Saša Einsiedler je čisto čisto čisto zares ženska, ki se mi je od nekdaj zdela nepremagljiva. Karkoli že se ji je dogajalo – njen nasmeh v javnosti je bil razorožujoč, njenih pet otrok ‘poštirkanih’, hiška na vrhu hriba z zelenjavnim vrtom sanjska, kariera pa bleščeča, kot njeni vratolomni salonarji, frizura in ostala oprava. Lahko bi ji zavidala. No, morda pa sem ji.

Po najinem pogovoru, ki je iz dopoldneva segel v popoldan, toliko mojih vprašanj in njenih odgovorov se je prepletlo v njeni z zlatom navdihnjeni pisarni, sem tudi sama šla v akcijo. Saša me je, čeprav se o mojih projektih, željah in sanjah nisva pogovarjali, tako spodbudila, da sem še isti dan šla v akcijo tudi sama. Zbrala sem pogum in stopila s prve prečke na lestvici ter se povzpela višje. Od koder vidim več in bolje. Kjer je lepše. (To dela Saša in takoj sem morala preizkusiti tudi sama. Opozarjam vas – deluje). Če je bila pri meni pot do tja dolga, se zdi, kot da Saša že ves čas živi točno tako – samo zavihti se više, brez dolgih premislekov.

Pravi, da je optimistka in ne vidi smisla v tem, da bi negodovala, ko ji je težko, saj to ne bi rešilo ničesar.

Vedno išče rešitve in ko zagleda cilj, četudi se ji sprva zdi nedosegljiv, se že vidi na njem in gleda le še iz perspektive s ciljne točke. »Tako je bilo, ko sem si neskončno želela v Ameriko na izobraževanje za licencirano DreamBuilder coachinjo. Nora je bila že misel, da bi se mi to lahko zgodilo – toliko denarja, tako dolga pot, doma pa mojih pet otrok … A želja je bila presneto močna in vsako jutro sem se zbudila z mislijo, da imam ta certifikat. Če zdaj pogledam, je to treniranje uma. Če gre um v smeri pričakovanega, če ti pričakuješ, kot sem jaz, npr., da bom imela ta certifikat, sem s tem dala umu navodilo, da mi da nekaj, kar jaz hočem. In moj um bo v množici informacij zbiral tiste, ki me bodo pripeljale do tega rezultata. 

Če jaz pričakujem, da iz mene nikoli ne bo nič, da sem uboga revica, pa me bo um peljal v to smer.

Ljudje imamo filtre, preko katerih zaznavamo ljudi in stvari in včasih, ko pogledaš nazaj, ko si nekaj dosegel, vidiš, da če ne bi takrat srečala tega in tega človeka, prebrala nečesa, kar mi je padlo v oči … to je kreiranje, manifestiranje svojega življenja. To je trening uma. Enako je s hujšanjem, z uresničevanjem drugih želja. No, jaz si trenutno zelo želim, da bi z Andrejem (op. a.: Sašinim  dolgoletnim partnerjem) zasteklila teraso. Vem, da se bo to zgodilo, samo vprašanje časa je še, kako se bodo stvari razpletle. Jaz pa si že predstavljam, kako z Andrejem tam pijeva vino in se pogovarjava v noč, in kako prav tam zjutraj pišem novo knjigo … Ali pa si predstavljam, kako sem zdrava in vitalna in da pokam od dobre volje in energije.

Mimogrede je premagala še raka …

Vsaj tako je videti pri Saši, ki se je še lansko leto, ko se je odpravila na dopust, počutila zdravo, izpolnjeno, srečno. A ji je življenje, ki ji je očitno naklonjeno tako, kot ona njemu, na pot postavilo oviro, da je izvedela, da ni tako zelo zdrava, kot misli … Z Andrejem sta šla v ranem morskem jutru kolesarit, a še preden je dodobra pognala pedala, je grdo padla. Na urgenci so jo oskrbeli in ji svetovali, naj doma čim prej obišče ORL. Ni vedela, zakaj bi šla tja, a domači so jo priganjali in nekaj ji je govorilo, da bi bilo le dobro iti. Zelo hitro je nato dobila diagnozo rak.

Ko sem izvedela, da imam raka, kar nisem mogla verjeti, da je to mogoče. Prišel je v obdobju, ko sem imela vse urejeno. Živela sem zdravo, razmišljala sem pozitivno, imela sem urejene odnose – vse sem imela urejeno in ni mi bilo jasno, zakaj je zdaj prišla ta bolezen.

Takoj naslednji dan sem poklicala svojo prijateljico, odlično coachinjo Alexandro Pi Bachel, s katero sva pogledali, kakšno je sporočilo mojega telesa in zelo jasno je prišel občutek, kot da slišim svoj notranji glas: ‘Veš, kolikokrat nisi rekla, veš, kolikokrat nisi povedala, veš, kolikokrat ti je šlo na jok, pa si pogoltnila solze …’ Vse to se je nabiralo malo po malo in še malo, in prav to sem videla kot znak, da moram priti skozi tunel, da pridem na drug nivo. Kot da moram čez še eno čiščenje starega, da končno pridem na novo.

Tako sem doživela raka mandljev in si ga interpretirala. V veliko tolažbo mi je bilo, da sem si bolezen, ki me je doletela, tako razložila. Potem se mi ni bilo težko spoprijeti z vsem, kar je prinesla.

Vedno znova, ko me je bolelo, ko nisem mogla jesti, ko sem se počutila slabo, sem si rekla: ‘Samo še malo, pa sem že tam.’ In um mi je pri tem lahko pomagal. Tako se nisem osredotočala na tegobe, ki dnevno prihajajo z zdravljenjem, temveč na tisto lepo, kar bo po tem. Nikoli si nisem govorila: moj rak, moja bolezen … ker to ni moje. Vedno sem govorila samo bolezen, ker tega nisem videla kot del sebe, temveč kot nekaj, kar je in bo šlo, v mislih sem vedno znova videla sebe zdravo, vitalno …

To je lahko recept za vse stvari v življenju. In prav to je zame eno pomembnejših spoznanj življenja: Ne glej v okoliščino, v tegobo, ki jo imaš, ker bolj ko gledaš, večja postaja in bolj te ima v oblasti. Bolj kot si miselno tam, kjer bi rad bil, bolj ko to zmoreš, bolj ko si dobre volje, ker si že skoraj tam, hitreje odpadejo tudi stvari, ki v ‘novo zgodbo’ ne sodijo. In to ne velja le pri premagovanju takih izzivov, kot je bil rak, temveč tudi v odnosih. Če hočemo videti slabe stvari pri nekom – lahko gre npr. za našega najstnika, pri katerem vidimo samo težave – kako se obnaša, kako nič ne pomaga, kako hoče ven – lahko se osredotočimo na to in povem vam, da bo vaš odnos z vašim odraščajočim otrokom slab. V trenutku pa, ko se osredotočimo na druge stvari – na primer, kako se lepo stisne k meni, kako sočuten je do živali in drugih ljudi – torej na lepe stvari, saj je vendarle nekaj dobrega naredil, rekel, mislil, me stisnil … to raste in odnos se izboljša. Enako je v partnerstvu, povsod.

Seveda sem se tudi zjokala, seveda me je bilo strah!

»Seveda sem se zjokala, seveda me je bilo strah, a mislim, da v vsem tem procesu trikrat. Spomnim se večera pred začetkom obsevanj po tem, ko sem prebrala gradivo, ki so mi ga dali v bolnišnici o obsevanjih in njegovih stranskih učinkih, ki so lahko resnično hudi. Ko sva se z Andrejem ulegla v posteljo, sem začutila močan, izredno močan strah, ob katerem sem mislila le na to, da ne bi šla ne na obsevanje ne na karkoli drugega in sem si mislila – saj bo šlo, mogoče pa bo šlo tudi brez obsevanj. Takrat me je res preplavil globok strah, a se mi je zdelo, da je povsem normalno, da me je tako zelo močno strah. Potem sem se zavedela tega strahu, dovolila sem mu, da gre skozme. Nato sem globoko zajela sapo in si rekla, da je bil to prostor za moj strah. Zdaj pa je treba narediti, kar je treba narediti. In sem, saj nisem želela dati žalosti in strahu moči, da bi me preplavila.«

Kako ji je to uspelo?

