»Stara sem enaindvajset let. Pri teh letih se moji vrstniki sploh ne zavedajo, kaj je življenje. Mene je že zelo zgodaj preizkusilo in izučilo, zato danes na veliko stvari gledam drugače od večine.« Tako se predstavi Selma Bajramović, dekle, ki svoje življenjske izkušnje ne bo nikoli pozabilo, niti prebolelo. 

Ko je bila stara devetnajst let, se je poročila in postala mlada mamica prečudoviti deklici, o kateri se danes govori kot o mali junakinji, pa četudi nas sedaj gleda izza mavrice. Tako Selma opisuje svojo zgodbo … »Spominjam se lepih juter. Doma, ki je dišal po ljubezni, sreči in veselju. Včasih sem se vprašala, kako sem tako hitro odrasla in »za seboj« pustila svoje vrstnike. Žuri me niso zanimali, stopila sem stopnico višje, postala sem mama. Leyla me je spremenila v močno žensko, ki ve, česa si v življenju želi. A vsi cilji, sanje, sreča so se razblinili v trenutku, ko sem slišala stavek: »Vaša hči je hudo, hudo bolna …« Takrat sem padla na kolena, vse se je v trenutku sesulo.

Leyla je bila rojena kot zdrava 2550 gramov težka deklica. Dva dni po porodu sva odšli domov, bila je poseben otrok. Skorajda se je obnašala kot odrasli. Ponoči je spala, nikoli ni jokala in se vedno smejala. Ko je dopolnila 9 mesecev, sva s partnerjem pri njej opazila spremembo v obnašanju. Odpeljala sva jo k zdravniku, misleč, da ni nič posebnega. A sva se hudo zmotila. Diagnosticirali so ji levkemijo.

Z možem nikakor nisva mogla, niti želela dojeti, kaj se dogaja. Rabila sva precej časa, da sva prišla k sebi, a tolažila in upanje nama je vlivala prav Leyla, saj je bila dobrovoljna kot da je vse v redu. A ni bilo … Bolnišnica je postala naš drugi dom. Tam smo preživeli toliko časa, da nam je zdravstveno osebje dovolilo, da zdravniško sobo preuredimo v nekaj bolj domačega. Da bi nam bilo vsaj nekoliko lažje v tistem, sicer zelo neosebnem okolju. Verjeli smo, da bomo premagali to oviro in nadaljevali skupno, srečno, družinsko življenje. Naša borba je bila iz dneva v dan bliže zmagi.

Prvi cikel kemoterapije je bil za nami, zdravniki so bili nad hčerinim napredkom navdušeni. In tako smo preživeli mesec dni v mali bolnišniški sobi, ki je postala naš prostor za petje, prebiranje knjig, igro, celo ples. Nato pa je prišlo jutro, ko se je Leyla zbudila v bolečinah. Težko je dihala. Poslali so jo na pregled na intenzivni oddelek, a se od tam ni nikoli več vrnila. Stvari so se začele odvijati hitro. Iz minute v minuto. Zdravniki so nama sporočili, da je stanje resno in upanja več ni. Šok! Čeprav na intenzivnem oddelku nisem mogla biti ob njej cele dneve, tudi domov nisem hodila. Izčrpana sem na stolu hodnika čakala, da bi zdravniki vendarle izrekli kakšno besedo vredno upanja. Že beseda »mogoče« bi mi takrat pomenila skoraj kot »v redu je«. 

Sedem dni, vsak dan po urico kukaš skozi okno in opazuješ tistega otroka, ki je še nedolgo nazaj pel, zdaj pa leži v komi. Iščeš rešitve, a jih ni. Upaš na čudež … Sprašuješ se, zakaj se to dogaja ravno tebi, kaj si naredil narobe … Na trenutke se mi je zdelo kot grozne moraste sanje, iz katerih se bom zdaj zdaj prebudila. A se to ni zgodilo. Ko so mi jo še zadnjič vzeli iz rok, se mi je zdelo vse tako nenadno in hitro. Kot da bi bilo vse del režije nekega filma. A ta film ni imel srečnega konca. Leyla je odšla na drugi svet.«

S kakšnimi občutki ste se soočali ob izgubi otroka?

Priznam, da sem bila v določenih trenutkih povsem iz sebe. Nisem vedela kaj čutim, niti kako naprej. Četudi je bil od začetka, ko sem izvedela za njeno bolezen, prisoten strah, sem hkrati v sebi ves čas čutila tudi upanje in moč, da se bo naša zgodba končala z zmago. Še danes v sebi čutim delček krivde in se včasih vprašam, kaj sem storila narobe, da je do tega prišlo. Zakaj Leyla ni spala v najini spalnici, ampak je imela svojo sobo že od samega začetka? Morda bi prej opazila kakšno spremembo …

Kljub prigovarjanju vseh, tudi zdravnikov, da z možem nisva imela nikakršnega vpliva na dogajanje, krivda nekje globoko ostaja zapisana v meni. Še danes Leylina sobica ostaja nedotaknjena, takšna kot je bila, ko je prvič vstopila in zadnjič izstopila iz nje. Ko nas je zapustila, so mi vsi želeli pomagati in mi stati ob strani, a sem nekaj časa želela biti sama, ker me nihče ni razumel. V tistem času sem shujšala 15 kilogramov.

Kdo in kaj vam je bilo v teh trenutkih največja opora?

Prepričana sem, da smo sami sebi največja opora. Seveda je bil ves čas ob meni tudi moj mož, a dokler se človek sam ne odloči, da se postavi na svoje noge, mu ne more pomagati nihče. Ljudje smo si različni, vsak doživlja stvari drugače, čuti različno in tako mora tudi svoje občutke vsak najprej predelati pri sebi. 

Kje ste našli moč, da ste se pobrali in nadaljevali z življenjem?

Iskreno, ne vem. Nekega dne sem se zbudila povsem drugačna, drugačna kot dan pred tem. Tisto noč sem sanjala Leylo in od takrat naprej čutim, da mi vsak dan, v razmislek in moč, prav ona pošilja različne znake. Da me varuje, da me usmerja skozi sanje. Samo mamice vemo, kako je 9 mesecev nositi otroka pod srcem. A ko ta pride na svet, pa čeprav ga nato zapusti, ti ga na nek način nihče več ne more vzeti. Verjamem, da je odšla nekam tja, kjer se ima lepo, kjer ne čuti bolečin od bolezni, niti bolečine, ki jo pogosto prinaša svet in ljudje v njem. Bila je junakinja, ki je ne le meni kot mami, ampak verjamem, da tudi drugim odprla oči in podala zavedanje, da nikoli ne vemo, kaj prinaša jutrišnji dan. Zato moramo vsak dan živeti, kot da je zadnji. Moramo se imeti radi, izkoristiti vsak dan, ker že jutri lahko ostanemo brez vsega.

Verjamem, da je odšla nekam tja, kjer se ima lepo, kjer ne čuti bolečin od bolezni, niti bolečine, ki jo pogosto prinaša svet in ljudje v njem.

Mislim, da se vse na tem svetu dogaja z nekakšnim namenom za sedanjost in sporočilom za naprej. Če bi obupala in ostala brez moči, bi s tem škodila naprej sebi, nato še mojim bližjim. Ne bi si dovolila, da bi moja mami gledala mene takšno, kot sem jaz morala svojega otroka, kako počasi odhaja … Življenje nas pripelje do marsičesa, ampak tudi, ko smo najbolj šibki, se moramo zbrati in dobro razmisliti kakšne vse so lahko posledice naših dejanj.  

Kako ste se po tej izgubi spremenili osebnostno?

Kot oseba sem se zelo spremenila, na svet ne gledam kot prej. Vsak dan živim, kot da je zadnji in ga izkoristim do konca. Tisto, kar lahko naredim danes, nikoli ne odlagam na jutri. Z ljudmi sem bolj prijazna, tudi do tistih, ki do mene niso. Tudi oni bodo namreč nekoč razumeli, da tu nihče od nas ni za vedno in da ni vse v tistem, kar imamo. Sploh pa materialne stvari nikoli niso in ne smejo biti primerljive z zdravjem in srečo, ki ga le to sicer nezavedno prinese. Po taki izkušnji tudi sicer postaneš bolj previden. Manj zaupljiv. Včasih namreč ljudje ne čutijo tujih bolečin in vidijo samo sebe. To v takšnih trenutkih boli. To sem od nekaterih ljudi žal občutila tudi sama. A sem odšla kot zmagovalka, ker sem verjela vase.  

