O izgorelosti iz prve roke: Moja duša se je raztreščila na koščke

Res silovit bum je bil. Odpovedale so mi noge, zjutraj nisem več mogla vstati iz postelje, kožo sem imela kljub pegicam vedno bolj posuto s temnimi lisami depigmentacije. Šla sem za nekaj dni v Rogaško, ker mi je odpovedal želodec. Diagnosticirali so mi gastritis in mi svetovali manj stresno življenje.

Tudi ščitnica ni bila bp (brez pripomb), pa so kljub temu sklenili, da to ni nič strašnega, saj po njihovih normativih, po katerih smo čisto vsi v istem kotlu, pač nisem presegla kritične točke izvida. Na moje pripombe so mi razložili, da voda zavre pri natančno 100 stopinjah in delovanje moje ščitnice te točke še ni doseglo. Sicer mislim, da se pošteno opečeš tudi pri osemindevetdesetih, ampak le kdo si upa oporekati možem v belih haljah. To je moja zgodba o izgorelosti.

Telo mi je sporočalo

Bila sem mlada in hormoni so mi še dobro delovali. Vsaj jaz sem mislila tako, ker takrat razen o spolnih hormonih, ki se tičejo mojega ciklusa, nisem slišala še čisto ničesar. Najbolj sta se mi poznala kronična utrujenost in nihanje razpoloženja in zrediti se nisem mogla niti za en gram. Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj se v resnici dogaja. Nekako sem se postavila na noge in življenje je teklo dalje.

Petnajst let pozneje sem živela še vedno z istim tempom, neuničljiva, hiperaktivna, vedno pripravljena na akcijo. Če nihče ni zmogel, so vsi vedeli, kdo bo. V ožji in širši družini, v službi in med prijatelji sem veljala za neuničljivo. Če me je kdo prosil, da mu v Split pripeljem fotoaparat, ki ga je pozabil, sem se mirno usedla v avto in mu ga pripeljala, ob tem pa sem se pravočasno vrnila, da sem ujela hčerkico, da sem ji prebrala pravljico za lahko noč, in potem pisala svoje članke, ki sem jih obljubila, skoraj do jutra.

Tokrat se je začelo malo drugače. V bistvu lahko rečem, da je vsakič drugače in se ta presneti »burn out ali izgorelost« vsakokrat prikrade pod drugo masko in z drugega konca.

Moja moč je izginjala, jaz pa sem vztrajala. To, no, prav to je zares pogubno. Stresov imamo več vrst in najhujši je, ko se znajdeš v slepi ulici življenja, ko želiš obračunati z vsemi demoni, ko se ti misli vrtijo s svetlobno hitrostjo in jih ne moreš, ne znaš, nočeš ustaviti.

Moja moč je izginjala, jaz pa sem vztrajala. To, no, prav to je zares pogubno. Stresov imamo več vrst in najhujši je, ko se znajdeš v slepi ulici življenja, ko želiš obračunati z vsemi demoni, ko se ti misli vrtijo s svetlobno hitrostjo in jih ne moreš, ne znaš, nočeš ustaviti. Doleti nas lahko na delovnem mestu, doma ali na lep sončen dan. In pri tem niso izvzeti niti športniki, direktorji ali balerine. Med drugim tudi zato, ker je to neke vrste droga, v katero se “zaciklamo” in smo od nje odvisni. Kortizol, hormon stresa je ena najbolj ubijalskih drog. Verjetno bi ga lahko primerjali s kokainom. Danes letiš in si vsemogočen, naslednji dan te zruši in ječiš v obupu depresije. 

Na koncu se je oglasila duša

Tokrat je bilo res drugače. Ni me izdalo telo, izdala me je duša. Raztreščila se je na drobne koščke. Ta izgorelost je bila zame do zdaj daleč najhujša. Intenzivno sem bredla vanjo dve leti. Na koncu sem se sama hospitalizirala, da sem se umaknila iz sveta, kjer nekaj moraš, kjer vsi pričakujejo, da se bom jutri zbudila in bom spet taka, kot sem bila. Večina njih se je ustrašila. Večini je bilo to preveč. Oni so bili tisti, ki so se vse življenje obešali name. Niso vedeli, kaj bi, bilo jih je strah, vloge podpornikov niso nikoli prav dobro obvladali.

Preden vam opišem strahote terapije, ki jo doživiš v bolnici, moram povedati, da sem se štiri leta profesionalno ukvarjala s psihologijo, psihoterapijo, duhovno rastjo … Poznala sem vse terapevte in zdravnike in nihče ni poznal rešitve. Nihče ni vedel, kako naj me spravi na noge.

Na koncu sem se sama hospitalizirala, da sem se umaknila iz sveta, kjer nekaj moraš, kjer vsi pričakujejo, da se bom jutri zbudila in bom spet taka, kot sem bila.

Nisem spala, komaj kaj sem jedla, jokala sem od jutra do večera, vmes pa še vedno opravljala svoje delo urednice. Pred dvema letoma sem bila nenormalno debela in brez energije. Potem sem zbolela za vsako figo, boleli so me sklepi, odpovedali so mi hormoni in čez noč sem padla v menopavzo. Lasje so mi izpadali, dobila sem dvojni vid, megla v glavi je bila neznosna, da o spominu sploh ne govorim. Na koncu sem bila krasno vitka (beri posušena), s pošastnimi podočnjaki in postaranim obrazom. Včasih sem imela dan, ko sem govorila prehitro, naredila delo za ves mesec, drugič spet sem bila čisto na tleh. Hrana so mi bile sladkarije.

