Ko pomislim nanjo, pomislim na uspešno, karizmatično in lepo žensko. Ona se ob mojih besedah zahvali za kompliment in nadaljuje: »Sicer pa se tudi jaz ne počutim vsak dan odlično in polna energije. Ampak to je povsem naravno stanje, povezano tudi s hormonskim stanjem nas žensk. Zraven pa seveda še življenje samo, ki je en pravi mali tobogan.«

Dr. Veronika Podgoršek je ena naših najbolj poznanih in uspešnih psihoterapevtk. Je tudi predavateljica, pisateljica in kolumnistka, ki ji dela in projektov nikoli ne zmanjka. Potem pa je tu še Veronika žena in mama štirih otrok. »Predvsem si dovolim živeti svoje življenje,« pravi. Je biti močna ženska prednost ali ovira? Katera je najpogostejša težava žensk v srednjih letih in kako pridobiti več samozavesti? Kako je z našo (ne)močjo lahko povezana partnerjeva nezvestoba in zakaj nekateri moški gledajo na ženske, ki ne hodijo v službo, drugače kot na tiste, ki so ‘zgolj gospodinje’, pa tudi o ženski opori in škodoželjnosti je tekla najina beseda. Se v katerem delu prepoznate tudi ve?

Ali glede na vaš poklic tudi sami sebe kdaj analizirate? Je vaše delo kdaj tudi ovira ali vedno zgolj prednost v življenju?

Seveda se. Analitičnost je nekaj, po čemer delujem. A mi je všeč. So pa tudi stvari, za katere si zavestno ne dovolim, da grem globlje ali da se z njimi ukvarjam. Sem pa bila leta nazaj, ko sem začenjala s psihoterapevtskim študijem, tudi sama v vlogi pacienta. Neprecenljiva izkušnja zame kot osebo in za delo, ki ga opravljam. Vem, kako je biti na drugi strani. Na splošno bi rekla, da je znanje ali poznavanje psihologije nekaj izjemno pozitivnega, dobrodošlega. Za vsako stvar, s katero se ukvarjaš, moraš iti v globino, da jo zares lahko razumeš.

Psihologijo bi tudi na splošno morali poznati veliko bolj, kot jo. Saj smo vsi vpeti v odnos s samim seboj in ljudmi okoli nas, zato je še toliko bolj pomembno vedeti, kako delujemo. Kako deluje naša psiha, psihopatologija. A marsikdo tako tudi zmotno misli, da če si psihoterapevt, če se strokovno poglabljaš in imaš znanje, si ‘brez napak’, da se moraš z vsemi razumeti in da moraš vse sprejeti, kar je seveda popolna norost. Kot da lahko upravljaš z umom in življenjem drugega prek sebe. S to miselnostjo sem se soočila tudi sama na začetku svoje kariere, a s časom in izkušnjami razumeš in se zaveš, da je najpomembneje to, da ostajaš sam sebi zvest, živiš življenje, se učiš in ne ponavljaš starih napak. 

Katere pa so stvari v življenju, ki se vas najbolj dotaknejo in zaradi katerih morda kdaj potočite tudi kakšno solzo?

Velikokrat jokam. Pa naj si bo zaradi sebe, otrok ali celo drugih zgodb, ki se me dotaknejo.

Ženske si želimo biti močne. Ali po pomeni, da moram okoli sebe zgraditi nekakšen oklep, da preživimo v tej družbi, ki je pogosto kritična in gre še vedno marsikdaj bolj na roko moškim?

Vsekakor je pomembno, da si ne dovoliš, da začnejo drugi upravljati s tvojim življenjem, in da hodiš po poti, ki si jo črtaš. Ta sicer nikoli ni linearna. Drugi pa nate lahko vplivajo zato, ker se sami nečesa bojijo, ker imajo drugačen način življenja, razmišljanja, drugačne vrednote ali pa so zavistni in si ne želijo, da delaš to, kar delaš. Slediti moraš sebi in se zavedati, da je življenje tvoje. To pa še vedno ne pomeni, da si egoističen v odnosu. Tam moraš vedno gledati tudi na drugega, ki ti je blizu, seveda če je tudi ta dobro nameren in skupaj delujeta v dobro drug drugega.

Kaj današnjim ženskam najbolj manjka, s tem mislim, da zavira našo uspešnost in srečo v življenju? Smo si za to, da nam kdaj kaj ne uspe ali da ne živimo življenja, kot bi si ga zaslužile, krive tudi same?

Vsekakor, ja. Mnogokrat še danes slišim, »mi ni pustil delati« ali kaj podobnega. Ampak jaz/ti/ona sem na to pristala.

Kako naj ženska pridobi več samozavesti?

