jaz, le da ugodijo. Drugi pa se postavijo zase, kričijo, se ne pustijo in z njimi imamo starši konflikt. Ob tem pa se sprašujem: kaj je boljše za otroka? Če se otrok ukloni, bo najverjetneje vedno sledil neki avtoriteti. Če se ne ukloni, pa mi to da misliti: to je tvoj jaz, če boš naredil/-a tako, bo tebe udarilo, vendar je to tvoje življenje, tvoja izkušnja, ničesar nimam s tem … Vsak ima samo sebe in vsa pričakovanja, ki jih polagamo na otroke, so nekaj najbolj neumnega.« 

Ptici ne moremo ves čas govoriti, kako naj poleti

Dr. Lucija Čevnik opaža: »Otroke gledamo kot na svoje podaljške in zato si želimo, da oni za nas živijo naša življenja, v smislu: Bodi uspešna, da se bom jaz kot mama počutila, da mi je uspelo. Bodi srečna, ampak na način, kot si jaz želim, da si srečna: da imaš družino, dobrega moža, odlično kariero itd. 

Menimo torej, da je biti srečen in uspešen to, kar razumemo mi v našem svetu. Vendar lahko prav ta naša ‘sreča’ otroka vse življenje onesrečuje. Podobno je tudi s strahom. Strahom pred otrokovim neuspehom ali strahom pred sprejemanjem otrokove bolečine, ko doživlja npr. zavračanja s strani vrstnikov, sošolcev. In namesto da bi ta njegov odnos prepustili otroku, se sprašujemo, kaj bova skupaj naredila/-i, da bo bolje.

A zavedati se moramo, da ni naša stvar, kako otrok sam ustvarja in tkuje prijateljstva ali zamere pri drugih.

Edini način, da kaj naredimo, je, da začnemo spreminjati sebe in ne otroka, da puščamo možnost, da nekdo lahko deluje drugače in da je to njegova odgovornost in pravica. Ko to doumemo, vemo, da je edino, kar je lahko med nama z otrokom pristno, ljubezen in odnos ter da ga spustimo in se predamo življenju. Tudi mi smo se v neki točki prepustili življenju in smo se znašli, kot smo se znašli. Tudi naši otroci se bodo. Le tako damo tudi otroku pravico, da iz svojega življenja naredi to, kar si želi. Ptici ne moremo ves čas govoriti, kako naj poleti. Enkrat mora poleteti sama. In prej ko to sprejmemo, lažje bo za nas in za otroka.«

Struktura in zadolžitve pripomorejo tudi k otrokovi samozavesti

»Otrok naj ve: ‘Lahko sem zate tukaj, lahko se mi zjočeš. Objamem te, rečem, da bo tudi to minilo, da bo vse ok. Nisem pa tu zato, da jaz rešujem tvojo situacijo.’ Kako se bo sicer sam v prihodnje spopadal s tem, ko nas ne bo več ob njem? Od vsega je najbolj pomembno, da imamo z otrokom pristne odnose. Prekinitev odnosa v najstništvu je prav odraz posledice naše vzgoje. Starši smo tu izgubili rdečo nit, ker otrok nima v sebi npr. delovnih navad, tega mu nismo privzgojili. Pomembno je, da ima otrok svoje zadolžitve in pravila. Ta pravila naredimo skupaj z njim že na začetku šolskega leta, saj je pomembno, da je z njimi natančno seznanjen, da jih pozna. npr.: »Tvoja dolžnost, ko prideš domov, je, da se preoblečeš, narediš nalogo, pripraviš torbo in doma opraviš (vsaj eno) opravilo, predvideno za tisti dan.

Mame lahko za lep odnos s hčerko poskrbimo tako, da ji prisluhnemo in se odklopimo z avtopilota, ki smo ga podedovale po svoji mami.

To otroku ostane v spominu in mu daje občutek, da je nekaj naredil, prispeval, tako gradi in neguje tudi lastni občutek samovrednost, kar je zelo pomembno za njegov razvoj. Poleg tega otrok čuti, da ga tudi družina potrebuje ter ceni njegov prispevek k družinskemu delu, torej: »Cenijo me, potrebujejo me, moje delo nekaj šteje in velja, nekaj sem naredil za vse nas.« Ob taki družinski klimi otrok ne misli, da je samoumevno, da je mama tista, ki ves čas nekaj počne za druge, temveč da vsi prispevamo k družinskemu življenju.« 

