Od delavke za trakom do direktorice doma starejših

Ana Petrič je Nepremagljiva z zvezdico! Njeno otroštvo ni bilo pravljično in kot pravi, je bila ožigosana za pretirano energično, problematično, podpovprečno uspešno deklico, ki je v šoli (pre)večkrat slišala, da nima očeta in da je nesposobna.

Velikokrat se ji je zgodila krivica, doživela je marsikaj težkega. Toda Ana je presegla samo sebe in je danes direktorica doma starejših, ki uvaja spremembe, za katere marsikdo pravi, da so nemogoče. Ana je dokazala, da ni res … In letos namesto zastavljenih 21.000 čestitk za starostnike le-teh zbrala čez 70.000. Morda ste kakšno izdelali tudi vi ali vaš otrok😊

»Moja prva služba je bila za tekočim trakom v proizvodnji. Potrebovala sem denar, da sem lahko poskrbela za svojo leto dni staro hčerkico. Od nekdaj sem hotela biti neodvisna in imeti svoj denar, zato nisem čakala na zavodu za zaposlovanje na svojo ‘idealno’ službo, ampak sem se takoj zaposlila. Nič mi ni bilo težko in verjamem, da sem se tam naučila veliko stvari. Ko sem zanosila drugič in mi je delodajalec, starejši gospod, rekel, da se mu je zdelo, da sem noseča, ker je opazil, da imam večje prsi, sem zgrožena takoj dala odpoved. Ne prenesem nadlegovanja, sluzastih moških, ki mislijo, da lahko rečejo, kar se jim zazdi. Če bi se mi to zgodilo zdaj, bi mu prisolila klofuto ali ga prijavila. Po porodniški sem prošnjo poslala v DEOS Center starejših Cerknica, ki se je ravno odpiral, in dobila mesto strežnice. 

Ana navdušuje s svojimi idejami in spremembami, ki jih uvaja kot direktorica doma starejših.

Delo strežnice v domu za ostarele ni lahko, izjemno slabo je plačano … a Ana ni odšla s prvo boljšo ponudbo, temveč je delala še več …

»V veliko veselje mi je bilo, da lahko nekomu pomagam z drobnimi dejanji ali z besedo podpore. Poleg tega sem spoznala ogromno izjemnih starostnikov, ki so me navdušili s svojimi modrostmi, življenjskimi zgodbami, humorjem. Nikoli nisem bila preveč utrujena, da ne bi zmogla zanje postoriti še česa. Napredovala sem predvsem zato, ker sem se odločila, da ne bom samo tarnala nad minimalno plačo, temveč bom nekaj storila. Vpisala sem se v šolo in na različne tečaje. S svojim delom sem očitno prepričala tudi nadrejeno, takratno direktorico gospo Zvonko Ješelnik.

Ni pa bilo vedno lahko, marsikomu sem šla na živce, vendar je tako povsod. Imaš ljudi, ki se iskreno veselijo zate in s teboj ter se nalezejo dobrih reči, jih delijo naprej. Imaš pa tudi take, ki pridejo v službo, da pridejo nekam, in se sploh ne zavedajo svojega vpliva na ljudi okoli sebe, na okolico, na družbo. Še manj tega, da moraš nekaj narediti tudi sam, če hočeš dobre spremembe.«

Življenje v domu nista le plenica in obrok. Življenje je delati tisto, kar še zmoreš in znaš. Življenje so prilagoditve, smeh, drobne pozornosti in to, da te sprejmejo takšnega, kakršen si. Da si spoštovan, slišan, upoštevan in da lahko soustvarjaš dogajanje ter sam odločaš o sebi.

Nisem imela ambicij za to, da bi bila direktorica in neka pomembna oseba. 

»Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom lahko spremenila toliko reči. Za kar je verjetno krivo to, da sem se velikokrat v mladosti počutila manjvredna oziroma so me za takšno imeli drugi,« se spominja Ana, ki je sprva napredovala predvsem zato, ker ji je bilo težko, da sta imela oba z možem tako nizko plačo, da sta plačala položnice, kupila hrano, za vse drugo pa je zmanjkalo. »Svojim otrokom sem želela omogočiti malo več, kot sem imela sama. Ugotovila sem tudi, da si lahko najbolj priden delavec, vendar sam težko kaj spremeniš na bolje. Če si malo višje, ti postavljaš pravila in sprejemaš odločitve ter tako vplivaš na to, da se ljudje začnejo zavedati, da ni potrebe po tem, da bi v službo prihajali trpeti in se ob delu počutiti slabo.

Prav zdaj na hodniku slišim prepevati sodelavca in verjetno tega ne bi počel, če bi se počutil slabo. To je tisto, kar prinaša rezultate: da ljudje opravljajo svoje primarne naloge, toda da jih spodbujaš tudi k odkrivanju talentov, reči, ki jim gredo dobro od rok. Medtem ko sem od strežnice napredovala po kariernih stopničkah, sem tudi sama spoznavala, da sem toliko doživela, da sem bila tolikokrat poteptana, utišana, da tega ne dovolim več. Čutila sem, da sem vredna.« 

10 let – dve hčerki, tri stopnje izobrazbe in kup certifikatov ter vedno zahtevnejša delovna mesta

»V desetih letih sem pridobila tri izobrazbe in zaključila kup izobraževanj. Delati sem začela kot strežnica, receptorka, opravljala sem tudi dela bolniške strežnice, potem sem napredovala v animatorko, ker sem vedno našla čas za aktivnosti in pogovore s stanovalci. V sobotah in nedeljah, ko je bilo več časa, smo vedno nekaj ustvarjali, kuhali, urejali vrt. Od medicinskega modela obravnave smo šli k psihosocialnemu. Sama vedno rečem, da življenje v domu nista le plenica in obrok. Življenje je delati tisto, kar še zmoreš in znaš. Življenje so prilagoditve, smeh, drobne pozornosti in to, da te sprejmejo takšnega, kakršen si. Da si spoštovan, slišan, upoštevan in da lahko soustvarjaš dogajanje ter sam odločaš o sebi. Je pa tudi pri nas še marsikaj, kar lahko spremenimo, in upam, da nam bo uspelo. Skratka s takšno miselnostjo in udejanjenjem idej sem prejela pogodbo za delovno inštruktorico.

Življenje je delati tisto, kar še zmoreš in znaš. Življenje so prilagoditve, smeh, drobne pozornosti in to, da te sprejmejo takšnega, kakršen si.

Ker sem imela končano šolo za poslovnega tehnika, so mi po nekaj letih ponudili nadomeščanje porodniške v tajništvu. Medtem sem se že vpisala na Fakulteto za socialno delo in študij končala prva v letniku. Kot pripravnica socialnega dela in z znanjem s področja demence sem postala vodja varovane enote. Medtem pa sem že hitela delati magisterij iz socialnega dela. Center starejših Cerknica sem poznala tako dobro kot domače gospodinjstvo. Predvsem to, da mi ni bilo nič težko in da mi je nadrejena zaupala, mi je pomagalo v napredovanju in razvoju. Zadnje leto na varovani enoti sem imela tako krasno ekipo, da mi je bilo kar hudo oditi, vendar nikoli ne vemo, kaj nas čaka, in ko veš, da si naredil vse, kar si lahko, je čas, da greš stvari spreminjati drugam.«  

Medgeneracijski projekt letošnjega leta je ”Mala pozornost za veliko veselje”, v katerem so posamezniki in skupine pisali voščila za starostnike.

Nevoščljivost? Seveda …

»Če sem iskrena, je imelo z menoj težave zelo malo sodelavk, predvsem so bile to tiste, ki so težko prenašale smeh in zadovoljstvo. Najhuje zanje je bilo to, da me niso mogle zlomiti. Če je bilo še bolj hudo, sem jaz naredila vse, kar sem lahko, in to je bilo edino pomembno zame in za mojo vest, zraven pa sem bila še dobre volje. Ko sem menjala službo, sem na kavo povabila drugo nadrejeno, ki mi je velikokrat naredila krivico in zaradi katere mi je bilo včasih težko priti v službo. Povedala sem ji, da ji vse oprostim, in se ji lepo zahvalila, kajti tudi zaradi nje se sama trudim delati drugače s sodelavkami in postala sem bolj imuna na ljudi, ki mislijo, da s položajem dobijo tudi pravico nekoga maltretirati. Vedno rečem, da delajmo tako, da bomo lahko čez nekaj časa, ko bomo drugje, sodelavcu s čisto vestjo pogledali v oči. Službe, položaji, priljubljenost so minljivi. Odnosi, dobri ali slabi, pa ostanejo.«

Medtem sta odraščali tudi njeni hčerki, vez z možem pa se je le utrjevala

»Taja je stara 19 let, Mia jih ima 16. Sta moji carici. Obe imata neverjeten smisel za humor. Starejša je bolj uglajena, kot kakšna dama izpred 100 let. Zdi se, kot da je stara duša. Ves čas nas opozarja glede vedenja, kulturnega izražanja in moralizira, kaj je prav in kaj ne. Mlajša je kopija mene. Razen, kar se pospravljanja tiče, ne. Ona ima svoj kreativni nered in hitro najde odgovor na vse. Ko ji rečem, da me moti njena razmetana soba, mi svetuje, naj potem ne hodim tja, in bo rešeno. Sicer pa je neverjetno ustvarjalna. Rada riše, ustvarja, liči, dela pričeske, kuha in se loti prav vsega. Mogoče je bilo to, da sem hodila v šolo, zelo dobro zanjo, kajti jaz sem bolj za red in disciplino, mož pa zelo popušča. Ali pa ga onidve znata tako prepričati in obrniti, da se vedno strinja z njima.

