Pred skoraj šestimi leti smo na Nepremagljiva.si prvič predstavili Tino Žarki, ki je takrat za vikend prekolesarila 420 kilometrov do Bratislave in nazaj.

Danes, pri 51 letih, je kot prva Slovenka uspešno končala najdaljšo samooskrbno ultrakolesarsko dirko NorthCape–Tarifa ter v 32 dneh in 34 minutah premagala neverjetnih 7.631 kilometrov. A njena zgodba ni le zgodba o kilometrih – je zgodba o pogumu, vztrajnosti in spoznanju, da sanje res nimajo roka trajanja.

Ko smo pred skoraj šestimi leti na nepremagljiva.si objavili prvi članek o tem, da si za vikend prekolesarila 420 kilometrov do Bratislave in nazaj, se nam je zdelo skoraj neverjetno. Danes govoriš o 7.631 kilometrih od Nordkappa do Tarife. Če pogledaš Tino iz leta 2020, bi si takrat sploh upala predstavljati, kam jo bo odpeljalo tisto staro kolo?

Ne. Niti približno se mi ni sanjalo, da bom svoje meje tako močno premaknila. Takrat se mi je zdelo 420 kilometrov do Bratislave ogromna razdalja, za katero nisem bila prepričana, ali sem sploh dovolj pripravljena. In mogoče je ravno v tem čar moje zgodbe. Nikoli nisem delala načrta. Moj plan nikoli ni bil: »Čez šest let bom prekolesarila Evropo.« Te sanje so rasle skupaj z mano. Ko sem naredila 400 kilometrov, sem se odločila in naredila 600 kilometrov. Vedno sem mejo premaknila malo dlje. In takrat, ko sem si jo želela res premakniti, sem naredila velik preskok. Tina iz leta 2020 je bila sposobna marsičesa, a tega o sebi nisem vedela. Mogoče je najlepše prav to, da nikoli ne vemo, kam nas nekaj pripelje. In moje staro kolo je očitno poznalo to pot prej kot jaz.

Na start svojih največjih športnih sanj si stopila pri 51 letih. Se ti zdi, da si danes zaradi svojih let pri takšnem izzivu v čem močnejša, kot bi bila pri tridesetih? Kaj ti je dala zrelost, česar ti mladost morda ne bi?

Absolutno. Pri tridesetih sem imela mlajše telo, a pri 51 imam veliko boljšo glavo. Bolje se poznam in ne paničarim ob vsaki težavi. Vem, da slab trenutek ni slab dan in da slab dan še ne pomeni slabe dirke. Znam se prilagoditi, odločitve sprejemam bolj zrelo, moje telo pa je veliko močnejše. Tudi izkušenj imam veliko več.

Predvsem pa ne potrebujem več toliko potrditve od zunaj. Pri 51 veliko bolje vem, kdo sem, zakaj to delam in kaj zmorem. Največja prednost 51 let zrelosti je ta, da imam za seboj že toliko življenja, da vem, da bo vse minilo. Minila bo utrujenost, minila bo vročina, minili bodo težki trenutki. Vedno si želim le, da nikoli ne mineta smeh in pozitivna naravnanost. Na dirki so bila moja zrela 51 leta bolj prednost kot ovira.

NorthCape–Tarifa je samooskrbna dirka: več tednov si sama s seboj, svojim kolesom in odločitvami. Kateri trenutek na teh 7.631 kilometrih je bil tisti, ko si bila najbližje misli: »Tina, dovolj je«? In kaj si si takrat rekla, da si nadaljevala?

Nikoli. In tudi vem, da to ni odgovor, ki ga ljudje pričakujejo, saj me večkrat vprašajo po kriznih trenutkih in si želijo kriznih zgodb. Nisem imela krize in nimam nobene zgodbice s poti o krizi. Nisem je imela.

