Vsebino omogoča ZALOŽBA VIDA

Nepremagljive beremo: Toshikazu Kawaguchi, Preden se kava ohladi

Če že ne naslovnica, ki je res čudovita na pogled in otip (žametno mehke platnice, na katerih otipaš uro in kavno skodelico) in dejstvo, da je knjigo napisal japonski avtor (ki za rdečo nit v knjigi ni izbral zelenega čaja, temveč črno kavo), bi me k branju spodbudil napis na platnici: »Knjižni fenomen, ki nas opogumlja, da stvari storimo in izrečemo, preden bo prepozno.«

Vedela sem, da bo branje drugačno. Da berem japonskega avtorja, da se selim v daljno deželo, ki je ne poznam. Ne njene kulture ne njenega ritma. Vedela sem, da bo ta ritem počasnejši in da bo od mene terjal drugačno zbranost. Če me je to sprva pritegnilo, me je v drugem hipu odtegnilo. Želela sem si, da bi vse skupaj šlo hitreje. Da ne bi bilo toliko ponavljanja. Da bi si bila imena manj podobna in bi si lažje zapomnila osebe, njihove karakterje … Jaz, ki za vse hočem, da bi bilo takoj, sem se torej znašla pred izzivom. Knjižnim fenomenom, svetovno knjižno uspešnico, ki je od mene terjala več zbranosti, kot sem sprva pričakovala.

To ni knjiga, ki bi jo prebrali na dušek. Je knjiga, ki od vas terja čas, osredotočenost  in nekaj poguma.

Več potrpežljivosti, kot sem je kakšen dan premogla. Več ur, kot sem jih nameravala posvetiti tej knjigi. A tako kot si glavni liki zgodb niso mogli pomagati, da se ne bi vračali v skrivnostno kavarno Funiculi Funicula, tako kot oni niso mogli pregnati misli, da bi se vrnili v preteklost in bi bila sedanjost zato morda lahko drugačna, tudi jaz nisem mogla odložiti knjige. Čeprav se je moja kava že ohladila. Večkrat.

Če bi se lahko vrnila v preteklost, s kom bi se želela srečati?

Sem se spraševala na začetku branja. Potem sem premišljevala o tem, kako bi se zmogla prestaviti v čas nazaj, če pa bi vedela, da bi se s tisto osebo, s katero bi se srečala, lahko pogovarjala le toliko časa, dokler se kava ne bi ohladila. Bi to sploh prenesla? Skodelica kave se vendarle tako hitro ohladi … me je prešinilo ničkolikokrat med branjem. Premišljevala sem tudi, tako kot glavni liki v knjigi, ali se splača tvegati, iti čez vsa stroga pravila vračanja v preteklost, če pa že vnaprej vem, da se sedanjost zaradi te preteklosti ne bo spremenila. Pa vendarle. Vendarle sem prepričana, da se sedanjost spremeni, če smo imeli še enkrat priložnost stopiti v preteklost. Če smo lahko rekli, povedali, slišali tisto, česar nekoč nismo zmogli, in nam je za to danes še vedno žal ter bi radi popravili, spremenili, zasukali …

Če se ne morem nikoli več vrniti v preteklost, kako želim živeti danes?

Je drugo vprašanje, h kateremu me spodbuja ta knjiga. Kaj vse želim povedati, predati drugim ljudem in sebi, da v meni ne bo tlela želja, da bi jim nekaj povedala, predala, dala, preden to ne bo več mogoče? In kaj še vedno lahko storim danes, čeprav je videti, da ne morem? Kako lahko danes popravim nekaj, kar sem storila včeraj, ker nisem vedela, da me bo to užalostilo? Je res vse zapečateno, tako usodno, kot meni Fumiko v prvi zgodbi? Ne bi mogla Gora, svojega ljubimca, preprosto poklicati v Ameriko in mu povedati, da ga ljubi? Je res raje potovala v preteklost? Ali res tako težko naredimo nekatere korake v življenju in nam je potem žal … do konca? Ali tako zelo ljubimo hrepenenje, hrepenenje, ki prežema to knjigo, kot para, ki se kadi iz te posebne kave, kot vonj, po katerem diši kavarnica, kot posebna svetloba, ki bdi nad vsemi v kavarni, kot zvoki, ki jih slišimo, čeprav nas ni tam, kot vsak tako zelo poseben in hkrati tako zelo navaden lik, čisto navaden človek s svojimi sanjami?

Na kratko o knjigi

Okvirna zgodba o skrivnostni kavarni na vogalu odmaknjene ulice Tokia nam na mizo nežno položi štiri zgodbe, štiri pare, nič kaj posebne, s katerimi se – vsaj z enim gotovo, lahko poistoveti vsak od nas. Ljubimca, ki sta se razšla, žena in njen mož s težko boleznijo, sestri ter mati in sin. Bodo res lahko kaj spremenili v sedanjosti, če si bodo končno povedali v preteklosti, čeprav eno od strogih pravil pravi, da se sedanjost ne bo spremenila? 

Preden se kava ohladi je napisal 

Toshikazu Kawaguchi, japonski gledališki ustvarjalec. Svojo kariero je začel s pisanjem, režiranjem in produciranjem dram za lokalno gledališče, za katero je napisal tudi dramo o kavarni, ki po spletu naključij in pod določenimi pogoji ter pravili omogoča vrnitev posameznikov v preteklost in je bila na  10. Suginami Drama Festival in nagrajena z glavno nagrado festivala. Šele po odmevnosti drame je to priredil tudi za še bolj odmeven romaneskni izid, ki je danes preveden v več svetovnih jezikov, po njej pa je posnet tudi film.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam