Ko je prisluhnila sebi, je premagala raka … In nato pomagala več kot 2000 ljudem

Simona Šket je prvič zbolela za rakom, ko je bila stara 4 leta. Njena diagnoza – Hodgkinov limfom – je bila tako redka (bila je četrti primer na svetu s točno to diagnozo), da niso vedeli, kaj naj z njo, in ena od zdravnic je njeni mami rekla: »Gospa, nekateri otroci odidejo prej, nekateri pozneje.« 

Simona je velik del otroštva in mladosti preživela v bolnišnicah in ‘odhajanje’ dojenčkov, otrok, odraslih je postalo zanjo nekaj povsem normalnega. Vedela je, da bo nekoč na vrsti tudi ona. A to je bilo tako zelo oddaljeno … In bolj kot se je zavedala, da je tudi ona zelo bolna, bolj je bilo oddaljeno, saj je bila njena želja po življenju prevelika, da bi ji pustila oditi. Zato se je borila. Kot otrok. Kot deklica. Kot ženska. Kot nosečnica. Kot mama. Danes, pri 45., pri njej ni več zaznati boja, temveč predvsem veselje in hvaležnost. Veselje in navdušenje nad življenjem, ki sta pri Simoni dobesedno nalezljiva.

»Bolj kot se dotaknem dna, bolj se lahko odrinem navzgor«

Ob najinem pogovoru sem se resno spraševala, od kod ji toliko moči. Ona pa se je smejala in mi zagotavljala, da takrat, ko se posti, dobi še več moči. Takrat se še raje in više vzpenja na gore. In takrat je sposobna pomagati še več ljudem. Čudim se ji, tej nepremagljivi, ki jo je že tolikokrat potegnila na dno bolezen ali zahrbtna življenjska situacija. A potegnila jo je dobesedno le za hip. V naslednjem trenutku je vzela stvari v svoje roke in ozdravila (od raka in drugih težkih bolezni, kot so endometrioza, Herpes Zoster, tumor v glavi), se odselila (ker odnos ni več temeljil na ljubezni), začela nov posel (ker so jo dobesedno oropali, potem ko so na dnevniku njeno podjetje prikazali kot najuspešnejše ekološko podjetje v Sloveniji) … »Zavedam se, da bolj kot se dotaknem dna, bolj se lahko odrinem,« se zasmeji Simona.

»Vrhovi me privlačijo. Moram jih doseči, nekaj me žene tja«

Predstavljam si jo, da je že kot majhna zelo dobro vedela, kaj hoče. Tako kot njena mama, ki se ni vdala in je šla od zdravnika do zdravnika, od vrat do vrat, da bi rešila hčerko. Najbolj jo je morda potolklo, ko je pri 25. izvedela, skorajšnja diplomantka nege in higiene, da se je rak ponovil. Kemoterapije so nanjo delovale izjemno slabo, a vseeno se je nekako spravila k sebi … za dve leti, ko je spet izbruhnil. Rak se je ponovil med njeno nosečnostjo (kljub endometriozi, a želja je bila prevelika, da ne bi zanosila, je rekla Simona), in zdravniki so Simoni svetovali, da naredi splav. »Tako zelo sem si želela otroka, kako bi to naredila?« se je spraševala in v njenem telesu je bil en sam velik NE v odgovor zdravnikom in JA, ko je poslušala sebe. Vedela je, da bo rodila zdravo hčer. In jo je res. A pol leta po njenem rojstvu je Simonina bolezen toliko napredovala, da so zdravniki rekli, da mora spet na kemoterapije.

Simona Šket

Ker jih je pred dvema letoma tako slabo prenašala, je telo spet glasno odgovarjalo z NE. In potem je Simoni prijateljica povedala, da je nekdo ozdravel s postom. »To je bilo zame dovolj, da sem naslednji dan, namesto na kemoterapije, šla v post. Ničesar nisem vedela o postu, takrat se o njem ni vedelo še skoraj ničesar. A moja želja po tem, da ozdravim, je bila tako močna, da sem zmogla vse. Šla sem čez 42-dnevni post, hodila v gore, največkrat z dojenčico na ramah, in premagala raka. Zdravniki so bili navdušeni, jaz še bolj, in z veseljem sem o tem, kako mi je uspelo spraviti raka iz svojega telesa, povedala ljudem, ki so verjeli, da lahko ozdravijo.« 