Bila sem lačna. Mnogokrat žejna. Zeblo me je. Bilo je neznosno vroče. Tudi 50 stopinj. Bila sem utrujena. Zaspana. Ampak nikoli, niti enkrat, nisem razmišljala o tem, da bi odnehala. Zame so bile to situacije, ne krize. Če sem bila lačna, sem morala najti hrano. Če sem bila zaspana, sem morala spati. Kjerkoli. V apartmaju, na travi, na klopci avtobusne postaje … Če sem imela težave s kolesom, sem morala poiskati rešitev.

Prvič v življenju sem prišla na dirko tako mentalno pripravljena, da vprašanje »Ali bom prišla do Tarife?« zame preprosto ni obstajalo, ker sem vedela, da bom prišla. Nisem pa vedela, kako bom prišla. Zdaj vem, da se znam znajti v popolnoma vseh situacijah.

Na Instagramu in zemljevidu drugi vidijo kilometre, države in premikajočo se pikico. Česa pa ne vidimo? Kaj se v resnici dogaja z žensko, ki 32 dni iz dneva v dan vstaja, sede na kolo in nadaljuje proti cilju?

Vidite pikico, a ne vidite življenja. Na zemljevidu se vidi samo pikica, ki se premika, ne pa vse, kar se v ozadju dogaja. Življenje v enem dnevu, v 32 dneh. Zjutraj se zbudiš nekje, kjer včeraj nisi poznal nikogar. Ješ, iščeš vodo, stranišče. Rešuješ navigacijo, opazuješ vreme, razmišljaš o ljudeh, ki so doma in mislijo nate. Iščeš trgovino, govoriš z neznanci, se smejiš, kdaj tudi preklinjaš, občuduješ naravo in pogosto niti ne veš, kje boš spal. In naslednji dan isto.

Veliko noči sem tudi prekolesarila, medtem ko nihče ni gledal moje pikice. Pa sem si rekla: »Oh, ko se bodo zbudili, bom že 200 kilometrov naprej.« Življenje postane zelo preprosto, ker je vsak dan podoben. Iščeš, raziskuješ, spoznavaš in rasteš ter postajaš močnejši. Najlepše na poti je, da ni nepotrebnega hrupa. Samo jaz, cesta in začrtana pot.

Si mama, hodiš v službo in šport ni tvoj poklic. Kako sploh v »običajnem« življenju nastane prostor za tako neobičajne sanje? In koliko slabe vesti, odrekanja ali usklajevanja je za dosežkom, ki ga na koncu vidimo samo kot čudovit rezultat?

Prostora za take sanje ne najdeš. Narediš ga. Nimam osem ur na dan časa za trening, a tudi svojega aktivnega življenja nikoli nisem dojemala kot trening. Uživam, ko sem aktivna, in za to si vedno naredim prostor. Na kolo grem, ko lahko. Zgodaj zjutraj, v službo, iz službe, med vikendi, ponoči.

Nikoli nisem čutila, da se čemu odrekam, ker v tem uživam. Imam pa včasih slabo vest, a sem si urnik prilagodila tako, da naredim vse, kar je potrebno, potem pa pride na vrsto kolo. Skozi leta sem se naučila ustvariti ravnotežje med Tino, ki je mama, hčerka, prijateljica in delavka, ter Tino, ki ima svoje sanje. Vsi imamo več vlog … in če si želim uresničiti sanje, moram najti prostor zanje. In ga. Moje sanje so za nekoga le dosežek, meni pa … odskočna deska do naslednjih. 😉 Večjih.

• 

• 

Veliko žensk svoje želje skozi leta nehote postavi na čakanje – najprej so otroci, služba, partnerstvo, obveznosti … Si tudi sama kdaj pomislila, da je za določene sanje prepozno? Kaj bi danes rekla ženski pri 40, 50 ali 60 letih, ki ima neko svojo »Tarifo«, pa si ne upa niti na start?

