Zakaj prakse pozitivnega razmišljanja ne delujejo, ko smo čisto na tleh

Še preden začenjam pisati, naj razjasnim nekaj stvari – v tem članku ne pišem o tem, zakaj naj bi bilo pozitivno razmišljanje slabo, ker tega ne mislim niti jaz niti svetovalka o zdravljenju travme z nivoja avtonomnega živčnega sistema, ki mi je pomagala osvetliti ta problem. Obe pa se strinjava, da se pozitivno razmišljanje ne dotakne, kaj šele razreši vzroka težav, ki nas pestijo.

Ker smo prevečkrat preslišali signale … in izgubili stik s sabo

»Če biti na tleh pomeni, da smo izčrpani, brez volje in preplavljeni s težkimi občutki, gre za to, da smo do tistega trenutka večkrat preslišali svoje potrebe in signale telesa ter da smo izgubili stik z njim in posledično s seboj. Če se takrat začnemo miselno osredotočati na ‘pozitivno’, namesto da bi svojo pozornost usmerili na telo, ga začutili in ostali prisotni z njegovimi neudobnimi zaznavami ter bolečimi občutki in čustvi, znova povozimo in obvozimo telo, s katerim že tako nismo povezani,« opozarja Tina Kovšca, ki pravi, da si naši občutki, kot so žalost, jeza, izčrpanost, bolečina …, želijo biti zgolj občuteni. 

Naši občutki želijo biti občuteni – želijo našo pozornost

»Ti naši občutki niso slabi ali negativni, so pa največkrat neprijetni in neudobni za čutiti,« poudarja svetovalka, ki razlaga, da prav ti občutki od nas želijo, da jim zavestno namenimo pozornost in ostanemo z njimi v telesu, jih čutimo, dokler to potrebujejo, da se lahko zmehčajo in začnejo sproščati.« 

Analiza naj tu odpade

Torej – čutimo, kar pač čutimo, četudi nam para srce, četudi nas nekaj neskončno jezi, in o tem ne razmišljamo kot o dobrem ali slabem, temveč pustimo, da je. Tina dodaja: »Zavedamo se teh občutkov in jih hkrati ne analiziramo ter se ne sprašujemo, kaj pomenijo in zakaj se to dogaja. Pomembno je, da zgolj čutimo to, kar je v tem trenutku prisotno v telesu. To je težko, ker nas tega nihče ni naučil.«

Kaj pa, če je intenzivnost občutkov trenutno premočna za nas?

Lahko se zgodi tudi to. Najverjetneje je naš avtonomni živčni sistem iz ravnovesja, kar zahteva razumevanje našega odzivanja na stres. 

Zanikanje ali zamenjava za pozitivne misli naša občutja le še potlači

Če si namesto tega, da bi jih občutili – ker se bojimo, da bi se ‘negativni’ občutki poglobili in da se lahko zataknemo v njih, če se osredotočimo nanje – ponavljamo pozitivne afirmacije, meditiramo, se osredotočamo na hvaležnost in pozitivne stvari, s tem znova preslišimo in potlačimo to, kar nam telo sporoča. 

Ujeta energija oz. toksični stres hoče ven!

»Boleči, neprijetni občutki so se zaradi neuglašene podpore naših skrbnikov v otroštvu in dogodkov, ki so bili preveč za nas, zataknili v našem telesu, ker takratno okolje ni bilo dovolj varno, da bi jih lahko izrazili (op. a.: Saj se spomnite: pridne punčke ne kričijo, fantki ne jokajo ipd.). Ta ujeta energija, ki se imenuje tudi toksični stres, se želi sprostiti iz našega sistema in za to potrebuje nas, da razumemo, kaj se dogaja, ter ji pri tem pomagamo,« razlaga Tina Kovšca.

Kaj čuti vaše telo?

»Da bi se naučili slišati telo in slediti njegovim impulzom, se je treba začeti zavestno vračati vanj, ga čutiti in se ga zavedati,« razlaga Tina Kovšca ter dodaja: »To je pomembno zato, ker živimo in doživljamo življenje skozi telo. Telo je naše plovilo na tem planetu, in čeprav je za naše bivanje izjemno pomembno, je v današnji toksični družbi velikokrat spregledano oz. se ga dojema kot orodje za užitek in estetiko.« 

Če smo v stiku s svojim telesom, zaznamo tako svoja čustva kot okolico

»Kadar smo povezani s telesom, smo v stiku s seboj, svojimi potrebami in vsem, kar se dogaja okrog nas,« spodbuja k temu, da se nenehno zavedamo, kaj se dogaja z našim telesom, sogovornica, ki razlaga: »Zlasti vsi, ki smo doživeli zgodnjo, razvojno travmo, moramo vedeti, da nas travma odreže od telesa, od našega bitja in tudi povezanosti z okoljem. Ob travmi ‘zamrznemo’ ali ‘se izklopimo’ in delujemo le še na avtopilotu preživetja. Ko nismo povezani s telesom in s seboj, pa ne čutimo svojih potreb, tudi osnovnih bioloških ne, kot so potreba po pitju, odhodu na stranišče ipd. Telo nam v vsakem trenutju prek najrazličnejših občutkov sporoča, kaj je za nas pomembno in zdravo in kaj ne.«

Kako se povezati s svojim telesom?

