Vesna Juvan je popotnica, ki je vrsto let živela v Avstraliji, do tja pa se je odpravila kar s kombijem. Na tem potovanju so se jo močno dotaknile zgodbe žensk, ki jih je srečala. Soočajo se namreč s povsem drugačnimi zakoni, pravili, pravicami in kulturnim okoljem, kot smo jih vajene me.   

Je pa tudi terapevtka, ki se posveča ženskam – organizira ženske krog, vodi delavnice za maternice z odgovornimi lastnicami, v knjigi Rdeča zarja je pisala o menstruaciji, Cvetoče dekle je namenila najstnicam, Razumeti žensko pa moškim.

V svojih zapisih o potovanju do Avstralije praviš, da te je od vseh držav na poti najbolj pretresel Pakistan zaradi tragičnih usod njihovih žensk …

Res je. Nekaj mesecev in veliko zanimivih dogodivščin po tem, ko sva s partnerjem zapustila Slovenijo, naju je na Karakorum Highwayu dohitel potres, v katerem je umrlo več kot 80.000 ljudi, 4 milijone pa jih je ostalo brez hiš. Midva sva bila blizu epicentra, in ker so bile vse ceste blokirane, sva tam ostala ves teden. Tako sva doživela pakistansko podeželje, kot ga ne vidiš, če si turist. Obtičala sva med ljudmi, ki so nama gladko povedali, da bi naju še pred dvajsetimi leti ustrelili brez spraševanja, kdo sva in kaj hočeva, če bi se ustavila tam. Tole je del mojega zapisa iz tistega časa:

»Začelo se je s tem, da se je na precej ozki cesti med divjo reko Ganges in skoraj navpičnim hribom avtodom popolnoma ustavil in nisva mogla naprej. Ko smo v vsesplošni zmedi in pomanjkanju moških (ki so odšli molit v mošejo) našli mehanika in ga popravili, sva odpeljala do prve vasi, ki ni bila naravnost pod hribi, s katerih so se še več dni kotalile skale. 

Tam so naju strpali pod drevo, stali ob naju s kalašnikovom, in če sva hotela ostati živa, sva morala vse popoldne ponavljati v hindijščini; ‘Alah je edini bog in Mohamed je njegov prerok.’

Problem je bil, da so bile zaradi porušenih hiš vse ženske zunaj. In moj partner je bil seveda tuj moški. In tuj moški pa ne sme gledati tuje ženske, ona pa ne njega. Tak prekršek se plača s smrtjo. Zvečer naju je na srečo rešil izobražen inženir, ki je v bližini nadzoroval gradnjo ceste. Naslednje dni sva preživela pred hišo vodje plemena.

V tednu dni sem izvedela o položaju ženske v Pakistanu več, kot sem kdaj koli želela vedeti o čemerkoli. Skupaj smo jokale, ko mi je ena pripovedovala, kako jo je oče poročil z moškim, ki jo strašno pretepa. Jokala sem, ko sem slišala, da si veliko žensk iz vasi še nikoli v življenju ni samih kupilo obleke. Kupi jo mož, in če imaš srečo, zadene velikost. Jokale smo, ko je mati 9 let stare punčke povedala, da jo je mož prodal 74- letnemu starcu iz vasi. Ko dopolni 10 let, jo bodo poročili in odpeljali v njegovo hišo. 

Jokala sem, ko sem ji rekla, naj me pokliče, ko bo imela čas, da ne bom hodila na obisk, ko ga nima, in mi je rekla, da ne sme. Kajti če odpre vrata dvorišča, me pokliče in jo kdo vidi, jo bo mož ubil. Vprašala sem jo, ali jo IMA PRAVICO ubiti ali jo BO ubil. Ker je v tem razlika. Rekla je: ‘Si videla grobove pred vhodom? Sedem jih je. Pet jih je bilo ubitih.’ Gledala sem grobove in jokala.

Jokala sem, ker so partnerju rekli, da če je kaj časti v njem, me mora ubiti, ker sem se pogovarjala s tujim moškim. Ker me ni, so me ves teden kamenjali vsakič, ko sem zapustila avtodom. Njega so naučili streljati s kalašnikovim, ker to kot moški pač mora znati.