Sanje nimajo roka. Zanje nikoli ni prepozno. In vsaki ženski bi z veseljem rekla: POJDI. NAREDI. ZAGRABI JIH. Njena Tarifa je lahko nekaj popolnoma drugega. Nova služba, potovanje, šola, ljubezen, tek na 10 kilometrov. Mogoče posel. Nekaj, kar si morda želi že od otroštva. In pri 40, 50 ali 60 letih ni prepozno za sanje. Zanje je prepozno šele takrat, ko ni več jutrišnjega dne. Dokler pa obstaja »jutri«, lahko vedno narediš prvi korak. Tudi jaz nisem prekolesarila 7.631 kilometrov naenkrat. Kilometer za kilometrom – in uresničile so se sanje.

Po 7.631 kilometrih si prišla v Tarifo kot prva ženska. Ampak zanima me nekaj drugega: kdo je bila Tina, ki je tam sestopila s kolesa? Je bila ista ženska kot tista, ki je 32 dni prej stala na Nordkappu?

Kako lepo vprašanje. Ista Tina sem bila, a mnogo močnejša. Spoznala sem se še bolje. Na Nordkappu sem VERJELA, da zmorem. V Tarifi sem VEDELA, da zmorem.

Bolje se zavedam svoje moči in o sebi sem se naučila še nekaj več. Mogoče je največja sprememba ta, da danes vem, da moja največja moč ni v nogah. Moja moč je v glavi. Telo me vozi, glava pa odloča, kako daleč grem.

Po tako velikem dosežku se moraš vrniti domov – v službo, po opravkih, v trgovino, prati perilo … Kako je videti vrnitev v običajno življenje po izkušnji, v kateri si več kot mesec dni vsak dan premikala svoje fizične in psihične meje? Se ti je zaradi tega spremenil pogled na vsakodnevne težave?

Uf. To je skoraj bolj čudno kot sama dirka. En dan si tam nekje sredi puščave v Španiji in je moj največji problem, kje bom našla vodo in kako bom naredila naslednjih 200 kilometrov, čez nekaj dni pa doma hodim po trgovini, ker moram kupiti pralni prašek in oprati perilo. Pffff … Ta preklop je bil težak. Superjunakinja na kolesu je spet imela urnik obveznosti.

32 dni nisem kuhala, 32 dni nisem imela ničesar drugega kot eno majhno torbo oblačil, kolo, sanje in pot pred seboj. Najtežje mi je bilo spet začeti kuhati, priznam.

Ko sem 32 dni vsak dan težave reševala sproti, sem se naučila, da je ogromno stvari, s katerimi se obremenjujemo v vsakdanjem življenju, samo neprijetnosti. Opraviš, greš naprej. Ne razmišljaš. Keep it simple.

Pred šestimi leti si nam povedala, da voziš staro kolo in da svojih All Stark ne zamenjaš. Po Transcontinental Raceu in zdaj še NorthCape–Tarifi moramo zato vprašati: je kolo še vedno isto in so All Starke še vedno s tabo? In če so – kaj misliš, koliko skupnih kilometrov še prenesejo?

Isto kolo. Še vedno All Starke. Sicer sem jih vmes nekaj že zamenjala, a jim ostajam zvesta do groba. Moj Trek, moje kolo, moja raketa, je letos star že 21 let. Z njim sem naredila nešteto kilometrov in prišla v cilj najtežjih, najdaljših in najzahtevnejših samooskrbnih cestnih dirk. Sva neločljiva. Lani od Španije do Romunije, letos od Norveške do Španije. Čez Evropo sva naredila en velik, zelo edinstven križ.

Največja moč ni v opremi, temveč v človeku. Dobra oprema sicer malo pomaga, a nobeno kolo ne bo namesto tebe zjutraj vstalo in noben čevelj ne bo namesto tebe prekolesaril 7.631 kilometrov. Zagotovo pa upam, da bo Raketa še dolgo moja spremljevalka in da naju čaka še ogromno čudovitih avantur.