Ženska se mora naprej vprašati in si pošteno odgovoriti na vprašanja: kako se dojema, kako bi samo sebe opisala, kako misli, da jo vidijo drugi? Kako so jo opisovali starši, stari starši in vsi pomembni ljudje v življenju odraščanja? Kakšne nalepke je dobivala v otroštvu, npr. ti si štorasta, kdo bo pa tebe imel, si grda, si butasta … Vsemu temu je verjetno verjela, ker otrok to pogosto naredi. Potem mora prevrednotiti, kaj je danes zares njenega, kaj želi odnesti s seboj in kaj pustiti za seboj. Naj najde znova sebe in to, kar v resnici je, in si to dovoli živeti!

Ženska se mora naprej vprašati in si pošteno odgovoriti na vprašanja: kako se dojema, kako bi samo sebe opisala, kako misli, da jo vidijo drugi?

Katera je po vaših izkušnjah največja težava žensk v zgodnjih srednjih letih in kako postopati proti njej?

Glede odnosov se mnogokrat pokaže, da smo znale ženske preveč povoziti same sebe za ceno sprejetosti, ohranitve odnosa.

Kaj je tisto, kar vas dela nepremagljivo?

Nepremagljiva je precej težka beseda. Sama, kar v življenju delam ali sem, nikoli ne tekmujem z nikomer. To sem počela kot otrok pri športu. Zdaj pa bolj uresničujem in si dajem dovoljenje, da naredim to, kar se mi porodi in kar si želim. Pri kakšni stvari danes tudi odneham, ker vidim, da ne pelje v dobro, in to je za mene zmaga. Tekma sama s seboj, ampak ne v stilu, da bi si škodovala za vsako ceno, da pridem do konca. Ker bi to bil v resnici poraz.

In kje je prava mera tega, da je ženska močna in uspešna, a hkrati še vedno ženstvena in nežna? Je meja med tema dvema poloma zelo tanka?

Vse to je povsem združljivo. Tako kot smeh in jeza. Pohvala in graja. Ovrednotenje in pozitivna kritika. Oboje čutiš, oboje izraziš, to si ti. To je človek po naravi. Pomembno je, da si dovoliš čutiti vsa čutenja in jih tudi izraziti, seveda na spoštljiv način. Če ženska ne sme biti ranljiva, nežna, to kaže na neko patologijo, travme, vzorce, ki jih nosi v sebi. Prav tako je pri moških. Težava je, če imaš na primer starša, ki samo kritizira, se ne nasmeje in ne objame. Ali po drugi strani starša, ki samo hvali in brani. Težava je, če kot otrok ne smeš biti jezen in imeti svojega mnenja, če moraš biti samo močan in ne smeš jokati, ko te boli, če ne smeš biti vesel ali ne prestrašen. Človek ima znotraj sebe kup emocij, ki bi jih moral čutiti in izraziti. Če pride do psihičnih poškodb, pa imamo odrasle, ki se, ko jih nekaj boli, smejijo ali se počutijo nemočne, so prestrašeni in ponižujejo ali celo strašijo druge.

Kako pa najpogosteje napolnite svoje baterije in kaj je za vas pravi odklop? Kako pogosto bi si morale tudi sicer ženske privoščiti čas zase in za svojo sprostitev?

Hmmm … Kaj naj bi v bistvu odklopila? Kljub vsakodnevnim obveznostim imam toliko lepih trenutkov prav vsak dan s svojimi najbližjimi − družino in ljudmi, ki so mi blizu, da je že vsak tak trenutek odklop. Vse te trenutke zares cenim in mi je toplo, lepo. Moram pa priznati, da čistega odklopa nimam. To, kar delam, je vse skupaj moje življenje in je prepleteno z mojim bitom. To sem. 

Nekatere ženske ne gradijo kariere, ampak je središče njihovega življenja družina in domače gospodinjstvo. Takim pogosto manjka samozavesti ali pa jih družba ne označuje kot uspešne. Kako na to gledate vi in kaj bi jim svetovali, da bi nase začele gledati s perspektive večje vrednosti?

Družba je še vedno pogosto zelo krivična in z dvojnimi sporočili. Če ženska hodi v službo, je pogosto označena kot slaba mati, če dela doma, tako da skrbi za družino, pa ‘ne dela’ in je nekdo, ki se jo sponzorira. To pogosto vidimo tudi na sodiščih, ko pride do razhodov. Moški ženske obmetavajo s spisi, kjer piše, da niso ničesar delale in jim zato nič ne pripada. In to je tako zelo boleče razvrednotenje. Moje mnenje sicer je, da bi ženska morala hoditi tudi v službo, ker žal se pogosto pokaže tudi, da moški drugače začne dojemati žensko, če je doma. Zanjo se mu ni treba več toliko truditi, odvisna je od njega in ‘v malih možganih’ dobijo občutek nadzora nad njimi v smislu, da zanje skrbijo kot za še enega otroka, ki je sam nesposoben. V teh primerih pogosto prihaja tudi do moške nezvestobe. Kljub temu da vsak, ki dela doma in ima otroke, ve, koliko in kakšno delo to je! 

