Valerija Čarman. Veliko srce. Ženska, katere oči svetijo posebno milino, njen obraz in drža pa odražata ljubezen in spoštovanje. Ob Njej sem začutila veliko spoštovanje do sočloveka.
Zdelo se mi je, kot bi njena avra svetila ljubezen, razumevanje, toplino, sočutje, zato sem se v Valerijini bližini počutila sprejeto točno taka, kot sem. In se hkrati močno zavedala, da je življenje veličastno, kakršno koli že je.
Valerijino življenje je na prvi pogled sanjsko. Uspešno podjetje, ljubeč mož, ki jo gleda kot boginjo (in ona njega kot boga) še po 40 letih zakona, lepa trgovinica, v katero jo dnevno hodijo obiskovati otroci in mamice. Ker nima otrok, ima čas. In pomaga otrokom – Junakom 3. nadstropja. Ker je njen mož olimpijec, pozna veliko ljudi, na njihove dogodke prihajajo tako eminentne osebe, kot je predsednik Pahor … Pa vendar jima vse to ni bilo dano kar z neba. Za vse, kar jima je uspelo zgraditi, sta delala trdno kot olimpijska športnika, pa je ob krizi vseeno spodrsnilo in sta skorajda ostala brez podjetja … ter začela znova. Tako kot sta vedno znova, od leta 1998, ko sta prvič stopila na oddelek, morala zbrati pogum in nasmeh za male bolnike.
Kako veliko srce mora človek imeti, da zmore to, kar zmoreta Valerija in njen Ivo?
»Ko je prijatelj TOF decembra 1998 poklical Iva, da mu je dva dni pred obiskom spet ‘odpovedal’ en od Miklavžev, ter ga prosil, da se vanj preobleče on, je Ivo, takšen kot je, takoj rekel ja. Ni kaj dosti premišljeval – če te prijatelj prosi za uslugo, da boš pomagal – sploh bolnim otrokom – to narediš. Imela sva dva dni časa, da sva dobila kostum, kar 23 let nazaj ni bilo ravno enostavno, in šla.
Takoj ko sva prišla na hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani, nama je bilo jasno, zakaj je tako težko dobiti Miklavža, ki brez cmoka v grlu stopi med te male Junake, ki strmijo vate, bledi, a kljub vsemu nasmejani, vsak s svojo ‘žirafo’, pripeti na cevke … Kot Miklavževa pomočnica sem še nekako zdržala v nasmehu, a ko sva se peljala domov, sem jokala kot dež. Stara sem bila 36 let in takrat sem še upala, da bom imela nekoč svoje otroke. Nisem mogla sprejeti, da je mogoče – da so lahko na tem svetu tako bolni otroci. Med solzami sem rekla: »Nikoli več ne bom prestopila tistih vrat. Nikoli več ne grem tja.«
Valerijin mož Ivo vsako leto razveseljuje otroke kot Miklavž. 
»O, pa boš šla,« mi je rekel Ivo. Seveda boš šla. Ti otroci naju potrebujejo, tam boš nasmejana, jočeš lahko doma.« In sva res šla, on kot Miklavž in jaz kot njegova pomočnica. Težko je bilo vsakič znova, ne morem reči, da se človek česa takega navadi. Prvih nekaj let Miklavževanja imam v spominu samo to, kako sva s Tofovo hčerko Piko sedeli skriti v kotu in jokali. Vsako leto isti film. Potem pa je zbolela hči najinega znanca. Poklical je Iva, da je na oddelku tudi njegova hči. Zelo slabo je bilo z njo. Prosil ga je, da ji nameni malce več pozornosti.
Ena od mamic mi je rekla, da naj zdrav človek nikoli ne stopi na ta oddelek. Jaz pa pravim: Sem bi moral priti vsak, prav vsak, da bo bolj cenil to Življenje.
Ko sva odhajala, je pritekel za nama in se nama zahvalil zunaj pod stavbo. Nismo vedeli, da nas hči gleda skozi okno. In ko se je vrnil nazaj, mu je deklica z velikim občudovanjem rekla: »Očka, ti pa res poznaš čisto vse na tem svetu, celo Miklavža!« Ob takšnih priložnostih nama je bilo vedno bolj jasno, da za te otroke nisva le Miklavž in njegova pomočnica, temveč še veliko več. Ob vsakem novem obisku so se tkale vezi prijateljstva in odkrivale zgodbe družin.
Premišljevala sva, kaj še lahko narediva za njih, njihove starše, bratce in sestrice, za družine, ki se ob tako hudih boleznih začnejo srečevati z marsičim, tudi s hudo socialno stisko; običajno so z otroki v bolnišnici mamice, ki jih čaka dolg bolniški stalež, nemalokrat zaradi tega izgubijo službo, velikokrat jih v tako stresnem in napornem obdobju zapusti tudi partner, oče bolnega otroka.
Zgodi se, da ostanejo same z otroki, en od njih se bori za življenje … Obenem morajo starši za vsak dan, ki ga preživijo v bolnišnici z otrokom, ki je starejši od šestih let, plačati 20 evrov na dan. Tu so otroci po mesec dni in lahko še veliko veliko več, nekatere družine tega preprosto ne zmorejo in se povsem izčrpajo, a o tem skorajda ne spregovorijo.