»Točno vem, kdo si res še želi živeti in mu bo to tudi uspelo«

»Vedela sem, da lahko uspemo, če je želja v nas dovolj močna. K meni je prihajalo vedno več ljudi. Prirejati sem začela tedenske poste v termah. Študirala sem najrazličnejšo literaturo in vsa je potrjevala moje globoko vedenje o tem, kako pomembno je, da dihamo svež zrak, uživamo zdravo, na rastlinah temelječo hrano, neobdelano s pesticidi, da v svoj prostor ne vnašamo strupov z nenehno slabimi mislimi in tudi strupi, ki so v čistilih … Ker se pri nas v tistem času še ni dalo dobiti ekoloških čistil, sem jih začela izdelovati zase in za ljudi, ki so prihajali k meni po nasvete, a povpraševanje je bilo vedno večje … Postali smo največji proizvajalci eko čistil v Sloveniji, stranke sem sprejemala od jutra do poznega večera, vmes sem napisala še knjigo Preventiva pred rakom in rehabilitacija onkološkega bolnika. Spala sem le še po štiri ure, tako zelo sem si želela pomagati ljudem, da sem pozabila nase. In ko je bilo naše podjetje pohvaljeno na dnevniku, se je zgodil rop. Naenkrat sem ostala brez vsega, z velikimi dolgovi, saj sem vse vlagala v proizvodnjo čistil. Kljub velikemu šoku mi je bilo zelo hitro jasno, da se je tudi to zgodilo z namenom, saj sebe nisem več ne videla ne slišala. Živela sem na Bledu, a prelepe gore, v katere sem zaljubljena že od nekdaj, sem le gledala. Časa zanje ni bilo. Če bi šlo tako naprej, se ne bi dobro končalo.

»Želim si predvsem to, da človek ve, da mu ni treba zboleti, da bi začel delati na sebi in začel iskati ljubezen pri sebi.«

Prav neposlušanje sebe pa se je spet pokazalo tudi na mojem zdravju. Po nekaj letih sem pristala na urgenci zaradi epileptičnega napada. Zdravnik na urgenci me je takoj prepoznal, saj sem pomagala že njegovima ženi in mami, in ker je zelo dobro poznal mojo zgodbo, so me takoj temeljito pregledali, ugotovili, da imam petcentimetrski tumor, ustavili druge operacije ter odstranili tumor. A kljub najboljši ekipi in takojšnjemu ukrepanju se je tudi tu zapletlo; operacija je bila izjemno zahtevna in po njej sem oslepela ter trpela za neznosnimi bolečinami. Potrebna je bila še ena operacija s pregrado. Kirurgom je uspelo, jaz pa spet vidim (prešeren, hvaležen smeh).« 

Simona pravi, da takrat, ko se posti, dobi še več moči. Takrat se še raje in više vzpenja na gore. In takrat je sposobna pomagati še več ljudem.

Ko je Simona ozdravela, se je zaposlila v optiki, saj je za njo še izkušnja slepote. Vedno več ljudi se spet obrača nanjo, saj s svojim zgledom in nasveti deluje bolje od marsikaterega zdravila. Daje namreč upanje. Je čisti zgled za upanje. In moč. In veselje nad življenjem. Pravi, da ji za nobeno težko preizkušnjo v življenju ni žal, saj le tako lahko ceni zdravje, kruh na mizi, sonce na nebu, kakovostne odnose in življenje v naši čudoviti deželi. Ugotovila je, da smo zdravi le, ko so naš um, telo in duh povezani, in pravkar je napisala svojo drugo knjigo: Sinergija našega uma, telesa in duha, v kateri najdemo tudi priporočili Janeza Ravnika, dr. med., primarija nevrokirurgije in Eve Macun, dr. med., primarijke ginekologije. 

Če bi radi spoznali nepremagljivo Simono ali prišli na njeno predstavitev sveže pečene knjige, pridite na Štajersko: 21. 12. bo  v bio trgovini Zelena japka v Mariboru, 22. 12. v biotrgovini Norma v Mariboru, 23. 12. med 9. in 21. uro v Europarku pred lekarno, 24. 12. pa bo imela predstavitev v biotrgovini Sončnica v Murski soboti.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam