Ko govorimo o skrbi za duševno zdravje, pogosto iščemo nekaj, kar bi nam bilo hkrati strokovno, a tudi dovolj nežno, da nas res nagovori.

Prav zato nas je pritegnil psihološki priročnik, ki sta ga soustvarili dr. Nevenka Podgornik in Mineja P. Pulec, vsaka s svojo perspektivo, a z zelo jasnim skupnim ciljem: približati razumevanje sebe na način, ki je varen, postopen in dostopen. Gre za obsežno, skoraj 300-stransko delo, ki združuje terapevtske pristope, refleksivne vaje in konkretna orodja za vsakdan, vse z namenom, da nas podpre na poti vase. Ob prebiranju sem imela občutek, kot da nekdo res razume, kako kompleksni znamo biti … in kako zelo potrebujemo strukturo, ko se v sebi izgubimo. Zato sem se z dr. Nevenko Podgornik pogovarjala o tem, kako je priročnik nastajal, komu je namenjen in zakaj je delo na sebi dolgoročen proces, ne hitra rešitev.

Vaš priročnik ni “klasičen priročnik za samopomoč”, ampak deluje precej bolj poglobljeno in strukturirano. Kaj je bila vaša glavna ideja ob njegovem nastajanju?

Glavna ideja je bila ustvariti prostor, kjer se strokovno znanje povezuje z resničnim vsakdanjim življenjem in človeško izkušnjo. Priročniki pogosto dajejo vnaprej oblikovane odgovore, midve pa sva želeli ustvariti nekaj, kar bralca aktivno vključi v raziskovanje sebe in ga spodbuja k lastnemu razmišljanju ter notranjemu delu. Nekaj, kar ga ne sili v spremembo, temveč ga k njej spodbuja. Priročnik zato ni linearen seznam nasvetov, temveč strukturirana pot, ki bralcu omogoča, da se postopno povezuje s sabo, razume svoje notranje procese in razvija bolj učinkovite načine delovanja. Pomembno nama je bilo, da je pristop dovolj varen, da posameznik lahko pogleda vase, in hkrati dovolj konkreten, da lahko to razumevanje prenese v svoje življenje.

Omenjate, da je priročnik nastajal dve leti. Kaj se je v tem času najbolj razvijalo: vsebina ali vaš pogled na to, kaj ljudje v resnici potrebujejo?

V resnici oboje, vendar bi rekla, da predvsem razumevanje ljudi. V procesu nastajanja se je še bolj izkristaliziralo, kako ljudje ne potrebujejo samo še več informacij, ampak predvsem strukturo, jasnost in strokovno vodenje, da niso sami v svoji kompleksnosti. Vsebina je temu sledila – postajala je bolj premišljena, bolj postopna in bolj usmerjena v praktično uporabo. Zavedanje, da spremembe ne nastanejo iz enkratnega uvida, ampak iz vodenega procesa, prek informacij in vaj, ki so strokovno zasnovane in hkrati dovolj dostopne ter motivacijske, da posameznik pri delu na sebi vztraja, je močno oblikovalo končno podobo priročnika.

Komu bi rekli, da je priročnik najbolj namenjen? Nekomu, ki je na začetku poti raziskovanja sebe, ali tudi tistim, ki so že vključeni v terapijo?

Priročnik je namenjen zelo širokemu krogu ljudi. Tistim, ki šele začenjajo raziskovati sebe, ponuja varno vstopno točko in jasna izhodišča. Tistim, ki so že na poti – tudi v terapiji – pa lahko služi kot dodatna struktura, prostor za refleksijo in poglabljanje uvidov. Koristen je lahko tudi strokovnim delavcem, ki delajo s posamezniki in skupinami ter lahko vsebine priročnika vključijo v svoje delo. V osnovi je namenjen vsem, ki želijo bolj zavestno živeti in aktivno sodelovati pri oblikovanju svojega notranjega sveta.

Ena od stvari, ki izstopa, je občutek varnosti in postopnosti. Zakaj je to pri delu na sebi tako ključno?

