Kot smo obljubile, nam bo Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, pomagala pri vsakodnevnih težavah, ki pestijo večino Nepremagljivih. 

Naši otroci so naš zaklad. Ko se rodijo, mislimo, da bo konec sveta, ker imajo krče. Pa temu ni tako. Ko jim rastejo zobje, spet mislimo, da bo sveta konec, a ga ni in naši otroci rastejo naprej. Rastejo vse do najstniških let, ko imamo starši z njimi največ težav. Takrat se spomnimo, kako so nam vsi govorili: mali otroci pomenijo majhne težave, veliki otroci pa so velike težave. Če je temu res tako, nam bo v dveh delih povedala strokovnjakinja na področju. Tukaj je prvi del.

Pa zavihajmo rokave in se naučimo kaj novega.

 Čuječnost in čuječe starševstvo je izraz, ki ga pogosto slišimo, a se mi zdi, da ga vsi starši ne razumemo. Včasih se celo zdi, da je to trenutni trend. Kaj torej pomeni?

Biti čuječ, pomeni, biti prisoten tukaj in sedaj, v temle trenutku. Ne se ozirati na nekaj, kar je bilo v preteklosti, saj je ne moremo spremeniti, kaj nam prinaša prihodnost, pa tudi ne vemo. Kar je konstanta in je realno možno, je ta hip, ta trenutek – sedaj. Torej je čuječe starševstvo način pristopa k otroku in vzgoji le-tega, da starš čuječe, torej tukaj in sedaj, prisotno zaznava potrebe otroka, kaj želi povedati, kaj ga moti in v skladu s tem reagira ter otroku ponudi uteho, objem, varnost ali pač ustrezno omejitev, odvisno seveda od situacije.

Čuječnost je starodavna tehnika, izvira še iz Vedske Indije, torej približno pet tisoč let nazaj, nismo si je izmislili mi, ki se imamo za moderne ljudi. Čuječnost se uporablja tudi v stanju meditacije, joge, dihanja, premagovanja stresnih situacij. Ni težko biti čuječ starš, ko si prisoten tukaj in sedaj ob otroku in tudi tukaj in sedaj primerno, zdravo odreagiraš. Kajti, saj to že vemo, vzgoja poteka lahko zgolj tukaj in sedaj – zlasti kazni nimajo nobenega smisla, če jih starš odreja kasneje in ne takrat, ko je otrok kršil omejitev starša. To je res nesmiselno.

Mislite, da nas lahko otroci tudi kaj naučijo? Se mi nekako zdi, da ko so otroci majhni, se učimo starši z njimi, ko pa odrastejo pa imamo občutek, da smo mi tisti, ki jih moramo učiti. Kaj je vas naučila vaša hči?

Sama sem popolnoma prepričana, da so naši otroci naši največji učitelji in to v vseh starostnih obdobjih! Otroci so nedolžni, iskreni in nam staršem, odraslim nastavljajo ogledalo, kakšna prepričanja v resnici imamo iz naših primarnih družin in ali ravnamo enako kot so naši starši ravnali z nami. A točno v tem je »hakeljc«: naši otroci so popolnoma drugačne generacije, pri katerih zastareli vzgojni pristopi sploh ne delujejo več. So iz novega »testa«, kot rada rečem, saj se rodijo v obilje informacij, novih tehnologij in njihovo odzivanje je hitrejše in bolj neposredno. Želijo avtentični odziv starša, iščejo njegovo pozornost tudi na neprimerne načine, zato je tako pomembno biti ob otroku ČUJEČ. 

Moja hči me je naučila, da moram delati na sebi, ozaveščati tisto, kar mi je šlo kot otroku pri mojih starših na živce, kako so izvajali starševsko avtoriteto nad mano in kako se niso ravno spuščali v to, kaj doživljam kot mlado bitje v določeni stiski. Hči je rojena z močno lastno voljo, kot se sedaj imenuje ta »kategorija« otrok, ko na silo nič ne dosežeš. Torej sem bila pripravljena na to, ob resnično iskrenem lastnem osebnostnem razvoju, da slišim njene razlage, zakaj nečesa ne bo, pozorno in čuječe sem jo poslušala, ko mi je razlagala to in ono in se tako učila, kakšno bitje to v resnici je, kako je drugačna od mene in da ima samosvoje potrebe. Ker jo ljubim iz srca, sem bila dovolj motivirana, da sem na stran potisnila tudi lasten ego, izobrazbo in se predala v svojo vlogo mame kot sem najbolje znala in zmogla, saj perfektnega starša seveda ni.

In še nekaj bi dodala, kar opažam pri pogovoru s starši v Svetovalnici: veliko staršev popolnoma avtomatsko predvideva, da so njihovi otroci kopije njih samih, kar je ogromna zmota. Ne, vsak otrok je popolnoma unikatna osebnost, z vsemi njemu lastnimi značilnostmi, temperamentom, potrebami in zahtevami. Če zna starš to upoštevati, lahko zelo kvalitetno oblikuje dolgotrajni medsebojni odnos z otrokom, ki temelji na medsebojnem spoštovanju različnosti.

Zagotovo ima odnos staršev velik vpliv na najstnika. Kaj je tisto, na kar moramo biti pozorni?