»V trenutku, ko se zaveš, da te je neznosno strah, si že naredil odmik od tega, da bi te strah v celoti preplavil. Če se ne zaveš, pa te posrka. In ko se to zgodi, te kar vodi in vodi in vodi in vse nadaljnje odločitve so narejene na podlagi strahu. To pa so največkrat slabe odločitve. Najbolje se je malo odmakniti in potem delovati z ljubeznijo. Strah in ljubezen sta namreč nasprotji,« se nasmehne Saša, ki se mi v tistem trenutku, z iskricami v očeh in širokim nasmehom, zdi še bolj nepremagljiva. Potem mi je povedala, koliko strahov je bilo v njej glede partnerstev, ki so prišli na plan, ko je pred dobrimi osmimi leti spoznala Andreja. »Zelo veliko strahov sem morala razčistiti pri sebi, sem pa izjemno hvaležna, da sva skupaj, da si predajava ljubezen, da zdraviva drug drugega, hvaležna sem, da si lahko zaupava, da se lahko odpreva drug drugemu. Hvaležna sem si, da sem si upala iti v ljubezensko zvezo, ki me v celoti podpira.« 

Ko je postala sama sebi steber, je lahko postala opora tudi drugim

»Največji korak ta trenutek je zame odprtje hiperbaričnega centra Viva 02, kjer opravljam tudi svoje hipno-transformativne coachinge in kombinacija obojega, torej dihanja čistega kisika pod tlakom in hipnoze je tisto, česar sploh še nisem videla nikjer na svetu – s klientom pogledava v rano iz otroštva, ko je njegov um sprejel določene odločitve, ki mu zdaj niso več v korist. Ko jih v globoki hipnozi najdeva, jih zamenjava za odločitve, ki so klientu zdaj v podporo, posnamem jih in posnetke posluša v kisikovi komori, kjer jih lahko prevzame vsaka posamezna celica.

Drugi steber mojega dela so knjige, tretji seminarji in predavanja ter izobraževanja; v tem trenutku je pravi hit Hujšanje s hipno transformacijo, četrti pa televizijska oddaja V plusu z Ano Vezovišek.

Svojemu poslu sem postavila štiri stebre, ker mi je izkušnja podjetnice pokazala, da ni dobro staviti vse na enega konja. Nekoč sem imela samo en steber svojega dela in svojih prihodkov in ko se mi je to podrlo, sem bila res zelo na dnu in zelo brez denarja in to mi vsekakor ni bilo všeč (smeh). Otroci so bili takrat majhni, Urška je bila stara leto in pol, bilo je po drugi ločitvi. Zelo malo sem lahko delala, ker so bili otroci še tako majhni. Vsakič, ko sem hotela kam iti, sem morala iskati varstvo. A ves čas sem si govorila: ‘Seveda bo šlo. Seveda bomo zmogli.’ Zadnjič sem gledala stare filmčke, ko smo z otroki peli, se igrali … Opazila sem, kakšni kupi perila so bili v sobi. Pa kocke so bile povsod tleh. Vse je bilo razmetano, ampak takrat sem bila srečna. Takrat se mi je vse zdelo skoraj idilično, čeprav ni bilo. Z

