Jazbečarka Uly je moja redna sopotnica v Nepremagljivi Hyundai Koni HEV in čeprav se zdi vsaka vožnja nekaj povsem vsakdanjega, je prav, da se vedno znova opomni, da pri psu v avtu ni prostora za improvizacijo.

Pes v avtu ni torbica, ni prtljaga in ni “saj bo samo pet minut”. Je družinski član, za katerega moramo poskrbeti enako odgovorno kot za otroka. In poleti se ta odgovornost začne še preden sploh speljemo. Najprej vročina: poleti je avto za psa lahko nevaren že v nekaj minutah, saj psi vročino prenašajo drugače kot ljudje. Ne hladijo se tako učinkovito kot mi, zato se lahko v vročem avtomobilu zelo hitro pregrejejo. Pravilo, ki se ga držim pri Uly, je zelo preprosto: v toplih mesecih je nikoli ne pustim same v avtu. Niti “samo za minuto”. Niti z rahlo odprtim oknom. Niti v senci. Avto se lahko poleti segreje izjemno hitro, pes pa nima možnosti, da bi si sam pomagal. Zato je prvi korak vedno načrtovanje. Če vem, da moram po opravkih, kjer Uly ne more z menoj, raje ostane doma. Če gre z mano, pa pot prilagodim njej. Izberem zgodnejše ali poznejše ure, poskrbim za dovolj postankov in imam vedno pri roki vodo. Pri Koni mi je všeč, da je vožnja mirna, pregledna in udobna, kar pride prav tudi pri psu, ki je pogosto bolj občutljiv na sunkovito vožnjo, zaviranje in vročino. A ne glede na to, kako sodoben je avto, osnovno pravilo ostaja: pes ne sme ostati sam v zaprtem vozilu.

Klima naj hladi, ne piha neposredno v psa

Pri uporabi klime sem pri Uly previdna. Seveda želim, da ji je prijetno, še posebej poleti, a klima ne sme pihati neposredno vanjo. Če pes sedi ali leži na zadnji klopi oziroma v prtljažnem delu, je dobro preveriti, kam so usmerjene zračne reže in ali zrak piha naravnost v njen obraz, oči ali ušesa. Najbolje je, da avto najprej postopoma ohladimo, potem pa vzdržujemo prijetno temperaturo. Velike temperaturne razlike niso prijetne ne za nas ne za psa. Če zunaj pripeka sonce, pred daljšo vožnjo avto najprej prezračimo, potem vključimo klimo in šele nato psa namestimo v avto. Vedno imejte s sabo tudi vodo in zložljivo posodico. Prav tako pazite, da se kuža pred vožnjo v največji vročini ne razdivja preveč. Če je pes že pregret, zadihan in utrujen, vožnja zanj ni več udobna, ampak stresna. Zato so poleti sprehodi zgodaj zjutraj ali zvečer, vožnja pa naj bo čim bolj umirjena.

Pes mora biti v avtu vedno zavarovan

Res je prisrčno opazovati, kako pes zadovoljno gleda skozi okno in opazuje svet. Ampak prosto gibanje po avtu ni varno. Ne zanj, ne za voznika, ne za druge potnike. Ob nenadnem zaviranju ali trku lahko nepripet pes poleti po kabini, se hudo poškoduje ali poškoduje koga drugega. Uporabljam pas za psa, s katerim Uly pripnem na zadnjem sedežu, pomembno pa je, da pas ni pripet na ovratnico, ampak na oprsnico. Če bi prišlo do sunkovitega zaviranja, bi lahko pripenjanje na ovratnico povzročilo poškodbe vratu. Oprsnica bolje razporedi silo in psa bolj varno zadrži na mestu. Pri pasu je pomembno tudi, da ni predolg. Pes mora imeti dovolj prostora, da udobno sedi ali leži, ne sme pa imeti toliko svobode, da lahko skače po zadnji klopi, pride do voznika ali se zaplete.

Katere možnosti imamo za varen prevoz psa?

Najbolj znani načini so trije. Prvi je varnostna oprsnica s pasom, ki je zelo praktična za vsakdanjo uporabo, še posebej pri psih, ki so navajeni vožnje na zadnji klopi. To je rešitev, ki jo uporabljam tudi sama. Druga možnost je transportni boks. Ta velja za eno najvarnejših rešitev, posebej če je kakovosten, dovolj velik in pravilno nameščen. Pes mora imeti v njem dovolj prostora, da se lahko udobno namesti, a boks ne sme biti tako velik, da ga ob sunku premetava. Pri večjih psih je boks običajno nameščen v prtljažniku, pri manjših pa je odvisno od avtomobila in priporočil proizvajalca boksa. Tretja možnost je pregradna mreža ali kovinska pregrada, ki loči prtljažni prostor od potniške kabine. Ta prepreči, da bi pes med vožnjo prišel naprej, vendar je treba vedeti, da sama pregrada še ne pomeni vedno najboljše zaščite ob trku. Zato je pri takšni rešitvi dobro razmisliti tudi o dodatni zaščiti oziroma stabilnem boksu.  Najslabše možnosti? Pes v naročju, pes na sprednjem sedežu, pes na zadnji polici ali pes, ki se prosto sprehaja po avtu. Vse to je lahko nevarno že pri močnejšem zaviranju, kaj šele ob nesreči.