Če ženska hodi v službo, je pogosto označena kot slaba mati, če dela doma, tako da skrbi za družino, pa ‘ne dela’ in je nekdo, ki se jo sponzorira. To pogosto vidimo tudi na sodiščih, ko pride do razhodov.

Zgradili ste si uspešno kariero in ste mama štirim otrokom. Imate kakšen poseben recept ali dnevni načrt, po katerem delujete, da vse uskladite?

Nimam. Samo živim, kot si želim. Po svojih prioritetah, načinu življenja, vrednotah. Potem pa imam ob sebi tudi ljudi, ki so mi podobni. To je tista dobitna kombinacija, v kateri vsi pridobimo.

Katere so po vašem mnenju najpomembnejše prelomnice za ženske v življenju in s kakšno miselnostjo se je najbolje podajati čeznje?

Prav vsaka prelomnica je posebna. Ko odideš od doma. Ko imaš partnerstvo. Ko se razideš. Ko zanosiš. Če ne moreš zanositi. Ko rodiš. Ko ti nekdo zboli, umre. Ko dobiš službo. Ko jo zamenjaš … Lahko bi naštevala v nedogled. Ob vsem tem je zato najpomembneje, da najdeš svoj položaj znotraj situacije. Narediš po svoji vesti in takratnem znanju. Vemo namreč, da bi marsikatero stvar kdaj naredili zdaj drugače, kot smo jo v preteklosti. Treba se je iz stvari nekaj naučiti in slabih ne ponavljati. Vedno pa iti naprej. V slabem ne ostajajte, ker to počnete sami sebi. Še vedno pa rečem, da sta v odnosu vedno dva, ki morata gledati in delovati v dobro drug drugega. 

Kateri dogodki v življenju pa so najbolj zaznamovali vas?

Vsak posebej. In teh je ocean.

Kako pomembne smo ženske ženskam kot opora?

Prav vsaka opora je zelo dobrodošla, le da je iskrena! Smo pa žal ženske ženski pogosto velike sovražnice. Tega vidim in slišim v terapevtski sobi ogromno. Najboljša prijateljica spi s tvojim možem. Najboljša prijateljica si naskrivaj dopisuje s tvojim fantom ali fantom, ki ti je všeč. Najboljša prijateljica govori o tebi grdo. Najboljša prijateljica ti laže, prikriva in te spelje na pot, ki ti jo zavida. Ob tem bi hitro nekdo rekel, potem verjetno ni najboljša prijateljica … Žal je, ker tako misliš, verjameš in morda je nekaj časa tudi bila. Ženske si prevečkrat prej škodujejo kot pomagajo. Žal. Še vedno pa so med nami tudi tiste ‘prave’.  

Smo pa žal ženske ženski pogosto velike sovražnice. Tega vidim in slišim v terapevtski sobi ogromno. Najboljša prijateljica spi s tvojim možem. Najboljša prijateljica si naskrivaj dopisuje s tvojim fantom ali fantom, ki ti je všeč. Najboljša prijateljica govori o tebi grdo.

Kakšen pa mora biti moški, da zdrži ob močni ženski in se ob njej ne počuti “manjšega”?

Moški, ki ga uspeh ženske ne ovira in se ob njem ne počuti ogroženega, ampak prav nasprotno. Na to je ponosen in to tudi spodbuja ter dodatno omogoča. 

Kakšne pa so potemtakem običajno zveze t. i. močnih žensk? Bolj ali manj uspešne oz. na kaj morajo biti te ženske v partnerstvih pozorne?

Velikokrat imam občutek, da se za močno žensko razume robustno, nečustveno, mačistično žensko. Če je ženska doma taka, potem imamo v osnovi težavo ali pač določen tip vzorca partnerskega odnosa. Taka ženska sicer ni nujno poslovno uspešna. Taka ženska je lahko pravi ‘bav-bav’ tudi poslovno izjemno uspešnemu moškemu, ki je doma povsem podrejen, morda celo pretepen. Močna ženska je za moje pojme ženska v pravem pomenu besede. Je ženska, ki si dovoli uresničevati svoje delovno poslovne sanje. S tem pa živi normalno zdravo, predano in ljubezni polno partnersko življenje. 

Foto: Jure Eržen