Tina pravi, da se je s telesom najbolje začeti povezovati takrat, ko se počutimo dobro, torej ko nismo preplavljeni z občutki. Recimo, da si vsak dan na vsakih nekaj ur namenimo nekaj kratkih trenutkov, da smo s telesom. Lahko začnemo s tem, da čutimo stik stopal s tlemi, da začutimo, kako nas tla podpirajo, držijo. In se osredotočamo na to minuto ali dve. Oči so lahko odprte ali zaprte, kakor čutimo v tistem trenutku. Nato začnemo opazovati svoje dihanje, medtem ko zaznavamo stopala na tleh. Dihanja ne spreminjamo, temveč ga samo opazujemo. In potem k obojemu priključimo še ogledovanje (raziskovanje) predmetov po prostoru, ko se z odprtimi očmi počasi pomikamo od enega predmeta do drugega. Čutimo, kako se premikajo oči in vrat, medtem pa zaznavamo stik stopal s tlemi ter opazujemo svoje dihanje.

Recimo, da si vsak dan na vsakih nekaj ur namenimo nekaj kratkih trenutkov, da smo s telesom. Lahko začnemo s tem, da čutimo stik stopal s tlemi, da začutimo, kako nas tla podpirajo, držijo.

Ta kratka nevrosenzorična vaja, ki pozneje, če jo redno izvajamo večkrat dnevno, postane del našega doživljanja, se sliši zelo preprosta, vendar ima zelo močne učinke. Pomaga nam izklopiti stresne odzive in priti v del parasimpatičnega živčnega sistema, ki je odgovoren za zdravljenje in nas postopno pomiri (naš srčni utrip in dihanje) v trenutkih stresa, omogoča nam, da se učimo, da smo ustvarjalni, da občutimo ljubezen in povezanost s seboj, z okoljem in drugimi ljudmi. To lahko začutimo kot sprostitev, olajšanje v telesu, večjo miselno jasnost, zbranost, večji občutek zadovoljstva,« spodbuja k ‘dnevnemu ritualu’ zaznavanja svojega telesa Tina Kovšca, ki nam je pripravila še eno preprosto vajo, s katero se lahko naučimo dobro povezati s svojim telesom in posledično tudi svojimi čustvi in občutji, četudi nam niso všeč:

Ležimo ali sedimo in se s svojo pozornostjo pomikajmo po delih telesa ter poskusimo začutiti, kaj je prisotno. Pri tem so nam lahko v pomoč vprašanja, kot so: 

  • Kaj zdaj zaznavam v svojem telesu?
  • Kje v telesu to zaznavam oz. čutim?  
  • Če to zaznavo samo spremljam, kaj se zgodi?
  • Ali ima ta zaznava kakšno obliko, barvo, težo?
  • Ali se širi? Ko se premika, opazujte smer.

Če bomo torej čustva in občutke zanikali ali jih bomo le zamenjali z lepšimi in prijetnejšimi, bodo ti ostajali v našem telesu in nam na dolgi rok delali škodo – telesno in duševno. Če pa se bomo naučili ostati z njimi in njihovo intenzivnostjo, se bo lahko ujeta energija postopno sprostila iz našega sistema. Morda je o tem lažje govoriti kot to narediti, in prav nič ni narobe, če za pomoč s soočanjem težjih čustev poiščete nekoga, ki je strokovno podkovan v poznavanju travme.

Naslednjič bova s Tino opisali, kaj je avtonomni živčni sistem, kako deluje in zakaj je za naše odzivanje pomembno, da ga poznamo. Si želite o delovanju živčnega sistema, samopomirjanju in nevroplastičnem zdravljenju travme izvedeti več? Čeprav gre za povsem nove smernice zdravljenja in soočanja s travmo, vam jih bova s Tino Kovšca razložili tako, da jih boste lahko razumeli vsi, ki se s tematiko srečujete prvič. Ker je to ključnega pomena za naše duševno in telesno zdravje.

Svoja vprašanja pošljite na info@nepremagljiva.si, s Tino pa bova skozi članke odgovorili nanje.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.