elo utrujena sem bila. Velikokrat so me spremljale velike skrbi. A ko smo se igrali, prepevali ali karkoli počeli skupaj, sem bila stoodstotno z otroki in nisem razmišljala o tem, kako bom pa … Je pa res, da ko smo šli nekam na izlet, smo bili dogovorjeni, da vsak lahko naroči deci jabolčnega soka, ostalo pa pijemo vodo. Ko smo šli na Bled in smo si zaželeli kremšnite, me je skoraj kap, ko sem videla, koliko stane ena, in sem rekla: Vsak dobi pol kremšnite – in tako smo vseeno jedli kremšnite in smo bili tam. Otroci niso čutili mojih stisk, je pa prav zanimivo, da še zdaj, ko kam gremo, naročijo jabolčni sok in vodo. Pa jim rečem, da lahko naročijo tudi kaj drugega, a jim je tako čisto v redu. Starejši pa sploh pijejo samo vodo, ker vedo, da je to bolj zdrava izbira.«

Ampak ravno to je tista sreča

»Ampak ravno to je tista sreča – ravno uživanje v trenutku, zavedanje tega, da je življenje tak dar, tak blagor. Ker sem ves čas že prej veliko delala na sebi, mi je bilo tudi poslovno potem veliko lažje. Predstavljala sem si, da stojim na lestvi. In če jaz stojim na prvi prečki te lestve, nimam prav velikega razgleda. Če bo moja naravnanost taka, da sem uboga, da sem žrtev, da se ne da, da ne morem zdaj, ko so otroci še majhni … ne bom mogla narediti koraka navzgor. Zavestno, zelo namensko sem si predstavljala sebe, da grem gor po tej lestvi, in višje kot sem, bolj se mi začne pogled odpirati in več možnosti vidim. Ko sem začela sebe videti višje na tej lestvi, se mi je dejansko zgodilo, da sem se počutila bolje. Bolj sposobno. Posledično, ko sem si sebe predstavljala višje, sem videla tudi obilje dela, obilje priložnosti, in takoj sem dobila moč.

Rekla sem si: ‘Še malo, da gre najmlajša v vrtec, samo še malo, da …’ Nisem si želela govoriti, da je nemogoče, grozno, težko, ker sem vedela, da se bom s tem zaustavila v negativi. Raje sem si govorila: ‘Samo še malo, potem pa bo to in to …’ Res pa je tudi to, da sem ves čas brala knjige o osebni rasti, gledala tečaje, se izobraževala. Prav tu sem se uresničila – šla sem na vsa izobraževanja, na katera sem hotela. Na tem mestu bi vsem rekla: naj vam ne bo škoda denarja za izobraževanja. Navajeni smo, da je šola zastonj in ko je nekaj treba plačati, nam je težko. Za otroka seveda plačamo plesni tečaj, šolo jahanja, angleščino, zase pa nam je težko. Jaz sem si za prvo izobraževanje, ki sem se ga udeležila, izposodila denar od staršev. Ampak to je bila res dobra naložba. Moja starša sta zlata, vedno sta mi stala ob strani in mi pomagala. Zavedata se, kako pomembno je, da vlagaš vase, ter sta me podprla. Tudi takrat, ko sem šla prvič v Ameriko na izobraževanje.«

4 poslovni stebri, 5 otrok, stalna izobraževanja …

»Če si samozaposlen, nimaš uradnega urnika in hitro lahko delaš preveč. Jaz si v prihodnosti želim delati čim manj. To je en od mojih ciljev. Moj urnik je zelo spontan, saj počnem toliko različnih stvari. Res je, da si zjutraj vzamem čas zase – žvrkljam olje, popijem toplo vodo z limono ali soljo, grem na vrt in naberem zelenjavo, potem jo sočim in popijem tri decilitre zelenjavnega soka, nato telovadim, potem meditiram in spustim vse, česar ne rabim, ali pa si predstavljam to, kar si želim. Ta obred zaključim tako, da povežem levo in desno hemisfero, da delujeta popolno, potem zaprem svojo energijo telesa, ker sem izjemno sočutna, sicer se preveč iztrošim, saj že pri reklami jočem. Za konec opomnim samo sebe, da delujem iz svoje moči, iz svojega centra ljubezni, iz svojega stebra. Za vse to porabim skoraj dve uri, potem pa dan kar zbrzi.«

