Poznaš tisti občutek utesnjenosti v lastnem telesu? Ko preračunavaš, koliko časa zjutraj lahko zdržiš brez hrane, pa kdaj bi zvečer zadnjič jedel, da se ne bi prebudil ob 2h zjutraj in korenito spremenil razpoložljivosti vsebin v hladilniku …

“No, to. In ko sem po 5 mesecih preprostih sprememb lažja za 10 kg, prav teh napornih občutkov nikoli več ne želim povabiti nazaj v svoj vsakdan.”

To je zgodba o osupljivi preobrazbi Simone Potočar Agrež.

Za vedno bom shujšala …

Ko sem se pred že skoraj 5 leti vrnila iz Survivorja, je bila moja velika sreča izguba 12 kg, ki sem jih pustila na filipinskih otokih. Spomnim se, da sem na letalu domov pogumno najavila, da bom po vrnitvi za vedno pospravila še nekaj teže in izklesala svoje telo. Glasna obljuba zato, da bi zaradi nje to tudi izvedla … Pa žal nisem. Kljub temu da sem celotno leto po vrnitvi skoraj vsako jutro vstala ob 5.30 in se napotila k tedanjemu osebnemu trenerju Mitji Petanu, ki je pokazal več kot veliko dobre volje za uresničitev moje »letalske obljube«, se prehransko enostavno nisem sestavila.

Do naslednjega poletja sem tako pridelala 4 dodatne kilograme, v naslednjih treh letih pa še 9, kar je skupaj naneslo 13 še kako odvečnih kilogramov. To mi je »uspelo« predvsem z neštetimi urami na poti in v avtomobilu, intenzivnem mantrailing in koncertnem delu, premalo urami spanja in neprestano izčrpanostjo, ki sem jo pridno hranila s prehrano, »skrbno« izbrano na avtocestnih postojankah. Čokolade, sladoledi, sendviči in energijski napitki so postali moji redni spremljevalci na sopotnikovem sedežu, glede počutja si pa upam staviti, da se marsikatera gospa pri sedemdesetih počuti veliko bolje, kot sem se jaz teh nekaj let.

Čokolade, sladoledi, sendviči in energijski napitki so postali moji redni spremljevalci na sopotnikovem sedežu.

In naj ob tem poudarim, da pomanjkanje gibanja nikoli ni bilo razlog za nastalo situacijo, saj moja četa psov in številni kilometri na mantrailing treningih, ki jih skoraj vsakodnevno izvajam, nanesejo tudi več kot 20 km dnevno. Pa vseeno je kazalec na tehtnici ob vsakem srečanju z mano pokazal več in več.

Točka preloma

In potem se je zgodila pandemija. Čas se je nekako ustavil, delati nisem smela in odločila sem se, da po dolgem času naredim nekaj za svoje zdravje. Pač, obrniti slabo situacijo na dobro in koristno. Pa v prvem valu zopet ni šlo vse po maslu. Marca 2020 sem namreč pričela z vadbo z ameriško vaditeljico Rebecco Louise Smith, ki ima izjemen in cenovno še kako privlačen dnevni program vadb. V aplikaciji te vsak dan čaka nov video z novo 28-minutno vadbo, z dodatkom ogrevanja in raztega. Telovadbe sem se lotila zelo resno, a s hrano ostala na stari točki prehranjevanja, to je pomenilo pripravo obroka največ trikrat dnevno in kilogrami preprosto niso hoteli skopneti.

Šele v novembru sem se pridružila tudi Rebeccinemu prehranjevalnemu programu in tako spoznalo eno izmed njenih coach-inj Taylor Parnell, v Izraelu živečo Američanko, s katero sva čez noč postali izjemno dobri prijateljici. Od tistega dne dalje je prav Taylor moja največja navijačica in motivatorka, skupaj z ostalimi člani Rebeccine ekipe in seveda mojim možem. (smeh) Naredili sva plan, ki sem se ga in se ga še vedno držim. Nekako sem začutila, da je Taylor moja rešilna bilka in ji z navodili zaupala 100 odstotno. In uspelo je! 

Kaj se je spremenilo?