Hčerki sta pri nas očijevi princeski. Čeprav se včasih jezim, mi je v resnici to všeč, ker sama tega nisem imela. Vedno pravim, da ljubezni, podpore in objemov ni nikoli preveč. Sicer pa sem tip človeka, ki za osredotočenost potrebuje mir in sem največ za svoje izobraževanje naredila ponoči. Zvečer, ko sem dala punčki spat, sem sedla za računalnik in do dveh, treh ponoči sem imela vse urejeno. Ni bilo lahko, vendar je šlo skozi. Zagotovo bi bilo vse težje, če ne bi bilo podpore tudi z moževe strani. On je moj prvi fant in upam, da zadnji. Po 22 letih skupnega življenja ga imam tako rada, da si ne predstavljam življenja brez njega. Samo on ve, kako sem zmešana, in me sprejema takšno, kot sem,« se zasmeje Ana, ki jo iskreno občudujem.  

Sodelavki, ki mi je metala polena pod noge, sem povedala, da ji vse oprostim, in se ji lepo zahvalila, kajti tudi zaradi nje se trudim delati drugače s sodelavkami in postala sem bolj imuna na ljudi, ki mislijo, da s položajem dobijo tudi pravico nekoga maltretirati.

»V petih letih se je pod mojo taktirko v domu starostnikov spremenilo veliko.«

»Spremenilo se je ogromno stvari. Od kadrovskih menjav in plačevanja šolnin, da si zagotovimo zaposlene za naprej, nagrajevanja, vpeljave nenormalnega števila novosti, kot so procesi dela, projekti, vključevanje svojcev, skupnosti. Na srečo imam vedno več sodelavk in sodelavcev, ki razmišljajo podobno, kot razmišljam sama. Vesela sem, da opravijo svoje delo dobro. Da razumejo, da je življenje kratko in da se običajno v takšnih institucijah zaključi. Zato je treba narediti vse, da je to življenje dostojno, da izpolnimo tudi kakšno željo, da se maksimalno potrudimo in da z vsemi svojimi dejanji uspemo motivirati tudi mlajše, da ne bodo za nas na koncu res skrbeli roboti, kot se v tujini že dogaja.« 

Da se vse da, razmišljam na splošno, ne samo v našem centru.

»Da se vse da, razmišljam na splošno, ne samo v našem centru,« pravi Ana, ki je ob dveh majhnih hčerkah napredovala od strežnice do izjemno cenjene, nagrajene direktorice. Vendar Ana na tem mestu doda: »A mislim, da je meni lažje, ker imam nad seboj lastnike, ki dovolijo, da poizkusimo, kar menimo, da bi bilo dobro za naš center, in če se izkaže za dobro, to tudi podprejo. Drugi zavodi imajo nad seboj kup posameznikov, ki jih je verjetno težko prepričati in dobiti dovoljenje, potrditev za izvedbo marsičesa. Kjer odločitve sprejema večje število ljudi, hitro pride do navzkrižja interesov in vse traja dlje, bolj je zbirokratizirano in težje izvedljivo. V vsem tem časa pa se mi že izrazimo in storimo, kar smo si zastavili. Na splošno me moti, da zadeve, ki bi jih lahko uredili že predvčerajšnjim, trajajo večnost ali se po nepotrebnem zapletajo. Sem tip človeka, ki skoči v akcijo. Ogromno stvari naredim sama, ker imam čas in mi je to v veselje,« pove nepremagljiva Ana.

Domovi za ostarele oz. hiralnice?!

»Ob vseh groznih zgodbah ne more biti drugače, kot da so ljudje domovom za ostarele začeli govoriti hiralnice. Zadnja leta so bile v ospredju samo šokantne objave, članki, posamezniki s slabo izkušnjo,« žalostno odvrne Ana in razloži: »Včasih so ljudje rojevali in umirali doma. To smo zdaj umaknili v institucije. Nimamo časa ali imamo takšne službe, da redki poskrbimo za svojega starega starša ali starša. V starosti lahko delamo, kar hočemo, vendar mišice, tkivo in vse drugo propada. Koža je tanka, sluh in vid sta vedno slabša, gibljivost težja. Vse bolj je razširjena tudi demenca, o kateri se premalo ozavešča. Postajamo nemočni in ne moremo narediti veliko, da bi bilo drugače.