Leta 2009 se je odprla nova Pediatrična klinika na današnjem naslovu in naši otroci so se iz stare klinike ob Ljubljanici preseli v nove prostore v 3. nadstropje. Zato se imenujejo Junaki 3. nadstropja in nobeno drugo ime jim bolj ne pristoji, vključno s starši in osebjem oddelka.
Poleg službe glavnino prostega časa namenjava Junakom 3. nadstropja
Vsak dan se pogovarjam z mamicami, da vidim, kako gre njim in Junakom. Jaz pravim temu večerno štetje piščancev. Veliko se smejimo, če se le da, ne jočemo. Če pomagam mamicam, da gredo lažje čez vse, kar jih čaka, je lažje tudi njihovim otrokom. Te naše mamice, te velike junakinje, občudujem iz dneva v dan – nikoli ne tarnajo, nad ničemer se ne pritožujejo, polne so upanja in volje do življenja. Resnično vredne vsakega občudovanja. Vseeno pa vidim, koliko jim pomeni, da se lahko z nekom, ki ni del zgodbe, pogovarjajo, da vidijo, da niso same, da jim stojim ob strani, prav to potrebujejo te mamice.
Lahko bi že šla v pokoj. A potem ne bi mogla pomagati Junakom tako, kot jim lahko zdaj.
Valerija in Ivo bi si lahko že malo oddahnila. Pa si ne. »Podjetje s tekstilom še vedno vodiva tudi zato, da lahko deliva. Da lahko koga osrečiva. Nekoč, ko ne bova mogla več, bodo najino mesto prevzeli drugi. Trdno verjamem v to, Junaki nikoli ne bodo sami. Vesela sem, da so starši ustanovili društvo Junakov 3. nadstropja in da si pomagajo tudi prek njega. Društvo je bilo ustanovljeno letos in je zelo aktivno. Starši potrebujejo trden steber opore v trenutkih, ko sami ne zmorejo, in Društvo je ta steber.
Bolni otroci, ne samo onkološki, morajo vedeti, da so del sveta, tudi zunanjega
Otroci, ki se borijo za življenje, ki so v času terapij in obsevanj krhki kot cvetice in dolgo časa ne smejo imeti stika z zunanjim svetom, še kako potrebujejo prav to – vedeti, da so otroci, da so del našega, zdravega sveta. Zato sta z Ivom in mamico Junakinje 3.nadstropja, Urško Kolenc, v sodelovanju z ekipo Teka štirih mostov v Škofji Loki organizirali Tek junakov 3. nadstropja. V združeni moči celotne skupnosti občine Škofja Loka (op. a.: Valerija, Ivo in Urška živijo v tem lepem srednjeveškem mestu) so pričarali Junakom in njihovim družinam sanjski dan, na katerem je pela tudi Rebeka.
Letošnji tek je bil zaradi virusa Covid 19 žal odpovedan, zato sta se odločila, da se bodo Junaki predstavili Sloveniji v projektu Zlata pentljica: »Ker je mesec september mednarodni mesec ozaveščanja o otroškem raku, so Junaki 3. nadstropja po Sloveniji delili zlate pentljice. Pripeli so jih vsem županom Mestnih občin, kjer so doživeli prisrčne sprejeme, programe in obdarovanja, obiskali so Državni zbor RS in letos je bilo prvič v zgodovini naše domovine, da so pentljice imeli pripeti poslanci DZ. Še prej pa so v Vili Podrožnik obiskali predsednika RS g. Pahorja, s katerim so že pravi prijatelji. Med Slovence so razdelili 5000 pentljic, kot posebna gostja jo je prejela tudi Rebeka, ki je otrokom lani pela na teku Junakov in je od takrat ‘naša’. Veš, Petra, Rebeka je pela Nastji na cesti na dan, ko je bila operirana,« je potiho dodala Valerija, meni pa so iz oči pritekle solze.
Letno za rakom zboli od 70 do 80 otrok v Sloveniji, torej na teden en do dva otroka v Sloveniji, številka pa še narašča. Žal vsi ne zmorejo bitke, čeprav so vsi po vrsti junaki, po katerih bi se morali zgledovati.
Ko sem po najinem intervjuju kontaktirala Valerijo in jo vprašala, kako je, je odgovorila potrto, da je zelo žalostna, ker se je enemu od junakov ponovilo. Da jo skrbi, kako bo šlo. Z mamicami si cele večere prek sporočil na telefonu izmenjujejo novice. Za nobenega ji ni vseeno, vsem si želi pomagati – s toplino, pogovorom, pentljicami, dogodki za ozaveščanje, objemi malih in velikih junakov, ki jo vedno, vedno, ko zapustijo bolnišnico, obiščejo v njuni trgovinici v Škofji Loki. »To je postala že kar tradicija,« se nežno in hvaležno zasmeji Valerija. »Ko pridejo iz bolnišnice k nama, sva neskončno hvaležna in srečna, prvič, ker je del poti uspešno za njimi in drugič, ker je zgrajena nova vez prijateljstva. Bogastva ne gradimo z opekami, temveč z odnosi.«
Foto: osebni arhiv Valerije Čarman