Sredi pubertete smo, a hvaležna sem, da so moji otroci odgovorni in srčni

»Manca je stara 26 let, Gašper 25, Martin je bil letos 18, Polona 15 in Urša 13. Smo sredi pubertete, še vedno, trije pa so že zelo lepo ‘zrasli’. Všeč mi je, ko pogledam te tri starejše in vidim, da so odgovorni ljudje. To se mi zdi zelo pomembno. Da znajo pri sebi videti to, da so odgovorni tudi za stvari, ki niso fajn, da za kakšno stvar, ki jim ni všeč v življenju, ne krivijo drugih. To se mi zdi zelo pomembno. In to, da so zelo srčni. Vsi so veliko pripravljeni narediti za druge, kar je bila v veliki meri tudi moja težava – da sem preveč želela drugim dobro, sebi pa premalo – zato upam, da mi jih je uspelo naučiti najprej poskrbeti zase in potem biti dobri še za druge. Ko si sam poln, lahko veliko daješ. Ko si prazen, pa tega ne moreš in se trošiš ob tem, ko daješ, zato da bi bil poln.« 

Pri vsaki ženski se sanje vrnejo

»Pri svojem delu vsak dan znova opažam, da  je sodobna ženska izjemno zahtevna do sebe – biti mora lepa, vitka, uspešna, doma mora imeti vse pospravljeno, vse je moram moram moram …  A kakorkoli obrnemo, okoli 40. leta se naše sanje začnejo vračati. Prej smo obremenjene z majhnimi otroki, preplavljene s hormoni sreče, ki jih povzročajo naši mali črvički, po 40. pa otroci malo zrastejo, naši hormoni se spremenijo … Prepričana sem, da če imamo sanje, in vsaka jih ima, imamo tudi orodja, da jih uresničimo. In da ne potrebujem izgovora, da sama npr. ne morem biti psihiatrinja, o čemer sem sanjala, ko sem bila deklica, le zato, ker nimam doktorata iz medicine. Pridobila sem druga znanja in lahko počnem zelo podobno ter s tem pomagam ljudem.

V svojem poklicu srečam veliko žensk, ki so uspešne in imajo vse, kar si lahko mislim, da bi jim kar zavidala. Potem pa pridejo k meni in mi rečejo: tako sem prazna. Ker ne delajo stvari, zaradi katerih so tukaj. Uspeh je za vsakogar nekaj drugega in je povsem odvisen od tega, kako ga čuti vsak posebej. Včasih je bil zame uspeh priti iz meseca v mesec. Zdaj zame to ni več uspeh. Zdaj je zame uspeh, da npr. lahko dam toliko in toliko na stran. Pa tudi to, da mi uspe popoldne ne delati nič – ležati in brati. Zdaj je tudi to zame uspeh.

POZOR, DRAGE NEPREMAGLJIVE, SAŠA IMA ZA ENO IZMED VAS DARILO!

V tem trenutku je pri Saši pravi hit Hujšanje s hipno transformacijo, zato se je odločila, da eni izmed nepremagljivih podari udeležbo na delavnici, ki bo potekala preko Zooma 26.8.2021, od 19.00 do 21.30. V OBDAROVANJU LAHKO SODELUJETE NA NAŠEM INSTAGRAM ALI FACEBOOK PROFILU.

Ko spremenimo navade uma, ko hrane ne vidimo kot mašilo za svoje čustvene težave in ko izbiramo dobro ZASE, nam nikdar več ne bo potrebno hujšati! Kile, ki se nabirajo, so POSLEDICA, ne vzrok, in za vsak višek na zadnjici, trebuhu, bokih, je v ozadju nek razlog. Ko ga odkriješ in odpraviš, odpraviš misli na hujšanje, temna široka oblačila in um pa naravnaš na to, da roka začne posegati po zdravi hrani v pravih količinah!

V pomoč nam bo HIPNOTIČNI POSNETEK, ki ga prejmete po delavnici in je vaš za vedno, delavnico pa si ogledate še teden dni po datumu v živo.