Normalno, naše drage imamo radi in izjemno smo občutljivi, nerazumevajoči, včasih tudi egoistični, ko gre zanje. Tudi sama imam nepokretnega dedka v centru starejših in verjemite, da je bilo skrbeti zanj doma tako fizično in psihično težko, da ni šlo drugače, kot urediti namestitve. Babica, njegova žena, je še doma in tudi potrebuje pomoč, vendar v dom noče. Prav zaradi vseh slabih zgodb. Predvsem je pomembno, da damo ljudem izbiro in da imamo do svojcev korekten odnos ter jim takoj povemo, kaj lahko naredimo in česa ne moremo. Sami pa se moramo čim bolj informirati. Če imamo informacije, nam je lažje. Sama rada vključim svojce, se z njimi pogovorim. Tudi prespati jim dovolim v centru. Glede prisotnosti ob umiranju pa se mi zdi to edino prav, saj verjetno nihče noče umreti sam.«

Decembra je navdušila z idejo za koncert v stekleni krogli.

Anini predlogi državi

»Najprej predlagam, da se takoj podpišejo kadrovski normativi za zaposlitve s področja zdravstva. Potem, da se ohranijo zaposlitve, ki smo jih uredili dodatno s sklada Covid. Sistemsko je treba urediti izobraževalni sistem, da za medicinske sestre ne bo več takšnih omejitev. Na novo je treba ovrednotiti delo najmanj plačanih poklicev (negovalci, strežnice, kuharji, čistilke, vzdrževalci …). Bolj in več je treba razviti oblike pomoči na domu. Starostnikom je treba omogočiti izbiro. Če želijo biti doma, naj ostanejo doma in naj dobijo pomoč tja.

Če želijo v dom, naj se jim to omogoči, najbolje v svoji skupnosti, da bodo ohranili svojo socialno mrežo. Domovi, centri bi lahko delili znanja, primere dobrih praks, inovacij. Vse to za dobrobit starostnikov na splošno. Če bi bilo po mojem, bi vsak dom, center postal gerontološka točka, kamor lahko vsak starostnik iz skupnosti ali njegov svojec pride po pomoč. Za naš center si želim, da bi imeli čez nekaj let v njem tudi vrtec za otroke zaposlenih, zobozdravstveno ambulanto, kajti z zobovjem starostnikov se premalo ukvarjamo. Dobrodošel pa bi bil tudi dermatolog in še kakšen drug specialist, ki bi lahko servisiral na mestu in bi tako prihranili marsikatero stisko. Tega je še veliko.«

Če bi bilo po mojem, bi vsak dom, center postal gerontološka točka, kamor lahko vsak starostnik iz skupnosti ali njegov svojec pride po pomoč.

Poleg vse sistematike pa Ana izvaja še drugačne projekte …  

Kot da ni le direktorica DEOS centra, temveč veliko sonce, ki ne daje upanja le starostnikom in njihovim svojcem, temveč tudi celotni družbi. »Verjamem, da vsi žarimo,« odgovori na moj pogled nanjo Ana in doda: »Nekateri žarijo sami zase in navznoter, drugi še za druge in navzven. Ideje pri meni pridejo same od sebe. Zgodi se preblisk in že načrtujemo ter se pripravljamo na udejanjanje. Do zdaj smo uspeli izvesti vse zastavljeno in upam, da tako ostane. Medgeneracijski projekt letošnjega leta je ”Mala pozornost za veliko veselje”, v katerem so posamezniki in skupine pisali voščila za starostnike. Cilj jih je bil zbrati 21.000, prejeli smo jih preko 70.000. To je le en projekt, sicer mi je bil najbolj všeč ”Počitnice v zameno za prostovoljno delo”, ko so lahko prostovoljci živeli v centru starejših. Vedno rada vključim otroke in tako so za starostnike zbirali plišaste igrače, okraske za na smrečico, zanje pripravljali različne delavnice, nastope, čajanke. V našem centru se običajno zvrsti preko 400 dogodkov letno. Energije ne zmanjka, kajti namesto da bi odtekala, jo ob veselju, presenečenju in ganjenosti stanovalcev samo še dobivam,« z vsako dodatno izjavo daje navdih Ana.

In sporočilo Ane Petrič vsem Nepremagljivim:

»Sami čutite, kaj ste, ne dovolite drugim, da vas popredalčkajo, določajo vašo vrednost in pomembnost. Samo vi veste, kaj vse ste doživeli, koliko je v vas dobrega in srčnega, žara, ki vam ga nihče ne more vzeti. Vsak zase smo zvezdice, brez heca, saj imamo v sebi enake elemente. Zato žarite v dobrih dejanjih in k temu spodbujajte tudi druge.«

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.

Saj veš, da si najpomembnejša oseba v tvojem življenju TI?

Ta petek te bo v tvojem elektronskem nabiralniku čakal Dnevnik ljubezni do sebe, ki ga je pripravila naša nepremagljiva hipnoterapevtka Irena Kahne.