Jokala sem, ker so partnerju rekli, da če je kaj časti v njem, me mora ubiti, ker sem se pogovarjala s tujim moškim. Ker me ni, so me ves teden kamenjali vsakič, ko sem zapustila avtodom.

Jokala sem še leta po tem, ko sem že prispela v Avstralijo. Razmišljala sem, kako bi lahko pomagala tem ženskam. Na svojo grozo sem vedno znova dobila enak odgovor: ‘Ubili te bodo, če samo poskusiš.’ Spet sem jokala.«

Drugače pa je vloga ženske zelo odvisna tudi od tega, ali se pogovarjamo o mestih ali podeželju. V Pakistanu sem na primer spoznala študentko, ki je hodila na univerzo in je želela ženske v svoji vasi naučiti brati in pisati. Niso se želele naučiti. Niso videle vrednosti v tem. Vedele so, da morajo cele dneve delati in paziti, da ne naredijo kaj narobe. V mestih je bolj liberalno. Veliko žensk je šolanih, nekatere celo delajo. 

Pozitivno pa te je presenetil Iran …

Ja, Iran me je glede položaja žensk pozitivno presenetil. Pred odhodom sem mislila, da so iranske ženske popolnoma odvisne od moških in da so brez pravic. Po enem mesecu med njimi pa se je izkazalo, da ni čisto tako. Iranske ženske morajo biti zunaj ali ob tujem moškem sicer res pokrite, razen v velikih mestih se ne morejo sprehajati zunaj same, ampak …

V resnici so bili moški tisti, ki so tarnali in me spraševali, ali imam kakšno prijateljico, s katero bi se lahko poročili. Doma je namreč v večini primerov ženska tista, ki ima glavno besedo. Moški so potožili, da jim poberejo ves denar in morajo cele dneve delati. Ženske so bile naravnane nekako takole: »Koran pravi, da moramo biti pokrite, ker smo ženske. OK, ni problema. Koran tudi pravi, da mora moški preživljati družino. Držimo se potem tudi tega.« Tako sem na poti spoznala nekaj žensk, ki so imele službo, a so svoj denar v celoti porabile za svoj luksuz, za oblačila, biljard in ličila. 

Spomnim se izleta ob Kaspijsko morje. Tam sem v mali vasici doživela iransko žensko v vsej svoji lepoti, ki je običajno ne doživiš, če si turist. V hiši smo si vse snele pokrivala in kmalu so me odvedle v ločeno sobo. Z mene so strgale udobna popotniška oblačila in me odele v čipke, svilo in parfume. Takšnih čudovitih oblačil nisem srečala v nobeni državi, ne prej ne pozneje. Naličile in sfrizirale so me tako lepo, da sem bila na koncu popolnoma neprepoznavna.

Potem se je začel ples. Čeprav sem polovico življenja preplesala, sem se takrat počutila kot največji štor. Njihovi boki in dlani so nekaj najlepšega, kar sem videla. Čudovite so bile! Ko sva jim pokazala, kako plešemo mi, so se hihitale ob ideji, da plešeta moški in ženska skupaj. Rekle so, da to pa res ne gre. 

So ‘tuje ženske’ več ali manj vredne?

Hm, težko rečem. V muslimanskih državah so z vsemi tujci navzven zelo gostoljubni. To jim namreč zapoveduje koran. 

V Pakistanu so me res kamenjali, ker sem se pogovarjala s tujim moškim, a če bi bila Pakistanka, bi me za ta pogovor kaznovali s smrtjo. Rada bi poudarila, da je treba za kakršnokoli obsodbo prej poznati njihovo kulturo, navade in vero. Zanje je bilo to, da se pogovarjam s tujcem, kot bi se pri nas skozi kakšno vas sprehodila gola. Grozljivo narobe! V Afriki pa najdemo plemena, kjer je to povsem normalno. Ta pot me je naučila, da ne moreš priti iz tuje države in situacije ocenjevati skozi oči svoje kulture. 

Ta pot me je naučila, da ne moreš priti iz tuje države in situacije ocenjevati skozi oči svoje kulture. 