Zajtrkujem v roku 30 min od trenutka, ko vstanem, jem 6x dnevno in pri vsakem obroku pazim na vsebnost beljakovin, ki jih zapisujem tudi v svoj prehranski dnevnik. Svoj zadnji prigrizek po potrebi, če delam pozno v noč, pojem tudi ob 23.00 in prvič v življenju pogumno in brez slabe vesti pojem večerjo. In da poudarim …

Tudi jaz sem bila do nedavno ena od tistih, ki je ob nasvetih »jej 5-6x dnevno« zavijala z očmi in prepričevala sogovornika, da moje telo ob »6x dnevno« vzhaja kot kvašeno testo. Vedno sem preprosto želela zdržati čim dlje brez hrane in tovrstno stradanje me je pred 20 leti pogosto pripeljalo k zmanjšanju kilogramov (ki so potem seveda hitro skočili nazaj), a na poti proti štiridesetim tovrsten način vsaj pri meni nikakor ni več obrodil sadov. (smeh) Prav tako pa nikoli doslej nisem znala »prav« jesti in preprosto nisem razumela (oziroma nisem hotela razumeti, čeprav mi je bilo v teoriji večkrat predstavljeno) kakšne spremembe lahko v moje življenje prinese precejšnje povečanje beljakovinskega vnosa. In tu ne govorim le o izgubi kilogramov. Imam tudi veliko več energije, redko sem utrujena, potrebujem manj spanja in počutim se 10 let mlajša. 

V zadnjih 5 mesecih se enostavno prehranjujem veliko kvalitetnejše, kar posledično pomeni več v kuhinji preživetega časa, predvsem pa planiranje prehrane za na pot, na pasje treninge … Hladilna torba v mojem avtu je čez noč postala zakladnica različnih dobrot in nikoli več se ne zgodi, da na primer ne bi jedla skozi vse popoldne in večer, ko sem v službi. Naj bo urnik še tako natrpan, vedno si vzamem čas za 5-minutno pavzo in poskrbim za svojo prehrano. In to je glavna sprememba, ki se je zgodila: Vzeti si čas ZASE! 

Naj bo urnik še tako natrpan, vedno si vzamem čas za 5-minutno pavzo in poskrbim za svojo prehrano.

Ob spoznavanju novih receptov sem odkrila tudi veliko beljakovinsko bogatih jedi, na primer skoraj tedensko brez slabe vesti pojem nekaj beljakovinskih krofov, muffinov in palačink, na kratko, jem odlično! Prav tako še vedno pojem na primer pico, vendar sem spremenila testo, vsebino na njej, ne pojem celega pekača, ampak le kos ali dva in poleg pojem solato. Tadaaaaa, zelo enostavno in po zaužitvi nimam potrebe po 2-urnem spanju. (smeh) In ne pripetijo se mi več napadi lakote, potreba po čimprejšnji eliminaciji 300 g čokolade ali škatle sladoleda. Prav noro odličen občutek je, ko končno lahko vzpostaviš kontrolo! In to verjetno lahko razumemo le tisti, ki se že vse življenje borimo s kilogrami. 

Ključ do uspeha je v podpori!

Poleg spremembe prehrane in redne vadbe pa ima izjemen vpliv na mojo vztrajnost in rezultate ekipa, ki me pri tem podpira. Veliko noči sem preživela na Zoom-ih z ZDA in nikoli mi ni bilo težko vstati ob 3.00 zjutraj, saj je bila »motivacijska injekcija« vredna vsakega neprespanega trenutka. Pa mi je marsikdo rekel, da bi jaz to lahko tudi sama … V resnici vem, da ne bi, ker bi kot že tolikokrat prej obupala po prvem tednu, saj ne bi z nikomer resnično lahko delila, kaj sem tisti dan pojedla, katero vadbo sem naredila, nihče ne bi z mano delil svojih rezultatov, svojih izkušenj in podobno. Malo po malo te vsaka takšna povratna informacija dvigne do točke, da resnično zmoreš, da si trden, da tudi nekomu odgovarjaš za svoja dejanja in to je glavni razlog, da so rezultati tu.

Izjemno hvaležna sem za svojo pisano mednarodno ekipo, pa tudi že tisto doma in v resnično veselje mi je vsakično snidenje. Hvaležnost je postala del dnevnega rituala. Zahvaliti se za tisto, kar nam je dano in preprosto ne jamrati ob vsaki prepreki. In obkrožiti se s pozitivnimi ljudmi, ki nam dajo zagon in energijo ter postavljanje meja tistim, ki nam jo pijejo ob vsaki priložnosti.

Majhnih skrivnosti mojega novega načina življenja je še veliko in z veseljem jih delim s tistimi, ki si želijo sprememb. Nikakor nisem strokovnjak s področja prehranjevanja in vadbe, lahko pa preprosto predstavim način, ki pri meni deluje. In naj za konec dodam še eno pogosto anekdoto zadnjih 5 mesecev … Zelo pogosto povem kaj o Rebeki, pa ob tem moj mož Jernej vedno vpraša: »Rebeka s »k« ali s »cc«. (smeh) Enkrat je ena, drugič druga … Rebeka in Rebecca sta zakon!