Nepremagljiva, ki dobro ve, kaj pomeni pomanjkanje

Alenki Leni Klopčič je razredničarka v gimnaziji napovedala, da ne bo naredila mature, saj je popoldneve in vikende, medtem ko so se njeni sošolci lahko učili, preživela na delu, da se je lahko preživela.

Danes je dvojna magistrica in zaključuje dva doktorata, direktorica podjetja Montel Energetika.NET, katerega glavna dejavnost je poročanje o energetiki na slovenskem in regionalnem portalu Energetika.NET, študentka ajurvede in MBA Excutive, pisateljica poučnih otroških in mladinskih knjig in potopisov, organizatorka energetskih konferenc – v zadnjem obdobju te nadomeščajo videorazprave -, ustanoviteljica Srečne hiše za otroke – tudi ta  zdaj ‘živi’ le še kot spletna skupnost – in dobrodelka, ki zelo dobro ve, kaj pomeni pomanjkanje. 

Alenka je izjemno disciplinirana – dan začne malo pred 6. zjutraj z dihalnimi vajami in meditacijo, sledi nekaj jogijskih protokolov in asan, nadaljuje pa s tudi trebušnjaki in počepi. »Mogoče bi me kak jogijski mojster okregal, ampak meni tako ustreza,« se nasmehne Alenka, ki si po vadbi pripravi zajtrk, nato se posveti dvema posvojenima psičema, sledi pa njeno delo direktorice. »Jutranja rutina mi zelo ustreza in je resnično temelj mojega vsakdana. Vse skupaj pa vzame manj kot eno uro in če pomislim – kaj je ena ura v dnevu samo zase, če sem potem nasploh bolj fajn – tako sebi kot za druge?« se nasmehne Alenka, ki dan, potem ko se ‘energizira’, posveti energetiki.

Njen vsakdan med tednom sestavlja izmenjujoče se delo na videovsebinah za Energetiko.NET in vodenje podjetja Montel Energetika.NET, preostali čas pa se trudi namenjati intelektualni, duhovni in nasploh osebnostni rasti. »Menim, da je neka zdrava protiutež nezdravemu stanju družbe nujna. Trenutno se posvečam analizam za svojo doktorsko disertacijo na temo energetike. V januarju bi rada s tem delom končala in se posvetila še drugi temi, prav tako povezani z energetiko.

Ob tem skušam svoje doktorsko delo ‘unovčiti’ tudi v obliki znanstvenih člankov, kar mi je v zadnjem obdobju – verjetno zaradi manjše obremenjenosti na Energetiki.NET, kjer torej od sredine marca nimam več dela z organizacijo dogodkov v živo – na nek poseben način priraslo k srcu. Če sem bila na začetku svojega študijskega procesa še nekoliko nemirna, ko sem od mentorjev in recenzentov dobila popravek, dva, tri, …, deset …,  pa zdaj to nekako pričakujem in če kdaj pride kakšna potrditev prej, sem toliko bolj fajn sama s sabo, kar pa se odrazi samo še v večji predanosti in zavzetosti tudi na tem področju mojega udejstvovanja,« razloži Alenka in dodaja: »No, danes imam popoldne (pogovarjali smo se v petek, 11. decembra; op. p.) še začetek decembrskega modula ajurvedske šole, s katero sem začela letos oktobra. Morda to pojasni tudi pomen moje jutranje rutine, čeravno sem imela te, še preden sem se vpisala na ajurvedsko šolo. Moduli potekajo en vikend na mesec, enako kot tudi program MBA Executive, ki je sicer super in nadpraktičen, a mi je dal spoznanje oz. uvid vase, da me ‘hard core biznis’ ne privlači. Morda me je pa ravno to spoznanje vodilo v zelo drugačno smer – ajurvedo torej, z jogo in meditacijo na čelu,« se zasmeji Alenka.

Če hočeš v tem svetu aktivno delovati na dolgi rok, moraš v vsakdan vključiti gibanje, naravo in ljubljene osebe.