Ko sem bila v določeni državi, sem bila zato zelo pozorna na to, da sem se oblačila v njihova oblačila. Tako sem bila v Turčiji pokrita z njihovimi čudovitimi rutami. Ženske so me naučile, kako si jih zavežem. V Iranu sem si prav tako kupila njihovo pokrivalo, v Pakistanu pa mi je bogata ženska podarila čudovito rožnato obleko. Vedno sem bila spoštljiva do njihove kulture, tudi ko je res nisem razumela. To so države, ki delujejo in razmišljajo tako zelo drugače, da tudi če se trudiš, vedno znova prekršiš kakšno pravilo. 

Praviš, da jim je mnogoženstvo običajno, hkrati pa nepredstavljivo, da bi imela ženska več moških …

Spet odvisno od države in njenih pisanih in nepisanih zakonov. V nekaterih mora biti moški dovolj premožen, da si jih lahko privošči, v drugih ne. V Pakistanu ni treba, da je premožen. Tole je zapis pogovora, ki sem ga imela s paznikom in šefom zapora, kjer sva prespala:

»Šef zapora pove, da rad dela. Doma ima 16 otrok. Vse z eno žensko. On ima samo eno žensko. Spoštuje jo. Nima razloga, da bi si vzel še eno, pravi. 

Z mladim paznikom nočne izmene imava drugačen pogovor o ženskah. Na mojo pripombo, da se mi ne zdi prav, da lahko imajo moški tam več žensk, me zaskrbljeno vpraša: ‘Ampak kaj pa naj naredim, če se naveličam žene? Logično, da si dobim še eno. Ne?’ Misli resno. Rečem: ‘Ja, seveda, pod pogojem, da si lahko še enega dobi tudi ona, ko se te naveliča, se mi zdi to čisto OK dogovor.’

Ko je minil prvi šok, se je na ves glas režal. Vprašam, kaj je smešno. Pove mi, da se ženska moškega ne more naveličati. Nato se na glas režim jaz. Vprašam, zakaj ne. Reče, da pač ne. To ne obstaja!«

Po drugi strani so z ženskami skoraj obsedeni, kot kažejo tvoje izkušnje …

Nenavadne smo in zato zanimive. V Iranu je za neizobraženega moškega vsaka ženska svetle polti, ki hodi sama po ulici, enačena s porno zvezdami iz filmov, ki jih lahko za majhen denar kupiš na cvetočem črnem trgu. In do tebe se tako tudi obnašajo. Žvižgajo in te zasledujejo ter vabijo v sobe, kjer se boste malo zabavali. 

V Pakistanu ženske na podeželju tudi ne hodijo v hotele – in to je dobro vedeti. No, midva nisva, in ko sva zaslišala prerivanje pred vrati, jih je partner na hitro odprl, pripravljen na karkoli. Tam je nagnetenih in sklonjenih drug čez drugega stalo kakih deset tipov. Prerivanje je nastalo, ker so hoteli vsi naenkrat videti skozi ključavnico. Na drugi strani vrat je bila namreč ona! Ženska! 

Še ena zanimiva situacija je nastala, ko sva se ustavila na počivališču za tovornjakarje. Tam zagotovo še nikoli niso videli ženske. Bilo jim je neprijetno. Ko pa sem po kake pol ure srebanja najboljšega čaja na svetu iz torbe potegnila knjigo in začela brati, je bila to zanje kaplja čez rob. Res so bili zmedeni, zmajevali so z glavo in se pomenkovali. In res so buljili vame. 

Kako drugače gledaš na življenje po teh izkušnjah? Kaj so te naučile?

Joj, nimava dovolj prostora, da zapišem vse, kar me je to popotovanje naučilo. Najpomembnejša lekcija, ki sem jo dobila, je bila to, da je sreča najbolj zanesljiva stvar na svetu. 

Naučila sem se tudi, da če ni tvoj čas, ne moreš umreti. To sem dojela ob potresu. Po vsaki logiki bi morala takrat umreti. 

Naučila sem se, da nas v otroštvu naučijo, kaj je prav, in se potem tega držimo vse življenje.

Naučila sem se, da je uspeh, da nekomu uspe zadržati iskrice v očeh in slaviti življenje. In to je mogoče tudi, če nima ničesar. Če živi na ulici in vsak dan dovoli, da brez kontrole življenje steče skozenj.