Nič je ni ustavilo na poti do sreče. Predsodki, obračunavanja, javni linči, nizki udarci, z vsem je opravila dostojanstveno, kot se za damo spodobi. Ko je že mislila, da je življenje pod žarometi doseglo vrhunec, so se za Salome začele odvijati neverjetne stvari.
A celo takrat, ko je bilo najhuje, ni pozabila na svoje bistvo in vztrajno delala na sebi, se poglabljala v skrite kotičke svoje razposajene duše tako dolgo, dokler ni našla pravega poslanstva. »Tukaj sem, da obarvam svet, da narišem mavrico najlepših čustev in vas potolažim, da ni nikoli prepozno,« nam na srce polaga imitatorka, aktivistka, show girl, igralka, slikarka ali z eno besedo Salome.
Kakšna je vaša definicija nepremagljive ženske?
Vsi se rodimo premagljivi, nebogljeni, nato pa skozi življenje pridobivamo pomembne izkušnje, ki so naš zaščitni plašč, da se lahko soočamo z izzivi. Zelo pomembno je, da na tej poti izoblikujemo svoje mnenje, razvijemo samosvojost in si postavimo cilje. Postopno se lahko približamo nepremagljivosti na svojem področju, če dobro vemo, kaj si želimo, in se temu stoodstotno posvetimo. Od žensk se je v zgodovini ogromno zahtevalo in vedno smo dokazale, da zmoremo premagovati še tako zahtevne naloge.
Kdaj ste se začeli zavedati te moči, saj za vas pogosto slišimo, da ste utelešenje nepremagljivosti?
Če bi mi družba dovolila biti to, kar sem, bi lahko svojo notranjo moč in strast izrazila mnogo prej. A sem potrpežljivo čakala na svojo priložnost, da bi tudi moj glas prišel do izraza, bil slišan in uslišan. Ves čas so me ovirali, niso mi privoščili, zlasti tisti na pomembnih položajih, od katerih sem bila odvisna, so zavestno in vztrajno zaloputnili vrata pred mojim nosom. In pregovor, kar te ne ubije, te okrepi, je pri meni dobil čisto pravi pomen.
Nisem imela premožnih in vplivnih staršev, ki bi mi lahko pomagali, ob tem pa je najhuje, da si tujec v državi, v kateri si ustvariš svoj novi dom. Po štiridesetem začneš drugače razmišljati, natanko poznaš svoje ambicije in energijo usmerjaš bolj osredotočeno, nič več tako razpršeno. Gledališče, televizija, glasbeni odri so bili vedno moja prioriteta, vendar me niso resno jemali, zato nisem dobila pozornosti, ki sem je bila vredna. Zato sem si jih bila prisiljena izboriti. Biološke ženske imajo to prednost, srečo, da se takšne že rodijo, jaz pa sem se morala ustvariti v celoti.
Kako po toliko zavrnitvah ohraniti neomajnost, ta zagon?
Moraš verjeti vase, drugega ti ne preostane. Nisem čakala na druge, raje sem iskala takšne projekte, pri katerih bom lahko zablestela, da bo občinstvo spoznalo moj pravi potencial. Zelo dobro je, če se rodiš z genom za drznost in si upaš poskusiti, četudi veš, da lahko sledi neuspeh. Toda tega si prikličemo sami, ker smo neučakani in mislimo, da so na svetu samo zmage in porazi. Jaz sem jih preimenovala v izkušnje in se nisem sprijaznila s povprečnostjo. Vedela sem, da vsa ta leta prizadevanj ne morejo biti zaman, stremela sem kvišku, naprej. Čutila sem, da bodo nekega dne obrodili sadovi tudi na mojem polju življenja. Marsikatera ženska zna odnehati že ob prvem spodrsljaju, v kar jo prevedejo pomisleki o njeni nemoči. A v hipu, ko se zapleteš v to miselnost, si že izgubil bitko. Nemogoče je, če tako odločno delaš na nečem, da se ne uresniči. Razen če obupaš, a na srečo nisem iz takega testa. Optimizem in vera vase me ženeta naprej.
Navdihujoče je spoznanje za ženske vseh starostnih skupin, da leta niso ovira na poti do sreče. Vi ste svoje sanje zares zaživeli pri petdesetih.
Nikoli ni prepozno! Ves čas se razdajamo za druge in bogokletno je, če sebe postaviš na prvo mesto. S tem usiha naša samozavest. Družina, partnerstvo, uspešna kariera ne pomenijo, da se moraš zapostaviti. Vsi bodo zadovoljni, če boš ti zadovoljna. Sploh otroci so prikrajšani, če njihove mame izgubijo žar, neprecenljivo energijo, ki potomcem predstavlja največji navdih. Že pri skrbi za svojo psičko Kaly občutim, koliko ljubezni imam do živih bitij, in če bi lahko vso to skrb, navdih in predanost posvetila otroku, bi bilo vse skupaj še močnejše.