Otroku dajmo prostor in čas po njegovi izbiri

»Prav je, da ima otrok svoje zadolžitve. Je pa tudi prav, da mu damo znotraj njih ‘prostor’ za lastno individualnost. To pomeni, npr.: danes imaš na urniku zadolžitev izprazniti koše in posesati, imaš pa možnost, da se sam odločiš, kdaj tekom dneva boš to storil. To lahko stori, takoj ko pride iz šole, ali pa ob osmih zvečer. S tem mu damo možnost, da se sam odloči,  brez nenehnega opominjanja in prigovarjanja. In prav to je tisto, kar najstnike izjemno moti. »Opravila sem vse, kar sem morala, zdaj pa mama spet teži! Zdaj imam svoj prosti čas.« Po otrokovih opravilih naj sledi prosti čas, ki si ga otrok lahko prikroji po svoje. Prav je, da ima nestrukturiran prosti čas, kot si ga želi sam preživeti, in da nismo ves čas prisotni in vpleteni. Telefon seveda uporablja po pravilih, za katera smo se dogovorili (in pravila morajo biti postavljena, preden smo mu telefon izročili, ne pa potem, ko ga že ima! Naknadno postavljanje pravil je le še gašenje ‘požara’ pretirane in nekontrolirane uporabe). Tu se lahko vprašamo, ali imamo tudi starši toliko spoštovanja do otroka, da mu damo mir in prostor za to, kar bi rad počel, četudi si mi mogoče želimo, da bi počel kaj drugega. 

»Sem ti rekla.«  

To kar je šlo nam na živce, gre na živce našim otrokom.In to so starševske besede: »Sem ti rekla.«  Saj veste, otroku rečete: »Ne hodi tu, da ne boš padel.« Potem pade in rečemo: »Sem ti rekla, da boš padel.« Ko je otrok večji, mu radi rečemo: »Ne naredi tega, da ne bo to in to … in če to vseeno naredi, sledi naš: »Sem ti rekla!« Seveda bi radi otroku stali ob strani, toda…vedno ga žal, ne moremo obvarovati in mogoče je tudi prav, da ga ne (seveda tu ne govorim o izkušnjah, ki bi bile za otroka lahko potencialno življenjsko nevarne!).  Z vsiljevanjem naših izkušenj namreč prikrajšamo izkušnje življenja svojemu otroku. Tudi nam so starši govorili, kaj vse naj ne počnemo, pa smo prav to vseeno želeli izkusiti. Za vsem tem tiči strah, to, česar se starši najbolj bojimo: videti svojega otroka v bolečini. Zavedati se moramo, da se z bolečino učimo, rastemo.

Preobrazba iz bube v metulja je boleč proces. Otroka ne moremo zaščititi pred življenjem in ne moremo biti ves čas z njim. Lahko mu rečemo, da je to in to nevarno.

Moramo ga spustiti, ne moremo ga ščititi (razen takrat, ko gre seveda za res nevarne stvari, ki bi lahko ogrozile njegovo življenje ali zdravje!). Najslabše pa je, da mu po njegovi bolj ali manj boleči izkušnji rečemo: »Sem ti rekla!« Saj to pomeni: »Jaz sem vedela, ti pa nimaš pojma! Zanašaj se raje name in ne nase.« V takem primeru je veliko bolje, da otroka objamemo in rečemo: »Saj bo minilo.« V tistem trenutku bomo vedeli, tako mi kot naš otrok, da tega ne bo več ponovil. Otrok se iz naših besed ne bo naučil, da je nekaj nevarno. To ga bo naučila le lastna izkušnja. V prijateljstvu je podobno. Dobra prijateljica ne bo rekla: »Saj sem ti rekla,« temveč nas bo objela v naši bolečini in bo rekla: »Tudi to bo minilo«. Ne izhajamo torej  iz superpozicije v slogu: »Jaz vem in sem super-vse-vedna. Ti samo mamico vprašaj, kaj je najboljše zate. Ne smeš to, ta fant te bo razočaral, ta ti bo strl srce, ta projekt ne bo uspel, ti samo mamo vprašaj, ona vse ve! …« Če bi otrokom svetovali na tak način, ne bi prišlo do napredka v družbi, ker bi vsi vselej šli po isti poti. Nove zgodbe nastajajo iz nepredvidljivega.«

Naš otrok ima svojo življenjsko pot

»Pomembno je torej, da ne gledamo na svojega otroka kot na projekt in podaljšek sebe, temveč da poskušamo vedno razumeti, da je samostojno individualno bitje s svojo življenjsko potjo, ki bo srečna takrat, ko bo avtonomna, neodvisna od naših pričakovanj, želja. Pristni stik in zaupanje iz ene in druge strani sta tisto največje zavarovanje za otrokovo srečo in varnost. Ne nadzor, ampak zaupanje, torej: »Zaupam ti, da boš, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, nekako izšel iz te situacije, ki si jo zakuhal. Življenje ni samo ravna pot, ampak gre cikcak in naša pričakovanja so eno, realnost pa je druga. Bolj ko se zavedamo, da so otroci tudi odlični v svoji povprečnosti in da je to dovolj dobro, lepše odnose lahko skrojimo v svoji družini.«

In kaj lahko naredimo dobrega za čim lepši odnos mama-hči?

Prisluhnemo hčerki. Se odklopimo iz avtopilota, ki smo ga podedovale po svoji mami, zato se v večini primerov odzivamo tako, kot se je ona. Razmišljajmo o tem, kako bi se lahko odzvati že v naslednjem kritičnem trenutku, da bo hči slišana in da bo naše srce ostalo celo.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam