Mojco Debelak, predsednico Energijskega centra MojChi, ki lahko stopi v stik z dušami, ste že spoznale. Obljubile pa smo tudi, da boste o Mojčinem znanju lahko še brale.
Uživajte v članku in vsem, kar se lahko naučite. Ne pozabite, da je Mojca terapevtka intuitivne karmične diagnostike, kar pomeni, da nam lahko pomaga, da se znebimo bremen, ki nas ovirajo na naših življenjskih področjih. Danes je tako na vrsti prvi del članka, ki nosi naslov Pisma Mae Kei – Celota.
»Najprej sem rekla, da ti ne bom pisala. Zakaj bi ti? Bo res kaj boljše? Ne verjamem. Ne moreš mi pomagati, nihče mi ne more. Vedno pridejo taki dnevi, vedno. Pa sem ti pisala že velikokrat. Tudi meditirala sem, delala jogo, dihala zunaj zrak. Brala poučne knjige, poslušala svoje srce, vse mogoče. Saj me poznaš. Trudim se razumeti, čutiti, izraziti, dopustiti. Lahko sem nekaj časa bolje, celo zahvaljujem se nebu za vse neumnosti; od copat, do kozarca, nič mi ni samoumevno, da imam. Da je v mojem življenju. Vendar vem, da bo vedno prišel tudi tisti zlovešči dan, dan, ko bom spet stala osramočena sama pred seboj, razklana med dobrim in zlim. Med temo in svetlobo. Zlo v sebi skrivamo, jaz ga ne morem več. Bolščim vase, v nemo podobo v ogledalu in jokam, ker ne vem, kaj naj počnem z odsevom v ogledalu. So drugi res srečni? Pa ne da me zanimajo drugi, sploh ne. Le vem, da zapletena človeška natura spi v večini nas … čaka, da nas ujame nepripravljene, izmozgane, naveličane, razvrednotene, prestrašene. In nekoč vsi pridemo do tega ovinka, do tega trenutka, do Resnice, ki ni le lepa. Do Resnice, ki lahko vpije: »Ne morem več!« Nihče ni enobarven, mar ne? Knjige o duhovni rasti rade trdijo, da je vsak od nas mavrica. A jaz ne morem prezreti. Mavrica se najlepše vidi na črni podlagi neba.
Osredotočim se na detajl. Lep je. Slika nad mojo pisalno mizo, saj veš. Iz Indije. Ženska z dolgo kito gleda stran. Njeni lasje so okrašeni z belimi pikicami, mislim, da predstavljajo svečan trenutek, zato tako urejeni lasje. Spominjam se tistega Indijca, umetniške duše, kako precizno in milo je razlagal o svojem delu in zdaj pred seboj lahko občudujem košček njegove umetniške duše, ujete v lase te ženske. Gledam detajl, ne vidim pa celote. Ženska je zakrita. Kot je zakrit Namen vsega, kar se mi in kar se nam dogaja. Vidimo morda detajle, kot jaz sedaj vidim nered v kuhinji ali avtomobil, ki pelje mimo, ali starca, ki ne more več hoditi in se usede na klopco. Detajl. Za vesolje, pa tudi zame na neki način. Kaj se je dogajalo prej in kaj se bo potem … kdo ve. Kam gleda ženska, kako se je počutila tistega dne, ko ji je slikar svečano okrasil lase, kdo ve? Ne nazadnje, saj je samo detajl.«
Se nadaljuje …
Mae Kei
Mojca Debelak
Energijski center MojChi
