Draga moja nepremagljiva, upam, da zajemaš vse lepote tega poletnega časa s polno žlico, uživaš v topli sončni energiji, čarobnosti prijetnih dolgih večerov, dobri družbi najdražjih in predvsem v času zase. Ta je zares pomemben.

Sama preživljam prelepe dni z družino na morju. Uživam v sprehodih, plavanju, druženju s čudovitimi ljudmi, seveda pa tudi v času zase. 

Veliko opazujem ljudi in dogajanje okoli sebe in razmišljam, kako strogi smo do sebe. Kako zelo prezahtevni smo do svojega telesa, svojih dosežkov, znanja, svojega imetja … Kako pogosto naš notranji kritik presodi, da nismo dovolj dobri, in se posledično ne sprejemamo takšne, kot v tistem trenutku smo. 

Ali se tudi ti, draga moja, kdaj ujameš v misli o tem, kako srečnejša boš, ko boš morda shujšala, dobila drugo službo, se poročila ali našla sanjskega partnerja, kupila nov avto …?

Takšna sem bila včasih tudi sama. Sanjala o oblekah, ki jih bom nosila, ko bom shujšala, o potovanjih, ki si jih bom privoščila, ko bom starejša, o torbici, ki jo bom nosila, ko … Sedaj tega ne počnem več. Sprejemam se takšno, kot sem; pravzaprav obožujem svoj trebušček, roke in vrat, vse svoje telo.

Zavedam se, da sem popolna v svoji nepopolnosti. Naravnost čudovit občutek je to! Še nikoli se nisem počutila bolje v svojem telesu. 

Vendar pa, draga moja, kaj sploh je popolnost?! Kar je zame popolno, je lahko za nekoga drugega ravno nasprotno. Poznam veliko moških, ki so jim všeč ženske s polnejšim telesom, daleč od ozkih trebuščkov in trdih ritk, ki predstavljajo ideal današnjega časa. Vsak ima v sebi svoje ideale, in vendar tolikokrat podležemo vplivu okolice. Je slediti sebi in svojim idealom nekaj, kar nas izključuje? Včasih, ko nam internet in družabna omrežja še niso predstavljala toliko (nerealnih) lepot, so bili ideali povsem drugačni. Priznam, sama nikoli nisem slepo sledila trendom, ki so bili všečni večini. Zame sta bili na primer med popolnejšimi ženskami Barbra Streisand in Monica Bellucci. Kako zelo sta znali nositi svoje nepopolnosti, kako sta žareli svojo notranjo lepoto in gotovost vase!

Prevečkrat si ženske v glavi zastavimo, kakšne bi naj bile, da bomo všečne, popolne. Vendar so to naši vzorci, ki smo si jih ustvarile in jih nosimo s seboj v svet. Morda pa sta možu ali partnerju všeč mehka ritka in zaobljen trebušček. Mišice so znak moške energije, obline na ženskem telesu pa predstavljajo ženstvenost, varnost, (po)polnost in žensko energijo. 

Podobno, kot ne sprejemamo svoje zunanjosti, se nam dogaja tudi pri sprejemanju svojih vlog, uspehov, znanja … In dokler v celoti ne sprejmemo sebe in s tem odgovornosti za svoja dejanja in življenje, ne moremo sprejeti drugih; ne njihovih vlog niti njihovih odgovornosti.

Ko ženska izbere vlogo voditeljice oziroma uspešne poslovne ženske, je pomembno, da jo najprej sprejme in jo ponotranji

Da verjame v svoja prepričanja, vizijo, si zna postaviti cilje in je osredotočena nanje. Tudi če ji včasih okolica morda stereotipno sporoča, da je njeno primarno poslanstvo nekaj drugega, je zelo pomembno, da posluša svoje srce in ostaja v svojem trdnem stebru. Nič ni narobe, če si ženska izbere, da bo odlična direktorica proizvodnega ali inženirskega podjetja. Tako kot ni narobe, če se katera odloči, da bo njeno poslanstvo družina in bo podprla moža v karieri. 

Vsaka od nas je šla skozi proces osebne in poslovne rasti, skozi trpljenje, odraščanje, tudi osebne preizkušnje in izzive. S tem ni nič narobe, to samo pomeni, da si priznamo: VREDNA SEM. 

Ko začnemo verjeti vase, ko smo same sebi največja opora in podpora, znamo tudi vztrajati, se ne ustrašimo in zmagoslavno sledimo ciljem. Vemo, česa vsega smo zmožne, poistovetimo se s svojo vlogo in smo suverene. Tako stojimo za tem, kar počnemo, in smo lahko učinkovite in najuspešnejše. In ko se sprejmemo in cenimo, kar v tem trenutku smo in kar že imamo, začne v naše življenje pritekati tisto, kar želimo biti oziroma dobiti.

In prav to bomo (med drugim) spoznavale na našem čudovitem križarjenju za dvig ženske energije po Dalmaciji, katerega cilj je, da se z njega vrnemo veličastne, sproščene, opolnomočene in polne ljubezni. Takšne, kot v resnici smo, čeprav se včasih tega (še) ne zavedamo.

Vse pa se, draga moja nepremagljiva, začne v otroštvu. Ampak to je že tema za naslednjič.

Želim ti prelep preostanek poletja in ne pozabi: VREDNA SI. 

Tvoja Tanja