TAKOJ NA ZAČETKU PRIZNAM, DA DRUŽINSKIM NAZIVOM TAST IN TAŠČA NIKOLI NISEM POSVEČALA PREVEČ POZORNOSTI.  

Ker sta v mladosti mamina tast in tašča pozabila name, oče, njun sin je umrl, ko sem bila stara 6 let, tudi nisem nikoli poslušala pripomb na njun račun. Moja mama njune pozabljivosti ni obešala na veliki zvon in delala drame iz tega, zato sem preskočila tudi ta del vsakdanjosti brez pozornosti. Na starše svojega prvega partnerja tudi nisem gledala iz perspektive in predsodkov, ki so mi namigovali, da me mama partnerja ne bo nikoli sprejela. Pravzaprav me ni, a je že tako dolgo tega, da se dobro niti ne spomnim več. Bila sem mlada in spomnim se samo tega, da se je rada “ obešala” na svojega sina, kadar je malce popila. Z mano je bolj malo govorila, verjetno je vedela, da ne bo trajalo. Moje razmerje z njenim sinom. In tudi ni.

Moja prva in edina prava tašča pa ne sodi v nobeno od pregovornih kategorij, kaj tašče so.

Ker je drugačna. Pripravite se na hvalospev. Iskren.

Sprejela me je odprtih rok. Name je naredila vtis že takrat, ko njenega sina še nisem poznala. Samozavestna, močna, odprta ženska, naklonjena umetnosti, praktična. Ker sva se spoznali, ko sem bila še samohranilka, mi je pomagala z nasveti, kako na primer najti stanovanje in preživeti. Ko sva izvedeli, da bova v sorodu, sva se smejali na glas, kot pravi ženski zaveznici. Super jo je bilo imeti v družini, saj sva lahko klepetali o vsem mogočem, brez predsodkov. Nikoli me ni učila kuhati, nikoli ni vohljala po mojem stanovanju ali je dovolj čisto in vse na svojem mestu. Vzpodbujala me je k samostojnosti in neodvisnosti in to tako, da je šla celo svojemu sinu na živce. Kadar nama je škripalo v zakonu, sem jo lahko poklicala in nikoli se ni postavila na sinovo stran brez razloga. Celo nasprotno. Nikoli mi ni rekla tiste grozovite besede “potrpi “. Sinu, mojemu možu, je brez besed dala vedeti, da ga lomi, z menoj pa je iskala rešitve, kako se okrepiti in si povrniti žensko moč. Njeni nasveti, ki jih v mladosti velikokrat nisem razumela, o samostojnosti znotraj zakona, mi bodo ostali za vedno v spominu.

Nikoli nisem bila ljubosumna nanjo, mislim, da tudi ona name ne.

Danes sicer vidim, kje je pustila spomin in pečat na svojem sinu. A to se je zgodilo mnogo prej, preden sva se midva spoznala. Veliko dobrega in tudi slabega. A jaz sem ji hvaležna, ker moj mož ni bil nikoli razvajen pamž. Vse, kar skuham, z veseljem poje, ha ha. Ker je vesel, da je sploh skuhano. Ker je vedno tako vesel, kadar sem prava gospodinja, sem seveda, iz ljubezni do njega, z veseljem razvijala svojo gospodinjsko žilico in se vedno čudila sama sebi, da mi to gre tako dobro od rok. Ker si dobra gospodinja nisem nikoli želela biti, dokler nisem srečala njega.

Nikoli me ni učila kuhati, nikoli ni vohljala po mojem stanovanju ali je dovolj čisto in vse na svojem mestu.

Kadar pa sta skupaj mama in sin, tašča in moj mož, pa vedno poka od pameti. Po šivih in po možganih in takrat smo vsi raje tiho. Oba imata zelo rada PRAV. Ker meni imeti svoj prav niti ne pomeni toliko, iz tega nisem in še danes ne delam težave. Meni MIR pomeni mnogo več. Edino, kar me je v resnici presenetilo, je bila pomembnost “ pedigreja” meščanske družine iz katerega moževa družina izhaja in na katero je moja tašča zelo ponosna. Na tem terenu je moji ljubi taščici ene dvakrat zdrsnilo, takrat, ko se ji je zazdelo, da moja haloška, kmečka mama, zaseda preveč pomemben prostor v naši družini.

Spomnim se neke božične večerje, ki sva jo z mojo mamo skrbno pripravljali, obilno in bogato, kot se za ljudi, ki so bili kdaj lačni, spodobi. In torta je bila iz moke. Kaj je bilo moji tašči, da ji je zletel iz ust zelo neprijeten in pritlehen stavek, da samo kmetavzarji jedo takšne torte, nisem vedela. Ker je sicer nisem nikoli slišala govoriti poniževalno o kateremkoli človeku. V resnici, v srcu sploh ni izločevalna. Takrat sem se jasno postavila za svoje haloške korenine. Ponosno, kot se za haložanko spodobi.

Danes vem, kaj jo je bolelo. Moški otroci ponavadi ne vpletajo svojih mam v družino tako močno kot to počnejo hčerke. Hčerke se na mame obračajo bolj pogosto. Ko potrebujejo nasvet okoli otrok, pač pokličejo mamo. Ko potrebujejo varstvo, je mama prva, na katero se obrnejo. Ker je moja tašča po vrhu vsega še delala in ni šla v pokoj takrat, ko sem jaz rojevala otroke, se seveda po pomoč nisem obračala nanjo. Tako mi je pri odraščanju mojih sinov največ in zares bogato pomagala moja mama. Mogoče je mojo taščo dajala tudi slaba vest zaradi tega, ne vem. Vem pa, da sem v podobni situaciji kot je bila ona takrat, danes jaz. 

Sem aktivna in delam veliko več kot kdajkoli prej. Na vrsto so prišle tudi vse neizživete želje in strasti, ki se jim, dokler sem imela majhne otroke, nisem mogla posvečati. In tako sem zapravila še tisto malo možnosti, ki sem jo imela kot sinova mama, da bi se moja snaha obračala name. Glede na to, da tudi ne živita več skupaj, mi je moja vnukinja dodeljena malokrat. Nisem več njena tašča. 

Kakšna tašča sem bila jaz njej ? 

Jaz sem se trudila, da bi bila dobra. Po vzoru svoje tašče. Nisem se vmešavala v njuno življenje. Ker sta nekaj časa živela pri nas, sem poskušala delovati čimbolj pozitivno na oba. Če sta se skregala, sem bila vedno na snahini strani. Tudi, če ni bilo treba. Sinovom sem vedno takoj, ko so mi predstavili svojo izbranko, povedala, da bom ščitila njihove ženske v imenu vseh žensk na svetu. Debelo so me gledali. Ko so konkretno videli in začutili kaj to pomeni, so se jezili name, v resnici pa mi niso nikoli zamerili. Oni že vedo zakaj. Je pa tudi res, da me vse deklice, ki so bile ali so del naše družine, niso sprejele z odprtimi rokami. Ampak to je bila in je njihova stvar. Jaz imam svoje sinove rada in sprejmem vse njihove izbire. Tako sva se odločila oba z možem.

Sinovom sem vedno takoj, ko so mi predstavili svojo izbranko, povedala, da bom ščitila njihove ženske v imenu vseh žensk na svetu.

Imam tri sinove in v njihovem mladem življenju so zamenjali nekaj deklet. Ne veliko, za moje srce pa preveč. Vsakokrat ko se kateremu izmed njih zalomi kakšna zveza in iz njihovega življenja odide kakšno dekle, trpim tudi jaz. Ker jo imam rada. Jaz jo imam drugače rada kot moj sin. Postala je del mojega življenja in je ne morem kar tako, brez razloga, izbrisati iz srca.  Zato smo se letos dogovorili, da mi bodo domov pripeljali samo ženske, s katerimi mislijo resno, s katerimi se mislijo poročiti. Se vam zdi to staromodno ? Hja, jaz imam samo eno srce!

Rada imam ljudi, rada imam dekleta, ki jih moji sinovi ljubijo. 

Če se mi bo zgodila snaha, ki me ne bo prenesla, jo bom prenesla jaz. Zagotavljam vam, da me bo vsaj za silo vzljubila. V ljubezni znam biti vztrajna in ponižna. In absolutno spoštujem izbiro svojih sinov. Kako, kaj in zakaj živijo kot živijo, je njihova stvar. Jaz sem samo vesela “ hčerk”, ki jih nisem rodila in so mi tako podarjene.

Zato sem v Rebekinem videospotu z lahkoto igrala njeno taščo. Ker vem, da nisem takšna tašča, kot sem jo igrala. Bilo je zabavno, neskončno zabavno, grdo gledati Rebeko. Saj mi niste čisto verjeli, kajne?

 

Z ljubeznijo,

Zvezdana