Ste odsotni, razdražljivi, žalostni, besni? Ne gre za trenutno stanje, ampak daljše obdobje? Zanikate in skrivate, da ni vse v redu? Morda morate podrobneje analizirati svoje počutje …

Od kod izvira? Niste zadovoljni s seboj? Z drugimi? Vas delo ne izpopolnjuje? Imate občutek, da ste nerazumljeni? Se ves čas prepirate z najbližjimi? Potem je čas, da se zazrete vase in začnete spreminjati svoje življenje.

1. Nismo si všeč

Pogledamo se v ogledalo in … oh, vse bi spremenili. Lasje nam štrlijo, proporci telesa niso pravi, obleka na nas stoji čudno, ne znamo se naličiti lepo … Nič nam ni všeč. Kaj nakazuje naša ‘lupina’? Jo vidimo tako samo mi? Kaj se skriva za tem? Zakaj se ne počutimo dobro? Morda ni težava na nas, ampak globoko v nas. Odnos do sebe je eden najpomembnejših elementov sreče.

Lahko žarimo in s svojim žarom ogrejemo vsakogar v svoji bližini, ravno tako pa tudi onesrečimo vse, ki so v stiku z nami. Vsak od nas ima pozitivne lastnosti, vire, h katerim se je treba vedno znova vračati. Najpomembneje je, da jih prepoznamo. Ni vsak dober nogometaš. Zakaj bi se trudil, če nima ne talenta ne želje? Ko prepoznamo, kaj nam je dano in kje zmagujemo, pa moramo znati to tudi živeti.

Če preklapljamo iz vloge v vlogo in tekamo od naloge k nalogi, se nimamo časa posvetiti sebi. To pa je ključ do uspeha.

Kar ni na našem urniku, skoraj ne obstaja in je terciarnega pomena. Vpišimo si v svoj urnik čas zase. Ta čas je samo naš, ne glede na to, ali ga porabimo za ležanje v kadi, sprehod, kavico. Tako prihajamo v stik s seboj. Prihajamo do novih uvidov. Čas zase ni čas za drugega. Gre za odsotnost drugega in prisotnost sebe.

2. Ko zagledamo partnerja, smo potrti

Kaj se dogaja med nama? Zakaj smo namrščeni, žalostni ali jezni? Morda zato, ker nam partner ne daje tistega, kar bi si želeli? Kako pa bi bil videti naš popoln odnos oz. moški/ženska? Kaj v njem cenimo, za kaj smo hvaležni? Kaj nas tako moti? Ali znamo izraziti svoja čustva in želje? Smo poskusili drugače? Smo pri sebi kaj spremenili, da bi se spremenil naš partnerski odnos? Imamo sploh dovolj volje za to? Kje se lomi?

Če je težava le površinska, ne bomo imeli težkega dela. Kaj pa ko zastara in se težave nalagajo? Zopet je vse odvisno od nas, od naše volje. Svojim strankam vedno govorim, da je treba narediti vse, preden se odločimo, da partnerja zapustimo (razen ko gre za fizično nasilje, različne zlorabe …). Zakaj? Vedno lahko zamenjamo obraz, a stari vzorci se hitro vračajo. Ženske, ki so bile na primer vajene v primarni družini gledati mamo v vlogi žrtve, to najverjetneje nezavedno ponotranjijo in izbirajo take partnerje, da lahko še naprej živijo v zasidrani vlogi.

Pomembno je, da slišimo sebe in partnerja. Da se naučiva poslušati in povprašava, ali sva mislila pravilno. Napačno interpretirani signali so namreč velikokrat vzrok za spore, ki se le poglabljajo.

In če sta se najini poti resnično razšli? Si je treba to priznati, ne pa čakati, da bodo otroci odrasli, saj to nikomur ne koristi, le lažemo drug drugemu. Tako se vrtimo v začaranem krogu brez rešitev. 

3. Ne znajdemo se v starševski vlogi

Priznajmo si. Vsi smo samo ljudje. Vsak dan smo lahko tako izčrpani, da čakamo večer, ko zaspimo. Zakaj? Moj otrok je hiperaktiven, tesnoben, depresiven, sooča se z motnjo hranjenja, ima določene strahove, je v neusmiljeni puberteti … Počutimo se nemočne. Kljub močni želji mu ne znamo pomagati. Svoje skrbi in težo prenašamo v partnerski odnos, na delovno mesto, v sebi pa tonemo, ostajamo izčrpani in utrujeni. Naj vam ne bo nerodno poiskati strokovne pomoči. Odnos starši-otrok ni enostaven.

Včasih otroci, mladostniki lažje zaupajo nekomu tretjemu. Ne moremo biti hkrati vrhunski kuhar, športnik, trgovec, IT-strokovnjak, psihoterapevt … Kadar ne zmoremo, si moramo priznati, se oddaljiti od trenutne situacije in jo pogledati s ptičje perspektive.

Kaj lahko storim, da mu/ji pomagam? Katera rešitev bo pomagala tudi meni, me razbremenila? Če s svojo akcijo dosežemo vedno enako reakcijo, moramo torej nekaj spremeniti. Pomembno je, da poznamo svojega otroka in najdemo način komunikacije, ki ga bo sprejel. Pokažimo, da ga kljub skrbem in nastali situaciji sprejemamo, da verjamemo vanj in ga imamo radi.

4. Imamo občutek, da nas nihče ne razume

Če občutek traja, se počutimo osamljene. Kaj to pomeni? Imamo morda okrog sebe ljudi, ki nas ne izpolnjujejo? Ljudi, ki niso okrog nas zaradi nas samih? Ali je morda težava v tem, da nam govorijo nekaj, kar že vemo, a tega ne spremenimo, saj ne želimo slišati niti sebe?

Pravo prijateljstvo ni izsiljeno. Pravo prijateljstvo ni to, da nekoga vsak dan pokličemo, ker smo tako navajeni. Pravo prijateljstvo je tisto, za katerega veš, da je, tudi ko osebe ni zraven, ko ti zaigra srce vedno, kadar sta v stikih. Občutek, da se poznaš celo večnost, četudi se ne. Da človeka čutiš in veš, da JE, tudi ko je tiho. Takrat nisi osamljen. Ravno tako nisi osamljen, kadar si sam.

Od kod torej občutek, da nas nihče ne razume? Nimamo prijateljev, kot bi si jih želeli? Vzdržujemo vlogo žrtve? Morda pa nas je samo strah spremembe …

5. Ves čas smo v primežu strahu

Strah, naš večni sovražnik. Česa nas je tako zelo strah? Da ne bo tako, kot je bilo? Zakaj pa bi bilo tako, če nam to ne ustreza? ‘Cona udobja’ – raje trpimo kot spremenimo. Vsakogar izmed nas je lahko strah novosti. A zakaj? V vsem je nekaj dobrega in vedno tudi kaj slabega. Odvisno, s katerega zornega kota pogledamo. S strahom se je treba naučiti soočati. Najprej moramo znati analizirati, česa nas je strah, zakaj, od kod izvira naš strah. Kaj je najhuje, kar se nam lahko zgodi? 

S strahom se je treba naučiti soočati.

Včasih sem se bala pajkov. Do trenutka, ko sem imela tega dovolj. Ugotovila sem, da ne morem večno klicati na pomoč. Tako je prišel trenutek resnice, ko sem se ‘vrgla v reko’. Zdaj ali nikoli. Prvo približevanje ni bilo uspešno, niti drugo … Sčasoma pa se navadiš, da so tudi neljube stvari, tisto, kar je pač treba (če želiš ali ne). Ko ugotoviš, da zmoreš, da ti je uspelo prvič, drugič, tretjič, se strah v meri, ki je obstajala prej, poslovi, dokler takšna stvar ne postane rutinska. Ne pustimo se strahu, da nas vodi!

6. Iz službe se vračamo izžeti

Vsak dan se vrtimo v istem krogu nezadovoljstva, in ko nas kdo vpraša, kako je bilo, ne znamo opredeliti, kaj se je pravzaprav dogajalo. Videti smo brezvoljno, izčrpano … Kaj se dogaja? Zopet poglejmo svoje pozitivne lastnosti in šibkosti. Kako nam je naše delo pisano na kožo? Nas delo veseli? Smo motivirani? Ga opravljamo s srcem? Ali gre izključno za preživetje – ‘ker moram’? Je nekje vmes?

Morda pa nezadovoljstvo izhaja le iz slabe lastne organizacije, ob kateri čutimo, da količine dela ne moremo obvladati, četudi nas veseli. Najprej si moramo znati postaviti vprašanje in nanj iskreno odgovoriti. Sledijo možne rešitve. Če trenutno delo opravljamo, samo ker moramo, se vprašajmo, kaj bi želeli početi. Sledi akcija v pravo smer.