»Me pač zanima ogromno stvari«

»Me pač zanima ogromno stvari, a najpomembneje je, da z vsakim novo usvojenim znanjem ali pa spoznanjem odkriješ novi delček svojega notranjega sveta. Sama sem, na primer, prav v letošnjem letu ugotovila, kaj me popolnoma ne zanima in kaj me zelo zanima, pa kje na lestvici so še druge stvari, ki sem se jih lotevala v preteklosti, nekatere pa še vedno opravljam, a jih nameravam počasi izčistiti iz svojega življenja,« spoznava Alenka.

Naučila sem se živeti uravnoteženo

Kljub vsemu delu za službo in študij se Alenka trudi živeti čim bolj uravnoteženo. Tudi tega jo je naučilo življenje. »Po intelektualno aktivnem delu dneva je čas za kosilo z dragim, ki pride nekje do štirih z dela. Po ajurvedi bi sicer ‘morala’ jesti glavni obrok prej, vendar mi več pomeni, da imava obed v dvoje, poleg tega prej niti nimam časa za pripravo hrane. Včasih pa se raje namesto priprave hrane odpravim ‘eno odtečt’ ali odkolesarit, tudi pozimi, če je suho, ja. Nato gremo na skupni sprehod z najinima posvojencema – psičema , to je čas, ko se midva s Tomažem spet poveževa, si izmenjava vsakodnevne informacije. Ko smo nazaj, pride čas za knjige, parkrat tedensko tudi jogo, včasih pa žal odzive zahteva tudi še službena pošta. Zvečer se trudim, da sem v postelji vsaj do 22.15, da imam kakovosten in dovolj dolg spanec in da sem čila za naslednji dan.«

Življenje jo je naučilo, da mora živeti bolj uravnoteženo.

Narediti sem morala velik korak nazaj, da sem našla formulo zase

Koliko časa vam uspe živeti tako umerjeno? »Kakšna tri leta. Ugotovila sem, da če nekaj začneš delati zelo zelo zavzeto, to gre nekaj časa, na žalost pa lahko padeš na drugo stran, kjer ni več tako luštno, kjer je vse samo še delo-delo-delo, veselja ni več nobenega, sprevrže se v to, da ponoči ne spiš, saj samo premišljuješ, kaj vse še moraš narediti; tudi med vikendi nisi miren in odgovarjaš na maile in pošiljaš ponudbe, zastavljaš stvari za ponedeljek, saj se bojiš, da ne boš mogel dihati, in potem tako ali tako ne moreš dihati.

Narediti sem morala velik korak nazaj, prebrati veliko knjig, vplesti v življenje še kaj drugega, da sem našla formulo zase, koliko in tudi kaj konkretno delati, da so tudi donosi ustrezni. Vikendi so zdaj moji oz. namenjeni študiju za duhovno in intelektualno rast, z možem še več hodiva v hribe, tečeva, kolesariva, s psoma pa se torej tudi samo sprehajava. Ko sem v naravi, čutim svoje telo, možgani vsrkavajo kisik, predvsem pa je pomembno, da sem z ljudmi, ki so mi dragi. Absolutno moramo to vključevati, če hočemo na dolgi rok aktivno delovati v tem svetu,« je prepričana Alenka, ženska, ki moški svet informira o energetiki.

Če nekaj začneš delati zelo zelo zavzeto, to gre nekaj časa, na žalost pa lahko padeš na drugo stran, kjer ni več tako luštno, kjer je vse samo še delo-delo-delo, veselja ni več nobenega, tudi ponoči več ne spiš, saj samo premišljuješ, kaj vse še moraš narediti.

Zakaj energetika? Prijavila se je na razpis študentskega servisa …

Kako je prišla med energetike? »Pri 22. letih, ko sem spoznala Tomaža (takratnega fanta in zdajšnjega moža, op. p.), sem poleg pisanja za revije in časopise delala za šankom, vendar si je Tomaž še bolj kot jaz želel, da si poiščem bolj intelektualno delo. Šla sem na študentski servis, kjer so iskali pisca člankov o energetiki. Ko mi je urednik začel razlagati o plinovodnem sistemu, sem samo zajela sapo. Ko sem šla na prvo energetsko konferenco, mi ni bilo jasno, o čem govorijo, a sem tematiko kmalu usvojila in čez nekaj let postala urednica, pozneje pa še direktorica Energetike.NET. Vse študijsko delo sem nato povezala s svojim delom na Energetiki.NET; tudi oba magisterija, zdaj pa oba doktorata.