Ker delo na sebi posega v zelo občutljive in pogosto neozaveščene dele naše psihe. Če proces ni varen, se hitro aktivirajo obrambni mehanizmi, odpor ali umik in sprememba se ustavi. Na tej poti se pogosto srečamo tudi s podzavestnimi odpori, strahom pred spremembo, občutki nemoči ali notranjimi konflikti, ki jih posameznik dolgo ni zmogel ali znal predelati. Prav zato je pomembno, da je proces dovolj postopen in podprt, da človek ob raziskovanju sebe ne izgubi občutka stabilnosti. Postopnost omogoča integracijo – da novih uvidov ne samo intelektualno razumemo, ampak jih tudi zares ponotranjimo in prenesemo v vedenje. Naš notranji svet je kompleksen in večplasten, zato potrebuje čas, da se lahko preoblikuje na način, ki je stabilen, varen in trajen.

V priročniku se veliko ukvarjate z notranjimi vzorci in ponavljajočimi se dinamikami. Zakaj jih je pogosto tako težko prepoznati pri sebi?

Ker so del našega »normalnega«. Nastajali so skozi leta, pogosto v zgodnjih odnosih, in so postali avtomatizirani načini razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Delujejo hitro, nezavedno in brez razmisleka. Prav zato jih pogosto zaznamo šele skozi posledice – v odnosih, počutju ali ponavljajočih se situacijah. Samorefleksija nam omogoča, da te avtomatizme upočasnimo, jih začnemo opažati in jih s pomočjo samopresoje, vodene skozi priročnik, tudi postopoma spreminjamo.

Kako pomembno je razumevanje obrambnih mehanizmov in zakaj se jih pogosto sploh ne zavedamo?

Zelo. Obrambni mehanizmi so naše prilagoditve, ki so nam nekoč pomagale preživeti ali se zaščititi. Težava nastane, ko te strategije niso več najbolj učinkovite ali so lahko celo škodljive, pa jih še vedno uporabljamo avtomatično. Ker delujejo avtopilotsko, jih pogosto ne prepoznamo kot svoje izbire, ampak kot nekaj samoumevnega. Ko jih ozavestimo, dobimo možnost izbire – in prav ta možnost izbire je ključna točka spremembe in osebne odgovornosti.

Veliko ljudi danes občuti notranjo stisko, a ne ve, kje začeti. Kaj bi bil vaš prvi korak za nekoga, ki čuti, da potrebuje spremembo?

Pomembno je razumeti, da naše doživljanje ni sestavljeno samo iz enega dela, ampak iz medsebojno povezanih komponent – misli, telesnih odzivov, čustev in vedenja. Temu pravimo model celostnega vedenja. Pogosto skušamo najprej spremeniti zunanje okoliščine, čeprav nanje nimamo vedno vpliva. Več vpliva pa imamo na to, kako situacijo zaznavamo, kako si jo razlagamo in kako se nanjo odzovemo. Iz naučene nemoči preidemo v reševanje z vidika tega, na kaj imamo v resnici vpliv. S tem ne izboljšamo le počutja, temveč tudi občutek nadzora nad lastnim življenjem.

Kako pomembna je pri tem procesu samorefleksija in kako jo razvijati, če je nismo vajeni? 

Samorefleksija je ključna – brez uvida in samopresoje ni mogoče priti do novih izbir. Razvija se z vajo: s postavljanjem vprašanj, zapisovanjem ter iskrenim, vendar ne obsojajočim pogledom vase. Pomembno je, da pristopamo z radovednostjo, razumevanjem in podporo, ne s kritiko. Ko začnemo svoje notranje procese opazovati kot nekaj, kar lahko raziskujemo, se odpre prostor za razumevanje in spremembo. S tem postopoma pridobivamo več nadzora nad svojim življenjem, kar krepi tudi občutek varnosti, v nasprotju z občutkom nemoči, ko delujemo predvsem kot žrtve situacij in zunanjih dejavnikov.

Priročnik vključuje tudi konkretna orodja za čustveno regulacijo. Katera tehnika ali pristop se vam zdi najbolj univerzalno uporaben?

Ena najbolj dostopnih in hkrati učinkovitih je zavestno delo z notranjim govorom. Način, kako govorimo sami s sabo, kako interpretiramo vedenje drugih in različne situacije, neposredno vpliva na naše počutje in vedenje, saj so vse komponente našega doživljanja v interakciji. Če uspemo prepoznati kritični notranji glas in ga postopoma nadomeščati z bolj realnim, podpornim in učinkovitim načinom razmišljanja, ustvarimo pomembno osnovo za večjo čustveno stabilnost in bolj zdrave odzive. Velik del vaj v priročniku je namenjen prav razvijanju dela z notranjim govorom. 

