Če bi mi kdo 15. marca lani navrgel, da bo celotna pandemijska drama trajala leto dni in več, bi ga seveda vprašala po zdravju. »Pa ka’ si ti nor?!« Ni šans! A je in še bo, pa če to želimo ali ne. Zdaj pa je samo od nas odvisno, kam in kako bomo zapeljali to zgodbo. 

Sama vse skupaj jemljem kot veliko življenjsko preizkušnjo. Preizkušnjo, ki te večkrat udari kot vzdigne, ampak se ne dam. Ne bo mi krojila življenja, ne bo si me podredila, ker sama tako hočem.

Močno razumem, da je marsikdo že na koncu z živci. »Mah, res je bilo dovolj! Kaj nam je tega treba?!« Še več. Precej me žalosti, da smo kot družba še bolj razdeljeni kot leto prej. Je covid problem? Ni problem? Se bomo cepili ali se ne bomo? Bom testirala svojega otroka ali ne? Pa maske? In še mnogokaj. Dragi moji, treba je vedeti, da ta razdvojenost ustreza samo politiki. Bolj smo kot narod razdeljeni, bolj se politika napaja in ‘fura’ svoje.

Zato naredimo, kar je dobro za nas, ne za neko ‘višjo silo’, za kar se ima velik del politike.

Sami krojimo svojo usodo in imamo pravico postavljati jasna vprašanja ter zahtevati jasne odgovore. Ampak najprej zaščitimo sebe, svoje bližnje. Zato je prav, da se pazimo in ostanemo zdravi! Da smo odgovorni do sebe in drugih.

Zato se mi ta težko razumljivi čas niti ne zdi tako slab. Zakaj? Ker se iz njega lahko veliko naučimo. Lahko izidemo iz njega kot boljši ljudje, ker preprosto želimo razumeti, sprejemamo razmere in preizkušamo svojo potrpežljivost. Koliko časa še lahko zdržimo? Vsak ima seveda svoje meje, a s skupno močjo se da vse. 

Zato sem pravzaprav hvaležna, da nam je vsaj do neke mere uspelo zatreti tihega sovražnika številka 1 ta hip v svetu. Hvaležna za to, da imamo podobne cilje. Hvaležna za ves čas, preživet doma v krogu najbližjih. Da se mi nikamor ne mudi, da dvakrat premislim, kako bom izkoristila dan, ki je pred mano. Zakaj bi ves dan letala naokoli in se družila, če lahko doma skupaj pojemo zajtrk, se pogovorimo, gremo v fitnes, savno, se poigramo na vrtu, gremo skupaj na Dobeno, pogledamo dobro nanizanko – in dan je izjemen. 

Ko si rečeš: mar potrebujem še kaj?! Zdaj vidim, da ne. Tudi po vsej tej pandemijski noriji, po vseh nelogičnostih, ko ne vemo, kaj nas v trgovini, salonu, restavraciji, gledališču čaka jutri. Vsaka minuta več doma je dobrodošla. Naj jih bo čim več. 

Vse je za nekaj dobro. Samo spoznati moramo to. Pa srečno.

Foto: Nina Dobrin (Roydo)