Ženska, ki se znajde v moškem svetu

Alenko vprašam, kako se kot ženska znajde v tem moškem svetu. »Ko jim pokažeš, da te tema zanima in da si jim tudi strokovno kos, te sprejmejo zelo enakovredno; sama, pa tudi sodelavke, zelo dobro funkcioniramo v tem moškem svetu; naši pogovori so vedno profesionalni, strokovni, ne bi rekla, da bi nam bila kakšna vrata lažje, pa tudi ne težje odprta.« Trenutno ima v podjetju šest sodelavcev. »Smo trajnostno naravnani, tako da lahko vsak sam razporeja svoj čas, in delo je vedno narejeno, učinki so merljivi.

Ko sem pred 16 leti tu začela svojo kariero, smo objavili 1 do 2 vsebini dnevno, danes pa tudi 20 in več vsebin na dan. Naša komunikacija temelji na mailih, v ‘nekarantenskih časih’ gremo enkrat tedensko skupaj na kosilo in se poleg službe pomenimo tudi kaj drugega. S portalom Energetika.NET v slovenščini smo začeli leta 2002, v angleščini za JV Evropo pa leta 2009. Že domala od začetka poslovni model sloni na naročninah energetskih podjetij v Sloveniji in po Evropi. Moje delo vključuje poleg priprave vsebin tudi precej trženja. Ko sem pripravljala energetske konference, smo program v veliki meri zasnovali z ekipo, potem pa sem sama delala na celotni organizaciji dogodkov. Zdaj, ko dogodkov ni, smo morali na hitro prilagoditi poslovni model – tako delamo predvsem na videovsebinah.«

Alenka ozavešča tudi skozi ekoknjige, pobarvanke, računalniške igrice

Alenka mi med pogovorom omeni, kako izjemno pomembno je, da vemo, kakšno energijo uporabljamo, kako in zakaj. Z ozaveščanjem misli resno: napisala je 45 ekoknjig. »Začela sem z ekoknjigami, kot so Drugačna zgodba o hrastu in Zadnji polarni medvedek, ki se nanašajo na človekovo ravnanje z okoljem, soavtor pri teh dveh pa je tudi moj Tomaž. Prav naša poraba energije namreč povzroči to, da se nekaj zgradi – naj gre za daljnovod, plinovod, elektrarno; zgradi se zaradi naših potreb in to vpliva tudi na druga bitja. Med drugim naše potrebe v razvitem svetu še kako vplivajo na svet, ki je daleč od našega, in na bitja, ki niso nič kriva za naš način življenja. Te knjige so sporočilo otrokom, na koncu vsake pa je tudi epilog staršem.

Med drugim naše potrebe v razvitem svetu še kako vplivajo na svet, ki je daleč od našega, in na bitja, ki niso nič kriva za naš način življenja.

Del sredstev od vsake knjige sem namenila v dobrodelne namene in čeprav je založba, pri kateri sem izdala prve tri knjige, rekla, da se tega ne da izpeljati, sem z vsemi naslednjimi, ki sem jih izdala sama, dokazala, da to ni res. Na pobudo nekaterih energetskih družb sem napisala še energetske knjige; in tako je med drugim nastala tudi zbirka ekoslikanic o Hišku. Otrokom sem želela približati energijo tako, da se začnejo zavedati, da ta ni samoumevna; da imamo vtičnice doma, a je zadaj vedno velik sistem, da nam lahko deluje npr. računalnik. Pozneje smo izdelali še pobarvanke in računalniške igrice, v nadaljevanju pa izvedli izobraževalne urice po šolah in vrtcih, ki so bile izjemno dobro sprejete – tako s strani otrok kot s strani pedagogov.«