Ali lahko tak priročnik nadomesti terapijo ali ga vidite bolj kot podporo?

Ne, in tega tudi ne poskuša. Lahko pa je zelo dragocena podpora. Terapija vključuje odnos, ki je že sam po sebi zdravilen in predstavlja ključno terapevtsko sredstvo, medtem ko priročnik ponuja strukturo, vaje in usmeritve. V najboljšem primeru se lahko dopolnjujeta – priročnik pomaga pri kontinuiteti dela med posameznimi terapevtskimi srečanji ali kot samostojna podpora pri osebni rasti.

Kako lahko posameznik ve, ali dela na sebi “v pravo smer” ali se morda samo vrti v krogu?

Napredek je mogoče zaznati skozi spremembe v načinu razmišljanja in odzivanja, večjo notranjo fleksibilnost ter večjo umirjenost. Pomembno je tudi vrednotenje lastnega procesa: ali nas naše vedenje vodi bližje temu, kar si želimo, ali nas od tega oddaljuje. Če postajamo bolj zavestni, bolj sposobni regulirati svoje odzive in so naše izbire bolj usklajene z našimi vrednotami, potem smo na pravi poti.

Všeč mi je, da priročnik ponuja tudi prostor za zapiske in notranji dialog. Kako pomembno je zapisovanje pri procesu osebne rasti?

Zelo pomembno. Zapisovanje upočasni miselni tok in omogoči, da svoje misli vidimo bolj jasno. Ustvari prostor za dialog s sabo in pogosto razkrije vzorce, ki jih v mislih spregledamo. Je most med notranjim doživljanjem in zavestnim razumevanjem. Poleg tega zapisane vsebine na naše možgane delujejo bolj konkretno in dolgoročno, zato je proces ozaveščanja in spremembe pogosto učinkovitejši.

Kaj bi rekli, da je največja zmota, ki jo imajo ljudje o delu na sebi?

Mislim, da je ena največjih zmot prepričanje, da obstaja neka »točka«, kjer bomo končno popolnoma »urejeni«. Osebna rast ni cilj, ampak proces. Ne gre za to, da odpravimo vse težave ali neprijetna občutja, ampak da razvijemo bolj zdrav, stabilen in sočuten odnos do sebe in do življenjskih izzivov. Prav to pa vodi v bolj kakovostno, učinkovito in zadovoljno življenje.

Osebna rast je pogosto predstavljena kot nekaj lepega, a v resnici vključuje tudi neprijetne občutke. Kako naj se ljudje soočajo s tem delom procesa?

Res je, zato se ji včasih tudi poskušamo izogniti in si zagotoviti boljše počutje z bližnjicami. Vendar prej ali slej pridemo do spoznanja, da tako samo bežimo in da je pot naprej v soočanju in predelovanju. Pri tem je ključno najprej njihovo priznavanje in sprejemanje. Neprijetni občutki niso znak, da z nami nekaj ni v redu ali da delamo nekaj narobe, temveč pomemben psihološki signal, da se v nas dogaja nekaj, kar potrebuje pozornost. Velikokrat jih skušamo potlačiti, ignorirati ali preglasiti, vendar se s tem pogosto še okrepijo, saj ostanejo nepredelani. Zato je z vidika psihološkega funkcioniranja pomembno, da razvijemo sposobnost uravnavanja namesto izogibanja. To pomeni, da občutke zmoremo opaziti, poimenovati, razumeti njihov izvor in jih postopoma predelati na varen način. Ko neprijetnih občutkov ne doživljamo več kot grožnjo, temveč kot informacijo o naših potrebah, mejah ali notranjih konfliktih, izgubijo del svoje moči in postanejo pomemben vir samorazumevanja.

Kako pomembna je pri tem potrpežljivost  in zakaj danes tako težko sprejmemo, da spremembe potrebujejo čas?

Ker spremembe v psihološkem smislu niso postop ne v ravni smeri in niso hitre. Naši vzorci so nastajali dolgo časa, zato potrebujejo čas, da se preoblikujejo. V svetu, ki spodbuja takojšnje rezultate, je to pogosto težko sprejeti, vendar ravno potrpežljivost omogoča trajnost spremembe. Pomembno je razumeti, da tudi manjši koraki in ponovitve niso znak neuspeha, ampak normalen del procesa učenja in notranjega preoblikovanja.