Žal narava ni poskrbela, da bi lahko rodila, a si nisem dovolila, da bi me to ustavilo, zatrlo moje bistvo, moja čustva.
Tiste ženske, ki lahko občutijo to brezpogojno ljubezen, ki je mogoča samo med mamo in otrokom, so zelo privilegirane, zato nosijo še toliko večjo odgovornost, da vzgajajo srčne, odgovorne, čuteče hčerke in sinove. In za srečo ni nikoli prepozno, kajti leta so samo iluzija.
Pa smo pri paradoksu, ki nas spremlja skozi različna obdobja. Najprej te je strah, da nisi dovolj star, da bi lahko razumel in počel določene stvari, nato se obremenjuješ, ker šteješ preveč let in te bodo nadomestili z mlajšimi.
Današnja mladina ne zna gojiti spoštovanja do starejših, kar je najlažje opaziti na avtobusih, na katerih babice in dedki stojijo, medtem ko najstniki na svojih sedežih buljijo v telefone. Vse je odvisno od vzgoje, saj so starši tisti, ki nam priučijo vrednote. V rani mladosti in med odraščanjem sem bila veliko bolj nemirna, razdražena, raztresena in prežeta s strahovi, predvsem eksistencialnimi, ali mi bo uspelo preživeti, bom lačna, bom lahko plačala položnice … Zadnja leta pa sem vzpostavila notranji mir, pomirila sem svojega duha in se našla v določenih umetniških izrazih. Preizkusila sem na stotine meditacij, da bi ugotovila, kaj je moje poslanstvo zunaj odra.
To, da lahko nekaj ustvarim s svojimi rokami, me je navdalo z nepopisno lahkotnostjo bivanja, da se bom lahko preživljala v starosti. Navdušuje me predvsem, da mi ne bo treba ugajati nobenemu šefu nad sabo, ampak bom odvisna le od svoje ustvarjalnosti. Hočem biti svobodna.
S sliko vstopate v intimni prostor ljudi, ki vaše umetnine obesijo na stene. Prej ste to počeli skozi čarobno škatlo televizijskega zaslona, zdaj s platnom, čopičem in barvami. Zakaj slikarstvo?
Že v zgodnjem otroštvu so se kazali prvi znaki, da je risanje, slikanje po različnih površinah pritegnilo moje zanimanje. Ure in ure sem stala v stolpu starega mestnega jedra na Rabu ter z občudovanjem opazovala, kako so mojstri ustvarjali podobe. Potem sem z ličili slikala po svojem obrazu, pri čemer sem nevede, da mi bo to prišlo še kako prav, usvajala tehnike rokovanja s čopiči, senčenje in druge zakonitosti. Dolga leta sem hodila v Piran in se navduševala nad različnimi slikarskimi pristopi, a se mi še vedno ni posvetilo, da bo to moja prihodnost. Naposled sem le sprejela izziv, da začnem slikati, čeprav sem ves čas govorila, da tega ne znam, in si že na začetku ustvarila blokado. S tem sem pokazala, da smo sami sebi največja prepreka.
Še bolj navdihujoče je spoznanje, da ste v času ene najhujših kriz, v prvih mesecih koronske epidemije, našli rešitev, kako preživeti.
Tega ne bi zmogla, če se ne bi ukvarjala s svojo dušo. Vsak človek bi moral v krizi reagirati instinktivno, najti drug, nov način preživetja. Prej smo neusmiljeno drveli iz dneva v dan, zdaj pa je končno prišel čas, da se lahko posvetimo sebi in se tudi najdemo. Prepričana sem, da vsakdo v sebi skriva veliko talentov, ampak jih ne išče, ne spodbuja. Naposled sem zadihala s polnimi pljuči in mirno dušo. Ta je bila pred tem nenehno v krču, nato pa se je sprostila do te mere, da se je na površje dvignil moj slikarski talent, ki ga zdaj pridno pilim in bogatim s tečaji pri vrhunskih umetnikih. Še dandanes mi ni jasno, kako je lahko nekaj tako izjemnega toliko časa živelo v meni.
Odzivi so neverjetni, ne le od laične javnosti in ljubiteljev tovrstnega izraza, ampak tudi strokovnjaki se navdušujejo nad vašim potencialom.
Slikarji so rekli, da jih preseneča moj talent, čeprav mi je bilo sprva nerodno pokazati svoja dela. Potem pa sem bila šokirana, ko sem slišala njihovo mnenje. Nočem posploševati, vendar sem dokazala, da leta in težke okoliščine nikoli ne smejo biti izgovor, da česa ne moremo doseči. Ravno obratno, naj bodo raje spodbuda, da zmoremo veliko več, kot sprva mislimo. Ne gre za tolažbo, temveč dejstvo, da se po štiridesetem pravo življenje šele začne.
Foto T. M., osebni arhiv