Z Alenko na enem izmed dogodkov, ki jih je povezovala …

Za mladostnike je Alenka napisala še danes aktualno knjigo o migraciji in neenakosti, v užitek pa je brati tudi njene potopise. »Ne veste, kako sem vesela, da je decembra je Občina Lukovica za Miklavževo obdarovanje naročila kar 498 mojih ekoslikanic za najmlajše,« mi radostno pove Alenka, ki je za Dom starejših občanov Moste-Polje v sodelovanju z Romanom Peklajem in direktorico doma Alenko Lovišček Stojanovič pripravila še eno zgodbico – tokrat o Štepku in jabolku, ter Štepkov koledar. »Poleg tega smo na Energetiki.NET pripravili e-izdajo Zgodb iz prihodnosti, ki sva jih pod psevdonimom že pred časom napisala z dobrim kolegom Andrejem Kitanovskim, ki na ljubljanski Fakulteti za strojništvo vodi Laboratorij za hlajenje in daljinsko energetiko, pravkar pa smo izdali tudi angleško edicijo, ki smo jih poslali tudi našim tujim naročnikom – obe sta torej prosto dostopni na spletu, najdete ju TUKAJ in TUKAJ.

No, od ‘korone’ dalje pa so tudi vse otroške ekoslikanice brezplačno dostopne na www.ekoknjiga.si. Torej se je v zadnjem času vseeno nabralo nekaj ‘talepih’ projektov – tistih, ki privabljajo iskrene nasmeške, zunanje in notranje, v  vseh generacijah,« Alenki žarijo oči.

Ustanoviteljica Srečne hiše

Alenka je kmalu po tem, ko sta se z možem preselila v Lukovico, ugotovila, da živita v okolju, kjer je največ rejniških družin v Sloveniji. »Vprašala sem se, kaj jaz lahko naredim za to okolje in novembra 2014 sem odprla Srečno hišo. Prva tri leta smo nudili brezplačno učno pomoč, dekleta pa so bila plačana iz dobička rojstnodnevnih zabav. Menim namreč, da če se jaz odločim nekaj delati brezplačno, to še ne pomeni, da morajo to početi tudi drugi. Zdi se mi sprevrženo, da nekateri pričakujejo, da bodo mladi delali brezplačno samo zaradi izkušenj. Prepogosto pride do izkoriščanja, potem pa imamo en del sveta, ki ima vsega preveč, in en del sveta, ki nima nič. V Srečni hiši so se do septembra, ko smo jo zaradi koronaukrepov morali zapreti, srečevali biološki starši in njihovi otroci, nastanjeni v rejniških družinah, ali rejniki med seboj. 

Dobiček ene od knjig sem podarila trem domačim mladostnikom iz rejništva za nakup mopeda, ki so ga tedaj potrebovali za prevoz do šole, saj na območju, kjer živijo, ni bil urejen javni prevoz.

Sama še vedno pomagam konkretno socialno ogroženim otrokom preko nekaterih centrov za socialno delo, s katerimi že ves čas sodelujemo. Hvaležna sem, ko vidim, koliko je dobrih duš tam zunaj – tako donatorjev, ki so nam pripravljeni donirati sredstva za dober namen, kot tistih, ki so nam za taisti namen pripravljeni prodati izdelke po nabavnih cenah.

Sama izhajam iz ‘zavožene družine’ in vem, kako težko se mi je bilo postaviti na noge, ko nisem imela niti za mesečno vozovnico niti nič za pod zob. Že v zadnjem letniku Gimnazije Moste sem vsako popoldne in vsako drugo soboto za cel dan šla delat v zlatarno v BTC-ju, pred in po tem sem za preživetje delala marsikaj, od čiščenja do dela za šankom. Verjetno od tod izhaja tudi moja težnja po storilnosti in stalni optimizaciji lastnega delovanja,« razmišlja Alenka. 

»Zavedam se, da je vse to možno, ker s Tomažem nimava otrok in v teh dneh na veliko dajem navidezno kapo dol ljudem, ki morajo opravljati še aktivno vlogo učiteljev. S Tomažem sva ravno v začetku decembra upihnila svečko za najinih dvajset skupnih let. Zavedam se, da je najino partnerstvo pravi ‘dragulj’ mojega življenja,« svoje vrednote in hvaležnost predstavi ženska, katere urnik je tako poln in hkrati uravnotežen, njeno srce pa tako čisto, da si vedno znova govorim, da se od nje lahko le učim.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam