Mateja 12 let po moževi smrti: »Bolj kot sem pod stresom, v bolj strm hrib se povzpnem.«

Matejo in Uroša sem spoznala pred 19 leti, ko sta bila zaljubljen mlad par. A pred 12 let je Uroš odšel, za vedno.

Še prej so se eno leto borili z boleznijo, ki je bila močnejša od njih, Mateja je ostala sama z dvema majhnima hčerkama in samo spraševala sem se, kako bo zmogla. Danes je prav ona tista, ki daje upanje ljudem okrog sebe – vedno nasmejana, polna lepe energije in nekakšnega otroškega veselja. 

Na najin intervju je, tako kot vedno, ko jo potrebujem kot fotografinjo za intervjuje, pribrzela na svoji beli vespi. Sonce je ožarilo njene lase, ko je snela čelado, velik nasmeh pa njen obraz. Res dobro je bila videti in pomislila sem, da deluje vedno mlajša. Zato me je presenetila, ko je rekla: »Ni vedno lahko. Veš, še zdaj mi je včasih zelo hudo. Ravno prejšnji teden sem brala sožalna pisma.«

A prav zato, ker zmore povedati svojo resnico in hkrati žareti upanje in veselje, je zame še bolj Nepremagljiva. Prosila sem jo, da mi na hitro obnovi zgodbo, ki se je pred dobrim desetletjem odvila s takšno hitrostjo, da jo še danes komajda dojema.

»Za diagnozo je izvedel točno na 2. rojstni dan druge hčerke. Točno čez eno leto od takrat, ko smo izvedeli za diagnozo, na isti dan, je umrl. Do 34. leta je bil tako zelo zdrav, da sploh ni imel svoje kartoteke. Spomladi pa se je začel počutiti slabo, bil je ves zelen; maja smo začeli hoditi k zdravnikom, julija je dobil angino, potem pa je imel rojstni dan – 35 let – in je šel na menedžerski pregled. Takrat je zdravnica videla, da je po enem tednu jemanja zdravil kri slabša, čeprav ne bi smelo biti tako. Kri se je še vedno slabšala in osebna zdravnica ga je pošiljala na raznorazne preiskave. Medtem je v naše zdravljenje prek znanca vstopil hematolog, ki je od danes na jutri rekel: ‘Pridi na kemoterapijo.’ In nam se je sesul svet. Bilo je grozno obdobje, sploh ne vem, kako sem to preživela. 

Šla sem v službo, nato k njemu v bolnišnico in potem teč. Vsak dan.

»Ampak veš – vse preživiš,« me je pogledala v oči in povedala, kako je preživela tisti čas: »Jaz sem ves ta čas delala, vsak dan sem šla k njemu v bolnišnico, potem pa tekla, kar mi je res pomagalo. Še danes mi pomagajo hribi. Takrat sem vsak dan tekla, zdaj pa vsak dan hodim v hrib. Moja osebna zdravnica mi je takrat napisala na recept tole: Trikrat na teden Šmarna gora. Še danes imam nalepljen ta recept na steni in ja, še danes grem vsak dan v hrib. Veliko so mi pomagali tudi sodelavci; nekateri so se izkazali kot pravi prijatelji, ki so mi bili in so mi še vedno v pomoč prav vsak dan. Tudi Urošev direktor je ves čas spremljal njegovo bolezen in nas podpiral.« 

Mateja je še enkrat pomislila in dodala: »Sploh ne veš, od kod imaš takrat vso tisto moč, kar nekam te nese. Ko se krog možnosti oži, se nekako sprijazniš s tem, a hkrati živiš v neki grozi. Starejša hči, ki je takrat hodila v prvi razred, se še danes velikokrat spomni rešilnega avtomobila, ki je prihajal ponj, ko je mimogrede dobil virus – vse je šlo tako hitro, en trenutek je še mirno sedel zunaj na soncu z nami, čez dve uri pa je imel 42 stopinj vročine.« Čeprav Mateja obuja težke spomine, me pogleda, se nasmehne in spet spomni na vse, ki so ji takrat stali ob strani: »Ko se je to zgodilo, se je res izkazalo, koliko so ljudje človeški in koliko lahko pomagajo,« doda z veliko mero hvaležnosti. 

Sploh ne veš, od kod imaš takrat vso tisto moč, kar nekam te nese. Ko se krog možnosti oži, se nekako sprijazniš s tem, a hkrati živiš v neki grozi.

“Še danes mi pomagajo hribi. Takrat sem vsak dan tekla, zdaj pa vsak dan hodim v hrib.”

Živela sem v oblačku, da sem preživela

Takrat, ko se je to dogajalo, ko je bilo najhuje, sem živela, kot bi bila v oblačku. Ves čas sem bežala od žalosti in za mano je vse skupaj prišlo čez pol leta, eno leto. Takoj ko me je prijela žalost, sem prijela za delo in potem je prišlo za mano. Mislim, da še danes prihaja za mano. Takrat pomislim, kaj bi rekel Uri, berem pisma, ki sem jih dobila ob njegovi smrti … Takrat, ko mi je hudo, včasih pomislim: Pa zakaj se ni zgodilo meni? Za vse si namreč sam – za vsak evro se moreš pregovarjati. 

Vem, da Mateji ni postlano z rožicami, kot svobodnjakinja – fotografinja preživlja sebe in odraščajoči hčeri, starejša se je letos vpisala na medicino, mlajša na gimnazijo. Pa vseeno je Mateja polna življenja in veselja. Zdi se, kot da s svojim veselim, skorajda otroškim optimizmom že s svojo prisotnostjo razveseljuje vse okrog sebe. 