Moja edina pot je bila na psihiatrijo

Takšna sem prišla po vseh mogočih vezah pred predstojnico psihiatrične klinike. Vsi prijatelji (zdravniki) so mi to pot že vnaprej močno odsvetovali. Jaz nisem videla druge možnosti. Potrebovala sem mir!

Pogovor je trajal natanko deset minut in po vprašanju, če govorim s svojo mrtvo staro mamo, mi je bilo jasno, kam pogovor pelje. »Ne,« sem odgovorila. »Samo obupano jo kličem, kot drugi kličejo mami, kadar jim je hudo.« V trenutku sem imela diagnozo in antipsihotike na mizi. Seveda sem vedela, da nisem nora, samo do konca izčrpana. Fizično in psihično. Poznala sem vse učinke teh tablet, s katerimi tako lahkotno manipulira psihiatrija. Po pregovarjanju, ali jih bom vzela ali ne, ali imajo sploh diagnozo ali ne, sem kazensko dobila dvojno porcijo, psihiatrinja pa je besno odvihrala iz sobe. Hvala, hvala, za vse sestre teh ustanov, ker so vsaj one malo bolj človeške, in tako sem sklenila kompromis in od takrat dalje jedla eno malo polovičko teh tablet. ANTIPSIHOTIKOV! Drugi so jih jedli kot bombončke trikrat na dan po cele pesti. Ni čudno, da so bili tako otopeli, da bi jim lahko tramvaj zapeljal čez glavo, pa niti trznili ne bi.

Naredila sem si svoj program. Še vedno, tudi v bolnici, sem delala. Vsak mesec sem oddala 128 strani revije. Za nekoga na psihiatriji je to kar dosežek, se vam ne zdi?

Za vikende smo odhajali domov. Delala sem načrte, kako zaživeti na novo, drugi so jokali, če so morali domov ali če so jih odpustili iz bolnice. Skoraj vsi so bili povratniki, skoraj nihče ni bil zares psihiatrični bolnik. Večina žensk se je zlomila nekje okoli petdesetega leta. Večina jih je držala pet stebrov hiše, garala v službi, skrbela za otroke, starše, moža …

Zaključila sem poglavje in začela novo

Lepega, pomladnega dne se mi je zazdelo, da grem lahko sama po svoji poti naprej in sem se dala odpustiti iz bolnice. Kot sem prišla, sem tudi šla. Dali so mi deset škatlic tablet in napotnico, da si izberem svojega psihiatra, ki mi bo še naprej predpisoval antipsihotike. Škatlice sem vrgla v varen koš za smeti in v naslednjih štirinajstih dneh pojedla samo še četrtino tabletke, potem pa to odvisnost presekala. Takrat sem res mislila, da mi bodo mali zeleni možiclji prišli šepetat zgodbe z drugega planeta. Kriza je trajala tri dni, potem pa sem se postavila na noge nova, čista, brez tablet in z dokaj bistro glavo.

Ko sem bila zunaj, sem se poglobila v študij izgorelosti. Obiskovala sem kongrese za anti aging medicino, na katerih je bilo v glavnem govora o hormonski terapiji, o stresnih hormonih, o kortizolu, ki je glavni krivec za staranje in ogromno degenerativnih bolezni.

Zdaj sem vedela vse o tem, kaj te ruši, kako se postaviti nazaj na noge, koliko časa traja, da si v redu, v kateri fazi izgorelosti si … Pet let sem se ukvarjala s paleto izgorelih, iztrošenih in prestrašenih ljudi, predavala tisočim, jim pomagala in stala ob strani. Vedno je bila zgodba malo drugačna, vedno je bilo treba program prilagoditi posamezniku.

Začela sem svojo prakso

Jaz zdaj to vem, znam se postaviti na noge, to mi je v veliko uteho, ker pade lahko vsak, pobrati se je umetnost. Moje poslanstvo je, da pomagam drugim in s tem opominjam sebe, kako malo je potrebno, da zdrsneš. Vem, kaj delam, imam res bogate lastne izkušnje z dna, in kar je najpomembneje: vem, da to delam bolje od vseh institucij dušebrižnikov ali uradne medicine in njihovih ustaljenih postopkov.

Ustanovila sem medicinski center z zdravniki, ki se celostno ukvarjajo s sindromom izgorelosti, ’burn outom’, kot temu pravijo Američani, oziroma neravnovesjem kortizola, kot bi to imenovali endokrinologi. Dodajanje različnih hranil intravenozno se je v zadnjih letih izkazalo za zelo uspešno in danes s ponosom prijavljamo mednarodno študijo ter upam, da jo bomo zaključili uspešno in dokazali, da se izgorelost lahko zdravi na fizični ravni, potem pa se telo samo postavi nazaj v ravnovesje. Naš namen je, da vsakega posameznika ujamemo na točki,na kateri se je tehtnica energije povesila v minus, in ga postavimo nazaj v formo.

Za koga je terapija nujna?

Za preobremenjene, izčrpane in izmučene perfekcioniste, neustavljive deloholike, za tiste, ki se vrtite v začaranem krogu stresa, pomanjkanja časa in čisto enostavno za vse, ki čutite, da vam energija samo še odteka ali ste celo dosegli prag izgorelosti.

2 Comments

  • Avatar
    Posted 27 julija, 2020 10:53 pop
    by Alyana

    Zgodba o izgorelosti zelo lepo napisana. Manjka pa velik del od tiste tocke naprej, ko je sla iz bolnice in iz zdravil. Kaj je potem delala v smeri za zdravje, da se je pobrala…

    • Avatar
      Posted 27 julija, 2020 10:54 pop
      by Alyana

      Verjetno je bila pot dolga in tezka.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.