Se kdaj tudi danes, na grobu ali v sebi, pogovarjate s hčerkico in kaj ji ob tem rečete?

Moje sanje so bile, da bo Leyla nekoč zrasla v veliko punco, ki bo v meni videla tudi prijateljico. Veliko bi se pogovarjali, si zaupali, se poslušali, dobro razumeli, podpirali in se skupaj smejali. Tako je tudi danes. Vsakič, ko grem na grob, se z njo pogovarjam. Pride dan, ko se pogovarjam o nečem lepem in pridem domov vesela in polna energije. Želim ji povedati, da pričakujemo bratca ali sestrico, pogovarjamo se, kako bi živeli, kaj bi počeli. Seveda pa pridejo tudi težki dnevi, trenutki, pa tudi pogovori …

Na nek način živi vaša hčerka tudi skozi zgodbo, zgodbo v knjigi Morska deklica Leyla – zlomljena plavut in rojena krila …

Avtorico knjige Mileno Anđelić Đukić smo spoznali preko prijateljev, ko se je Leyla rodila. Takrat ji je podarila knjigo, ki je bila njena prva. Oboževala je zgodbo iz knjige, jaz sem ji jo znova in znova prebirala. Ko sem bila kasneje s hčerko v bolnišnici, sem razmišljala o tem, kako bom nekega dne tudi sama napisala knjigo o naši skupni zmagi nad levkemijo, a se mi ta želja žal ni izpolnila … O tem sem govorila tudi z Mileno in ji povedala za željo po knjigi. A ko se je zgodba odvila, kot se je, nisem zbrala dovolj moči, da bi knjigo napisala sama.

Tako jo je za nas napisala ona, nam jo podarila in glavno junakinjo poimenovala Leyla. Na ta način bo moja hčerkica živela večno, spoznali pa jo bodo tudi tisti, ki niso imeli te možnosti. Tako bo živela z generacijami in nikoli ne bo pozabljena, za kar sem Mileni nadvse hvaležna. 

V knjigi je veliko življenjskih modrosti. Katera se vas najbolj dotakne?

Tista, ki govori o skrivnosti medaljona, ki ga je v sebi že od rojstva skrivala tudi Leyla. Gre za skrivnost plemenitosti in ljubezni. Skrivnost medaljona v knjigi sicer pomeni, da skrbno čuvamo in previdno ravnamo tudi s stvarmi, besedami, zgodbami, ki niso naše. Če delamo nekomu dobro, delamo hkrati dobro sebi. Če delamo zlo, pa se nam bo tudi to nekoč vrnilo. 

Kaj bi sporočili vsem mamam, ki so izgubile svojega otroka?

Da ga niso izgubile in ga nikoli ne bodo. Ti otroci so vedno v naših srcih in vedno imajo poseben prostor, ki ga nihče ne more nadomestiti. Oni so naši varuhi od tam nekje, kjer jim je zelo lepo in niso osamljeni. Mame moramo ostati močne, ker bi si tudi naši otroci tako želeli. Hkrati pa bi tudi tistim mamicama, ki imajo svoje zdrave otroke položila na srce, naj izkoristijo vsak trenutek s svojimi malčki, naj ne bodo preveč stroge z njimi. Sama se včasih, ko vidim, da kakšna mama krega svojega otroka, še vedno razjočem, saj bi dala vse, samo da bi se moja mala deklica vrnila. Četudi bi bila kdaj poredna, samo da bi bila živa in zdrava.  

 Kaj je tisto, kar vas danes dela nepremagljivo?

Nepremagljivo me dela to, da sem kljub rosnim enaindvajsetim letom lahko s svojo zgodbo zgled in smernica ljudem, da ne smejo obupati in da se je v življenju potrebno boriti naprej, čeprav ni vedno z rožicami postlano. Zame je zmaga, ko človek začne ceniti samega sebe in začne tudi živeti svoje življenje, ne pa da se ukvarja s tujimi zgodbami.