Tisti, ki išče, vedno najde. Če smo nekje vmes, je ravno tako možnost, da se naši občutki sčasoma spremenijo, če tako želimo. Lahko pa je težava v nas samih in moramo najti prava orodja, da bomo delo opravljali z zadovoljstvom in vnemo. Lahko ni nič od tega. Naša služba je naše življenjsko poslanstvo, odnosi v podjetju pa nas pretirano izčrpavajo. Naj bo naša komunikacija čim bolj tekoča, pristna, neposredna. Pogovarjajmo se!

7. Nismo tu in zdaj

Odtujeni smo. Nekdo nam nekaj govori, mi pa ga ne slišimo. Sprašujemo stvari, ki nimajo rdeče niti. Tudi doma dvakrat vprašamo isto stvar. Kam smo odtavali, kje smo? Vedno korak naprej ali nazaj, samo v tem trenutku ne. Življenje pa je ta trenutek. Počasi nas vsi ljudje pričnejo jemati neresno ali nas kar pustijo v svojem mehurčku. Neprisotnost nam napoveduje, da moramo razčistiti pri sebi, kaj se v resnici dogaja z nami. Lahko se začnemo zatekati tudi v različne odvisnosti, s katerimi se še bolj oddaljimo od sebe, da ne bi videli, saj nas je strah soočanja s seboj.

Rešitev vedno je. »Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.« Vse situacije in znaki pa zahtevajo soočanje s seboj in s svojimi strahovi. Na to glejmo kot na zmago. Brez strahu, volje, motivacije, iskanja sebe in boljših rešitev ni napredka. Samo mi sami smo tisti, ki si bomo kljub pomoči ‘zavezali čevelj’.

Nekaj besed o avtorici Barbari Sarić, Bakalavrea psihoterapevtske znanosti

Moje življenjsko poslanstvo je delo z ljudmi. Leta 2010 sem diplomirala na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju. Usmerila sem se v psihoanalizo, saj je najgloblja veja psihoterapije, ki išče vzroke za nastale posledice. Veliko naših osebnostnih vzorcev, vzorcev vedenja izhaja že iz otroštva. Pomembno je, da jih predelujemo, da se zavedamo svojih talentov, želja, ciljev.

Leta delujem z odraslimi posamezniki, ki jih v terapijo privedejo partnerske težave, problemi z vzgojo, anksioznostjo…mladostniki z anoreksijo ali svojimi vprašanji, ter tistimi, ki želijo najti same sebe oziroma postati boljši »jaz«.

Razvila sem tudi svoj modul kot pomoč HR-ju. Delam na področju razvoja osebnosti (predvsem s top in meddle managementom) v podjetjih. Menim, da bi se morala vsaka dobra kadrovska služba deliti na birokratsko-pravni vidik in trajno delo ter motiviranje ljudi za dosego trajnega dialoga. Ljudje smo največji kapital vsakega podjetja, poleg vizije in strategije. Naši talenti, znanja, izkušnje in dobra medosebna komunikacija – odnosi…nas lahko vodijo k uspehu. Bolj kot smo celostni, motivirani, zadovoljni sami s seboj – soustvarjamo boljšo klimo in kulturo v podjetju. 

Razvila sem tudi svoj modul kot pomoč HR-ju. Delam na področju razvoja osebnosti (predvsem s top in meddle managementom) v podjetjih. Menim, da bi se morala vsaka dobra kadrovska služba deliti na birokratsko-pravni vidik in trajno delo ter motiviranje ljudi za dosego trajnega dialoga. Ljudje smo največji kapital vsakega podjetja, poleg vizije in strategije. Naši talenti, znanja, izkušnje in dobra medosebna komunikacija – odnosi…nas lahko vodijo k uspehu. Bolj kot smo celostni, motivirani, zadovoljni sami s seboj – soustvarjamo boljšo klimo in kulturo v podjetju. 

Moj namen je, da vsak posameznik postane najboljša različica samega sebe – da se dobro pozna in si sledi, pozna svoje želje, talente, cilje. Zadovoljstvo ljudi je velik zaklad. Ko poznaš vsakega posameznika (npr. vodstvene položaje) določenega podjetja – spoznaš bistvo – celoto in prav tako kaj je morda pomanjkljivost, da bi v popolnosti dosegli svojo vizijo.

»Nič ni zgolj poslovno, je predvsem osebno.«