»Res je, vedno se smejim in tudi otrokoma rečem: ko greš po cesti, bodi nasmejana. Ker tako dobiš nasmeh nazaj. Če hodiš vsa poklapana po cesti, se ti nihče ne bo nasmehnil. Če pa hodiš nasmejana po cesti, se ti spontano zgodi tudi kaj lepega.« 

Kaj se ti je v tem času lepega zgodilo?

»Potrdilo se mi je, kako čudovite sodelavke imam, prav tako prijateljice. Žana Kapetanovič me je ves čas držala nad gladino, tudi takrat, ko sem že mislila, da se utapljam. Ko je zbolel Uroš, smo z Anito Ogulin za Zarjo Jano delali nek projekt in od takrat je ona zame kot nekakšna Marija. Še danes me pokliče in reče: ‘Draga Mateja, kako si, ali potrebuješ kaj, tukaj sem.’ Po takih dejanjih se človek počuti bolj mirno. »

Vem, da nisem sama.

»Vem, da nisem sama, vem, da ne bom lačna. Ko je Uroš umrl, sem npr. delala za revijo Interier in takrat mi je polovica ljudi, s katerimi sem sodelovala, dalo poslikati svoje stanovanje ter mi s tem pomagalo zaslužiti. Pa jim ne bi bilo treba. Odločili so se za objavo svojega stanovanja, ker so mi hoteli pomagati. Take lepe geste si zapomniš za vedno. Tudi jaz rada pomagam drugim ljudem. Če kdaj več zaslužim, rada komu pomagam, a tukaj sem še vedno v krču – čim ni dela par dni, me močno skrbi. A vem, da je to le  strah, da se takrat le moram odpreti in se zgodijo dobre in lepe stvari. 

Pomembno je poznati svoj recept za preživetje

Mislim, da ima vsak en recept, kako se postaviti. Ko je Uroš umrl, sem vedela: najlažje je vse spustiti, se zapiti ali narediti samomor. To je najlažje! Koliko ljudi – moških in tudi žensk – se v takšnem primeru zapije! Vendar imam dva otroka, zaradi katerih vem, da moram živeti naprej. Nekateri si takoj najdejo novega partnerja. A zdi se mi, da je to za otroke še slabše. Tudi otroci namreč morajo preboleti očetovo ali materino smrt. Za starejšo hči je še danes težko, saj je bil Uroš izredno skrben oče, za vse je poskrbel, ogromno se je ukvarjal s hčerkama.«  

»Vedno se smejim in tudi otrokoma rečem: ko greš po cesti, bodi nasmejana. Ker tako dobiš nasmeh nazaj. Če hodiš vsa poklapana po cesti, se ti nihče ne bo nasmehnil. Če pa hodiš nasmejana po cesti, se ti spontano zgodi tudi kaj lepega.«

Tvoj recept, ko je težko, so torej prijatelji in hoja v hrib?

Res je. Bolj kot sem pod stresom, bolj grem v hrib. Bolj kot sem napeta, bolj strm je hrib. Vrgla pa sem se tudi v delo – veliko delam, v mislih pa se mi zdi, kot da poslušam Uroša: delaj, malo se igraj s fotografijo. Točno to počnem. V fotografiji sem našla hobi in uživam. Hobi in zaslužek v enem je dobitna kombinacija,« se zasvetijo oči Mateji, ki še bolj zažarijo, ko jo povprašam, ali imata z Urošem še vedno pogovore. »Mislim, da res, ja. On je vedno rekel, naj se prizemljim. Še vedno se skušam učiti od njega in upoštevati njegovo mnenje. 

Sicer pa je pomembno samo to, da znaš najti svoj mir. Takrat izgine strah iz tebe, in si zmagal.

Ko izgine strah, si zmagal

Sicer pa je pomembno samo to, da znaš najti svoj mir. Takrat izgine strah iz tebe, in si zmagal. Pomembno je, res je pomembno, da veliko delamo na sebi. Vedno bolj opažam fenomen – kakorkoli jaz pač nisem človek za meditacijo, vseeno vidim, kako pomembno je, kako diham. Pomembno je tudi to, da si priznaš tudi svoje težke trenutke, a pomembno je, da si slediš in greš naprej. Tanka je meja med normalnostjo in norostjo, zato je pomembno, da živimo čim bolj zdravo in najdemo svoj mir, to je recept za vse. 

Kaj pa je najbolj koristilo otrokoma in kako je danes?

Da imata varnost. Da vesta, da imata varnost v meni in da bo z mano vse v redu. Obenem je bilo pomembno – tako zanju kot zame – tudi to, da so bili tu vedno moji in njegovi starši, ki so mi pomagali in ki so bili vedno pripravljeni poskrbeti za punci, četudi sta jim skakali po glavi. Od deklet zdaj zahtevam, da pokličeta babico vsak dan, da jo vprašata, kako je. En stavek je dovolj, da se človek ne počuti sam.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Tega ne smeš zamuditi!

Draga nepremagljiva, eno leto sem čakala na to razkritje! Kmalu ga bom ekskluzivno delila z vami! 

ŽELIŠ BITI PRVA IN IZKORISTITI TO PREDNOST? Prijavi se na novice in ta petek pričakuj moje pismo ❤️

Tvoja Rebeka