Jasno, da to ni vprašanje. Odgovor je namreč, da ne komplicirati. Pa je res tako?

Dobila sem namreč nalogo, da napišem, kako v življenju res ni vredno komplicirati. Se strinjam! In kako meni to uspeva, da ne kompliciram. Res je. Jaz ne kompliciram. Res ne? Katja? Ne kompliciraš? Dobro no, včasih seveda kompliciram.

Pri delu recimo kompliciram. Zelo.

V naši agenciji, kjer organiziramo dogodke sem znana po tem, da rada kompliciram. To pomeni, da sem zahtevna. Da hočem res najboljše za naše naročnike. Da, če imamo rdečo nit dogodka, seveda ne morejo biti na mizah recimo roza vrtnice, ampak rdeče. In prtiček ne sme stati postrani, ampak naravnost. Vse je v podrobnostih.

Ko naša tehnična ekipa že začne postavljati stvari in se na prizorišču pojavim jaz, so me veseli in me hkrati niso veseli. Ker nikoli ne vedo ali bodo morali vse prestaviti, ker lahko se zgodi, da na licu mesta vidim, da bi bilo lepše, če bi zaslon postavili bolj v levo in ne toliko v desno. Halo? Če je že postavljen! Kaj potem. Če bo tako lepše, se bomo potrudili in postavili še enkrat.

Kompliciram torej ne, ha ha. Ljudje pač imamo različne standarde zahtevnosti in v poslu sem zahtevna, definitivno. Če jaz nisem srečna in zadovoljna, kako bo potem zadovoljen naročnik?

Kaj pa zasebno?

Pustimo posel in gremo na zasebno. Na tem področju sem pa res znana po tem, da ne kompliciram in si ne otežujem stvari. Aha, pa kaj še. Ko začnem premišljevati o kompliciranju mi šele postane jasno, da seveda, kompliciram!

Ko je prva hči naredila izpit za avto in me je vsak dan prosila, če ji posodim avto, seveda nisem komplicirala in sem ji ga posodila. A  po drugi strani sem še  kako komplicirala. Hči se je odpeljala iz Lavrice do Supernove. Iz Supernove do centra. Iz centra do BTC-ja. In domov. In na vsaki ‘postojanki’, kjer se je ustavila, mi je morala prve tri dni poslati sporočilo s tekstom “Prispela v Supernovo. Varno sem v centru. Ne skrbi, vse ok, sem že v BTC-ju.”Pustimo, da, ko mi je sporočila, da gre zdaj iz BTC-ja domov, sem v mislih z njo vozila avto in preračunavala, kdaj bi morala zapeljati na domače dvorišče. Opazovala sem skozi okno kot tiste starejše gospe, ki jim je najbolj zanimivo to, da opazujejo sosede in okolico.

Ampak to me je po nekaj dneh minilo. Začela sem ji zaupati in ni me več toliko skrbelo. Ne pravim, da me ni več skrbelo, ampak, da me ni toliko skrbelo.

Ali pa ko sta hčerki začeli hodit zvečer ven. Mož je šel lepo spat, jaz pa, ki sem znana po tem, da ob 22.30 počasi začnem zapirati oči, sem bila budna kot sova dokler se nista ob dogovorjeni uri vrnili domov. Aha, zdaj bom vedno čakala, da pridejo otroci domov in ne bom šla prej spat? Joj, pa tri otroke imam. Ne vem. Zaenkrat je vse ok, nihče prav ne hodi zvečer ven. Komplikacija se je rešila sama od sebe. A vem, da se je samo potuhnila. Ko bo zrasel še najmlajši … Uf.

Ampak mož nič ne komplicira. “Pojdi spat, bo že prišla domov, mi pravi. ” Saj bi. Pa ne morem! Včasih si mislim, kaj pa, če bi midva kdaj zamenjala vlogi in bi ti kompliciral, jaz pa spala?

Čeprav on res ne komplicira.  In zato je velikokrat lažje tudi meni.

Primer: Gremo na letalo. Itak me je strah. Če si začnem predstavljati, kako bom zdaj pet ur zaprta v tej jekleni ptici in, da če bom hotela izstopiti, mi pač nihče ne bo odprl vrat in rekel ” Izvolite gospa, kar ven,” pogledam njega, ki pravi: “Ne kompliciraj. Saj veš, da se nama ne more nič zgodit!” In on je tako prepričan v to, da mu verjamem. Še vedno verjamem, da sicer meni bi se lahko kaj zgodilo, ampak, ker se njemu ne more nič zgoditi, jaz sem pa zraven, se tudi meni ne bo nič zgodilo. Ne komplicirajmo.

Ko sta bili hčerki mlajši sta se ena do druge obnašali kot pes in mačka. Res. Med njima je samo 20 mesecev razlike, se pravi po letih pašeta skupaj … Ampak ne. Onidve sta se kregali na veliko. Ena je drugi vzela obleko ne da bi jo vprašala. Ogenj v strehi. Pa ena nečesa ni pospravila za seboj. Ogenj v strehi. Veliko enega kričanja, loputanja vrat. Nekoč sem omenila možu, da sva ravno midva morala dobiti taki hčerki, ki se ne marata? In on mi reče: “Ne kompliciraj, počakaj, boš videla, kako se bosta še super razumeli.” Jaz ne vem, ali ta tip vidi v prihodnost, ampak pred petimi leti smo šli na obisk k moji sestri, ki živi v New Yorku in tam se je zgodil hokus pokus. Nimam pojma, kako naj drugače rečem. Domov sta prišli prijateljici in ostali prijateljici.

In ga vprašam zdaj, med pisanjem, če veliko kompliciram. In mi odvrne, da ne, da mene pač skrbi. “Če jih ni doma te skrbi. Če vozi avto te skrbi. Če gremo na pot, te skrbi. Vedno te skrbi, da se bo kaj zgodilo tebi ali pa otrokom. Ne vem, če je to ravno kompliciranje. Kompliciraš recimo takrat ko nočeš iti z menoj z motorjem na izlet.” Ja, seveda, če me pa skrbi, da bi padla z motorjem pač ne maram motorjev!). “Kompliciraš, ko ti rečem, da pelji moj avto.” Ja, če me pa skrbi, da bi ga recimo kje ruknila. “Sicer pa ne kompliciraš pri stvareh, pri katerih druge ženske komplicirajo, pa bi bilo fajn, da bi tudi ti komplicirala.”

Vem, kaj bi rad povedal. Nisem gospodinjski tip ženske. Znam skuhati tistih svojih pet jedi in res ne kompliciram, da bi se naučila kaj novega. In, če je stanovanje razmetano, jaz pa utrujena, res ne kompliciram, da bi ga morala nujno pospraviti. Najprej se moram spočiti, potem pa pospraviti.

Ljudje pač kompliciramo za različne stvari, za kakšne bi morali bolj, za kakšne manj. V bistvu je čisto prezakomplicirano pisati tole o kompliciranju. No, naj zaključim, da, drage moje Nepremagljive, ne komplicirajte takrat ko ni treba in komplicirajte takrat ko morate! Če to ni pameten nasvet, ha ha ha.