Začutim srečo v svojem srcu že samo ob tem, ko poduham dišečo rdečo vrtnico. Dovolim si biti nežna, krhka, a ob tem tudi dovolj močna, da premikam svet.
Dovolim si biti čustvena, ko je čas za to, a ob tem dovolj trdna, da se ob tem smejem. Dovolim si biti ponosna. Ponosna na to, da sem ženska. Ženske svoj praznik – dan žena, ki ga v približno 100 državah praznujemo 8.3. (mednarodni praznik žensk), slavimo že od leta 1917.
Zakaj?
Ker imamo moč, da prenesemo marsikaj. Ko grdo pademo, še zmeraj vstanemo in gledamo pozitivno na svet okoli nas. Zato, ker se nam ni potrebno opravičevati za solze, ki jih potočimo, ko smo ranljive in zato, ker nam ni nerodno nekoga močno objeti. Lahko smo krhke in hkrati čutne. Ker obožujemo svoje žensko telo, čeprav ni takšno kot iz revije. Ob tem smo dovolj pogumne ter vztrajne, da pridemo do želenega cilja. Smo namreč rojene zmagovalke, saj lahko počnemo vse, kar počnejo moški (no, pa bodimo realne in napišem 95%), ter pri tem izgledamo hudičevo dobro. Pa naj kdo pove, da temu ni tako.
Preprosto je lepo biti ženska, ljubiti sebe, ljudi okrog sebe, biti nežna in ranljiva.
In v tem trenutku smo ženske res lahko hvaležne vsem našim prednicam, ki so si upale vzeti v roke svoje pravice in si s tem pridobile svoj praznik. 8. marca 1857 so ženske, delavke zaposlene v tekstilnih tovarnah v New Yorku, organizirale protest. Uprle so se nečloveškim delovnim pogojem in premajhnim plačam. Dve leti kasneje, prav tako v marcu, so te ženske ustanovile prvi delavski sindikat, da bi se tako lahko vsaj poskusile zavarovati in si pridobiti nekaj osnovnih pravic na delovnem mestu. 8. marca 1908 se je na ulicah New Yorka zbralo 15 tisoč žensk in zahtevalo krajše delovne ure, boljšo plačo, volilno pravico.
Njihov slogan se je glasil “Kruh in Vrtnice”. Kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja. Leta 1910 je, na mednarodni socialistični konferenci v Kopenhagnu, nemška feministka in socialistka Clara Zetkin predlagala priznanje mednarodnega praznika žensk. Njen predlog so sprejeli in dan žena namenili počastitvi boju za ženske pravice. Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk in močno smo se približale enakopravnosti s tem, ko je bila leta 1945 uzakonjena splošna volilna pravica.
Ker je biti ženska, nekaj zares božanskega!
Običajno ženske primerjamo s cvetjem in ne dolgo nazaj sem zasledila, da se ženska primerja ravno z vrtnicami. Z njeno lepoto, svežino ter barvo, kaj hitro razbereš skrito sporočilo, ki ga cvetje nosi.
Rdeča je najbolj pogosta in priljubljena barva vrtnice, ki simbolizira lepoto, privlačnost, strast, nežnost, ljubezen in željo po zbližanju. Povezovali so jo z grško boginjo ljubezni Afrodito. Njena kri je vrtnice obarvala rdeče, rdeča vrtnica pa je postala simbol neverjetne močne čustvene predanosti. Velik pomen, poleg barve vrtnice, nosi tudi količina. Šopek rdečih vrtnic namreč izraža ljubezen, ena sama vrtnica pa nosi pomen predanosti ter zvestobe. Podarjajo se v zahvalo oziroma ob raznih priložnostih, kadar želimo nekoga razveseliti in mu s tem sporočiti, da nam nekaj pomeni. Prav tako izražajo globoko naklonjenost. Simbolično pomenijo tudi pogum in spoštovanje in so ravno zato primerne, če želimo nekoga samo razveseliti. Pomenijo strast, da se nam je nekdo zasidral v srce in so izraz zdravja. Če izberemo temne, žametno rdeče vrtnice, izražamo ‘neizmerno’ lepoto in tista zares globoka čustva.
Pa vendar za konec ne moremo mimo dejstva, da je potrebno znati uživati vse dni v letu. Sveže cvetje v okolico prinese neko svežino, toplino in barvitost. Zato ga je potrebno imeti na mizi čez celo leto. Pustimo se razvajati, saj si to zaslužimo. Ker smo ženske.