V priročniku nagovarjate tudi organizacije. Zakaj menite, da bi morala skrb za duševno zdravje postati del delovnega okolja?

Ker svojega notranjega sveta ne pustimo doma, ko pridemo v službo. Naše počutje, odnosi, stres in notranji procesi neposredno sooblikujejo delovno okolje, komunikacijo, produktivnost in kulturo organizacije. Zato skrb za duševno zdravje ne more biti le individualna odgovornost zaposlenih, temveč tudi del sistemske odgovornosti organizacije in predvsem vodstva. To pomeni ozaveščanje organizacijskih procesov, načina vodenja, komunikacijskih vzorcev in delovne kulture, saj ti v veliki meri določajo psihološko varnost zaposlenih. Organizacije, ki to prepoznajo in aktivno vlagajo v psihološko varnost, odprto komunikacijo ter podporne odnose na vseh ravneh, ne ustvarjajo le boljšega počutja zaposlenih, temveč tudi bolj stabilno, učinkovito in dolgoročno vzdržno delovno okolje. Zdravi in notranje osredotočeni posamezniki pa so za organizacijo tudi najbolj učinkoviti, ustvarjalni in dolgoročno uspešni sodelavci, kar je neposredno povezano tudi s skrbjo za duševno zdravje.

Če bi morali izpostaviti eno sporočilo, ki bi ga želeli, da ga bralec odnese iz priročnika, kaj bi to bilo?

Zagotovo to, da imamo več vpliva, kot si pogosto mislimo. In kako pomembno je ozavestiti ter razmejiti, na kaj v resnici imamo vpliv in na kaj ne. Če prizadevanja usmerjamo predvsem v stvari, ki jih ne moremo spremeniti, pogosto ostajamo v frustraciji, nemoči in občutku izgube nadzora. Veliko bolj učinkovito pa je razvijati način, kako se na situacije odzivamo, kako jih razumemo in kako z njimi ravnamo. Prav v tem prostoru izbire se začne sprememba – in ta prostor lahko posameznik s pomočjo priročnika postopoma razvija in krepi.

In še osebno vprašanje: kaj je to delo spremenilo pri vas?

Še dodatno je poglobilo zavedanje, kako pomembna je kombinacija strokovnega znanja in človeške bližine. Na terapijah mi pogosto odzvanja vprašanje klientov, ko pridejo do pomembnega uvida: »Kako pa zdaj to zares spremeniti?« Terapija je pri tem zagotovo ključna podpora, vendar lahko veliko prispeva tudi vzporedno ali samostojno delo s priročnikom. Ljudje namreč pogosto ostanejo ujeti v vprašanjih »zakaj«, v analiziranju in ponavljanju bolečine, brez učinkovitega premika. Priročnik pa je zasnovan tako, da posameznika ne pušča samo pri razumevanju težave, ampak ga postopno vodi tudi v smer rešitev, spremembe vedenja in bolj učinkovitega delovanja v vsakdanjem življenju. Zame osebno je bil ta projekt še posebej dragocen tudi zato, ker je nastajal v zelo povezovalnem in čustvenem odnosu, ki je v njem pustil poseben pečat, za kar sem osebno tudi zelo hvaležna.

Drage Nepremagljive! Če ste tudi ve v obdobju, ko čutiš, da želite bolje razumeti sebe, umiriti notranji kaos ali preprosto narediti korak bližje k sebi, je ta priročnik lahko zelo lep začetek, ali pa nadaljevanje poti, na kateri ste že.  Ni knjiga, ki jo samo prebereš. Je knjiga, h kateri se vračaš. Ko potrebuješ smer. Ko potrebuješ vprašanje. Ali pa samo občutek, da nisi sama v tem, kar doživljaš.

Za bralke nepremagljiva.si je trenutno na voljo po posebni ceni 48 € (namesto 58 €). Če mislite, da je to nekaj, kar bi lahko pomagalo, si ga lahko ogledate tukaj: https://nevenkapodgornik.si/trgovina/. Morda ni naključje, da ste prišli do njega ravno zdaj.