Starši v času odraščanja našega otroka izgubimo tisto primarno, najpomembnejšo vlogo, ki smo jo imeli do pubertete. Za čas odraščanja je značilno ravno to, da postane mnenje sovrstnikov mnogo bolj pomembno, saj se preko primerjanja z drugimi, globokih pogovorov in skupnih aktivnosti povezujejo s podobno mislečimi, kar starši seveda nismo. Vedno je bilo tako in vedno bo. No, sedaj je tukaj tudi vpliv socialnih omrežij, kar je dejansko drugače kot poprej, zato smo ravno tu spet pomembni starši, ko skušamo našemu najstniku postaviti določene omejitve, tako glede soliranja v izhodih kot tudi »visenja« na socialnih omrežij ali pri igranju spletnih igric. Koliko nas bo pubertetnik upošteval, je seveda odvisno od kvalitete vzpostavljenega odnosa med njim in starši ter stopnje medsebojnega zaupanja. Seveda se takšen odnos gradi od rojstva naprej. Torej, starši bodimo pozorni na močna odstopanja v vedenju in odzivanju najstnika, koliko časa preživi pred zaslonom, kako uspešno se uči in kakšne prijatelje ima.

Kako pa naj delujeta starša, ki sta ločena, da bo to najmanj vplivalo na najstnika?

Ločitev v obdobju odraščanja otrok je tvegana, saj so najstniki zelo dojemljivi za spremembe v svojem okolju. Boli jih razpad družine, a običajno to bolečino in strah ter izgubo varnosti potisnejo v sebe, a se v odzivih lahko pokaže v kakšni stiski se nahajajo. Če sta ločena partnerja, ki sta starša tega najstnika, dovolj osebnostno zrela in lahko spoštljivo komunicirata eden z drugim, je to najbolj pomembno ter da ima v obeh domovih, tako pri očetu kot pri mami, približno enake omejitve in zahteve. S tem tudi najstniku onemogočimo, da bi manipuliral s starši in mu zaradi starševskega medsebojnega prenašanja informacij omogočimo varno odraščanje.

oliko nas bo pubertetnik upošteval, je seveda odvisno od kvalitete vzpostavljenega odnosa med njim in starši ter stopnje medsebojnega zaupanja.

Je po vašem mnenju oče enako pomemben kot mati? Stereotipno je mama tista, ki skrbi za družino in dom, oče pa skrbi za denar. Je danes še tako?

Da, očetje so enako pomembni kot mame. Seveda se je družbena vloga očeta močno spremenila v zadnjih nekaj dekadah, prišlo je do zavedanja moških, da so res pomembna figura pri vzgoji in kot zgled otroku. 

Stereotipi ponekod še so, predvsem v prepričanjih, da je moški tisti, ki gara po cele dneve in ga družina nič kaj ne vidi, saj prihaja zvečer domov, to pa opraviči s tem, da želi svoji dragi in otrokom omogočiti lepo življenje, to je hišo, vikend in počitnice. To so pogosto besede moških, ki se ne zavedajo svoje pomembne vloge kot očeta, ter da ga otroci ob odraščanju seveda močno pogrešajo.

Dandanes so časi takšni, da tudi ženske delamo veliko, smo dobro šolane, karierno usmerjene in želimo imeti lastne finančne prihodke. Seveda poleg tega še vedno v veliki meri velja, kljub načelni enakopravnosti, da je mama doma še vedno tista, ki skrbi za otroke, učenje in gospodinjstvo. Je pa tudi res, da so slovenski očetje vedno bolj angažirani glede gospodinjskega dela in ukvarjanja z otroki, vsaj tako trdi raziskava, ki je bila opravljena pred nekaj leti med članicami EU, kjer so se slovenski očetje zavihteli na sam vrh po prej omenjenih parametrih, glede porabe časa za dom in družino.

Kaj pa rivalstvo med sorojenci? Kako naj ravnamo starši? Po navadi je to težko, saj želi biti starš na obeh straneh enako. 

Rivalstvo med sorojenci je normalno merjenje moči, dogajajo se krivice in porazi, žal mi je, ker so pogosto tudi nasilni eden do drugega, kar ne odobravam, a vedno ne moremo biti starši poleg, ko se otroci ravsajo med seboj. Kar je pomembno, je, da ne sodimo na prvo žogo, kdo je začel dramo in boj, temveč se pogovorimo, umirjeno in spoštljivo, zakaj ne dovolite nasilja, pomagajte otrokom razumeti, da se s primerno umirjeno komunikacijo lahko veliko nesporazumov razreši. No, tukaj je potem že drugo vprašanje: ali ste vi kot odrasle osebe sposobne spoštljivega in argumentiranega komuniciranja s partnerjem, ko se z njim ali njo ne strinjate? Kajti mi odrasli, starši, smo namreč zgled in svetilnik zdrave pameti in primernega pogovora.

Najstniki imajo zagotovo težave s samopodobo in iskanjem svoje identitete. Kako jim lahko starši pri tem pomagamo?

Običajno nas starše najstniki zavračajo, ko se hočemo z njimi pogovoriti ali nam pač zabrusijo, da njim ni pomoči, zlasti pa ne od staršev, še zlasti, če medsebojni odnos ni ravno spoštljiv. Pa vendar, starši naj jim stojimo ob strani, jim izkazujemo našo ljubezen, četudi jih kdaj ne razumemo ali ne odobravamo njihovih odločitev. Za najstniško obdobje je namreč značilno, da imajo okrnjeno predvidevanje nevarnih situacij, ne zmorejo racionalne presoje kaj je v redu in kaj nevarno, center za empatijo je tako rekoč izklopljen, zato delujejo najstniki pogosto grobo, neusmiljeno, krivično in direktno žaljivo. K sreči naši najstniki proti koncu adolescence zopet postanejo sočutni in prijetni, ko se njihov osebnostni razvoj zaključi in odrastejo. To je dobra novica za starše najstnikov.

Uh, kar veliko vprašanj in odgovorv smo dobile. Verjamem, da smo se malce zamislile. Ker je vprašanj še veliko, pa nadaljujemo prihodnjič, ko se bomo še poučile o najstnikih in njihovem razmišljanju.

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.