Zakaj je zadnja klop Kone HEV postala Ulyjin prostor

Uly ima v Koni svoj kotiček. Zadnja klop je zaščitena, ona je pripeta, vedno je v avtu tudi steklenica z vodo in brisačka. Tako tudi jaz vozim bolj mirno, ker vem, da je na varnem in da ne bo nenadoma skočila proti meni, ko vidi psa na pločniku ali ko se ustaviva pred semaforjem. To je še ena stvar, na katero pogosto pozabimo: varno pripet pes ne varuje samo sebe, ampak tudi našo zbranost. Voznik mora voziti, ne pa z eno roko držati psa, z drugo volan in z očmi loviti, kaj se dogaja na zadnji klopi.

Kako nam lahko pri tem pomaga Hyundai Kona HEV?

Hyundai Kona HEV je za takšne vsakodnevne poti s psom zelo hvaležen avto, ker je dovolj prostorna, pregledna in opremljena s sistemi, ki vozniku pomagajo ostati bolj zbran. Med sistemi, ki pridejo prav pri družinskih in pasjih vožnjah je vredno omeniti Rear Occupant Alert oziroma opozorilo za zadnje sedeže. Gre za opomnik, ki voznika ob izstopu opozori, naj preveri zadnje sedeže, če so bila pred vožnjo odprta zadnja vrata. Sistem je v osnovi namenjen temu, da ne pozabimo otrok ali stvari na zadnji klopi, pri pasjih sopotnikih pa je to lahko še en koristen opomnik. Seveda pa to ni izgovor, da bi se zanašali samo na tehnologijo. Pes je naša odgovornost, zato naj bo zadnji pogled na zadnjo klop vedno navada, ne le zvočno opozorilo.

Kona ima tudi prilagodljivo zadnjo klop in dovolj praktičen prostor za vsakdanjo pasjo opremo. To pomeni, da imamo lahko hitro pri roki pas, vodo, posodico in vse male stvari, ki jih pasji lastniki pač vozijo s sabo, tudi ko gredo samo nekam “na hitro”.

Majhne navade, ki naredijo veliko razliko

Ko psa vozimo v avtu je najpomembnejše, da iz varnosti naredimo rutino. Tako kot se mi pripnemo z varnostnim pasom, pripnemo tudi psa. Tako kot preverimo, ali imamo telefon in ključe, preverimo še vodo. Tako kot otroku ne pustimo, da se med vožnjo sprehaja po avtu, tega ne dovolimo niti psu. Pred daljšo potjo poskrbimo za sprehod, vendar tik pred vožnjo pa ne hranimo preveč. Nekaterim psom je v avtu slabo, zato je bolje, da ne potujejo s polnim želodcem. Pri daljših vožnjah naredimo postanke, da se pretegne, popije vodo in se malo umiri. Če je vožnja nova ali stresna, pomaga tudi znana odejica, ki ima vonj po domu. 

In še nekaj: okno. Psi tako radi molijo glavo skozi okno. Tudi meni je to ljubko. Ampak zaradi varnosti tega ne spodbujamo. Prepih, prah, kamenčki, žuželke in nenadni premiki lahko povzročijo poškodbe oči ali ušes. Raje poskrbimo, da je v avtu prijetno hladno in da kuža udobno opazuje svet z varne razdalje.

Ljubezen se pokaže tudi z varnostnim pasom

Včasih mislimo, da psu delamo uslugo, če mu v avtu pustimo popolno svobodo. Ker je bolj sproščen. Ker rad sedi spredaj. Ker je miren. Ker je “navajen”. Ampak prava skrb ni vedno tisto, kar je videti najbolj ljubko. Prava skrb je, da poskrbimo, da je varen tudi takrat, ko se zgodi nekaj nepredvidljivega. Uly je moja sopotnica, moja mala senca in del mojih vsakdanjih poti. Zato ji je pomembno, da je v Koni ne vozi samo udobno, ampak tudi odgovorno. Voda, klima, senca, postanki, oprsnica in pas. To so malenkosti, ki postanejo navada. In ko enkrat postanejo navada, je vsaka vožnja lepša. Zame, za Uly in za vse, ki z nama delijo cesto.

Foto: Studio Mojfokus