Se vam je že zgodilo, da ste se na primer med vožnjo zalotili, da ste začeli razmišljati o zgodbi, ki se je sicer zgodila v preteklosti, vi pa jo še enkrat podoživite, trpite, se jezite in bentite čez dogodek?

Meni se to dogaja! Ker sem pozorna na svoje misli, se zalotim, da spet “ meljem “ nekaj, kar me je pred časom vrglo s tira ali prizadelo in, da vse to skupaj nima nobenega drugega pomena kot to, da v drugo ali v tretje podoživljam nekaj, na kar tako ali tako ne morem več vplivati in se je že zgodilo.

Ker več kot očitno dogodka še nisem pospravila, ga analizirala in zaključila na zdrav način, se vrača. Vrača se z občutki, ki so me takrat preplavljali. To je močno, močnejše od mene. Tako se mi zdi . Ah, kaj je lahko močnejše od mene ? Misel, spomin na nekaj ? Občutki? Občutki tesnobe, da me nekaj boli, da me je nekaj prizadelo in celo točno vem kaj, so močnejši od mene? Mi lahko pokvarijo dan ?

Nič več !

Gledam gospo, ki sedi nasproti mene. Govori mi, kako je ljudje ne spoštujejo, ne slišijo. Opisuje mi nek dogodek izpred treh mesecev, ki jo je razburil. Gledam jo tako od daleč in vidim, kako pada v zgodbo, ki jo kot kačo na prsih goji že toliko časa. Pripoveduje mi jo že drugič, pozabila je, da mi jo je že povedala. Gledam jo, opazujem in tudi v drugo njena bolečina ni nič manjša. Nasprotno, jeza je še narastla in zdaj zgodbo pripoveduje že razširjeno in vedno bolj verjame vanjo. V resnici gre za banalen dogodek, ko nekdo ni naredil nečesa kot je pričakovala.

Gledam drugo žensko, ki mi pripoveduje zgodbo, ki je stara več kot 20 let. Dogodek, res žalosten in travmatičen, mi opisuje tako živo, kot bi se zgodilo včeraj. Zmrazi me, ko vidim, kako jo boli. Skrči se v bolečini in zajoče. Ostanem brez besed, njena zgodovina je z vso silo vstala pred mano in pljusknila v naju, kot povodenj. 

Nepredelana bolečina je strup. V njej brodimo, vanjo se potapljamo, v njej živimo svojo žrtev in je znak, da tam notri, pri sebi, nismo naredili ničesar.

Vsake, majhne ali velike, boleče misli ali spomini, ki v nas živo živijo svoje življenje so strup, ki nas razjeda od znotraj. Niti vemo ne zanje. Ne zavedamo se. Ne zavedamo se, kako nas uničujejo.

Pomembno je živeti zavestno.

Odpotovati v srčiko naših vzorcev je projekt našega življenja.  

Živeti ne-zavestno dobesedno pomeni, da veliko večino življenja živimo kot, da smo na avtopilotu, da nam misli, ki jih sami ustvarjamo, krojijo življenje. Iz njih zrastejo prepričanja, ki se jih res težko znebimo. Ženska, ki sem jo opisala zgoraj, globoko v sebi nosi živo bolečino, čeprav je od takrat minilo 20 let. Ta bolečina je povezana z še eno, globljo in “ nezavestno” bolečino, ki je vpletena v bazo njenih osnovnih podatkov. Tam notri je položena kot edino vedenje in dojemanje kombinacij življenja in vsi boleči dogodki, ki se nam dogajajo zdaj, se povezujejo z njo. Zato tako boli. Domače in znano boli.

Zato je vzeti si “čas zase” zelo pomembno. V tem dejanju ni nič nečimernega, sebičnega. Če gre za resničen vpogled vase, je to nekaj najboljšega kar lahko storiš zase in za ljudi okoli sebe. Ljudje smo navajeni, da je prav, da smo močni, da je prav, da smo nezmotljivi. Čeprav se vsak izmed nas vsega  tega (da smo včasih, v nekaterih situacijah, nemočni ali zelo zmotljivi ) zaveda, nam je bolj pomembno in varno imeti prav !

Absurdno je, da je imeti “ prav”, bolj pomembno od našega dobrega počutja.

Če “ imeti prav “ vzpodbuja naš ego in se samo zaradi tega dobro počutimo, tudi PRAV ! Ozrite se okoli sebe in poglejte, kaj vse “ dobrega” ego dela po svetu. Postavljanje vprašanj je ključno. To pravi tudi naš veliki modrec, avtor legendarnega  “ Učbenika življenja “ dr. Martin Kojc.

Kdaj smo nemočni ? 

V katerih situacijah začutimo nemoč ? 

Zakaj se tako bojimo, da bi se zmotili ?

Če nam slučajno, medtem ko smo si vzeli čas zase, uspe ugotoviti, da gre za vzorec, smo na pravi poti. Dolga pot pa nas čaka, da ugotovimo, za kateri vzorec gre in, kje v nas domuje. Odpotovati v srčiko naših vzorcev je projekt našega življenja. 

Gospa, ki ponavlja zgodbe, kjer se počuti nesprejeto in nespoštovano, ne ve, da je v njenem življenju podobnih zgodb nešteto. Grenijo ji življenje. Prst uperja v tiste, ki ji povzročajo takšne občutke, pa naj je to včasih res ali ne. V resnici gre za globoko rano, ki se skriva globoko v njej. Ona sama se ne spoštuje, ne sprejema sebe takšne kot je. 

Za začetek bi lahko vsaj preganjala misli, ki se v njej ponavljajo in kopljejo po tej rani. Lahko bi jih preusmerjala. Lahko bi jih vsakokrat, ko se začnejo rojevati v njej, odgnala zavestno. Se ne bi ukvarjala z njimi. Zavestno bi začela misliti druge misli. Kako lepo zunaj sije sonce, na primer ! Ali, kako je vesela, da vidi svojo vnukinjo …

In, če pomislimo čisto preprosto, zakaj ne ? Zakaj misliti lepe misli ? Zakaj ne misliti grdih misli ? Gre samo za našo odločitev. Lahko smo celo popoldne že stotič jezni na politike, ki samo kradejo ali pa smo prešerni v mislih, kako lepo je živeti, ker je sonce, ker smo zdravi, ker znamo ljubiti. Zakaj se ljudje ob banalnih dogodkih, ko nas na primer nekdo ni pozdravil, zataknemo v svojo jezo, občutke nemoči in ogorčenosti? Nas ni pozdravil, ker nas ne spoštuje ? Ali zato, ker je poln sam sebe ? Je mogoče jezen na nas ? 

Je to res ? Je vse to res ? Kaj pa, če nas ni pozdravil zato, ker nas enostavno ni videl ? Nikoli ne bomo zares vedeli.Mnogo lažje pa bomo živeli, če bomo obrnili svoje misli in mislili, da nas verjetno ni videl ali, da je njegova ignoranca njegova stvar. Ne naša. Vrnili mu bomo, kar je njegovega. Brez slabih misli. Vredno pa je preverjati svoje občutke ob tem dogodku.

Če prepoznamo svoje občutke pri tem, ko nas ni pozdravil nekdo, za katerega bi si želeli, da nas vidi, smo na dobri poti, da bolje razumemo sebe in, da lepše, lažje živimo. Občutki so prva manifestacija našega obstoja. Zakodirani so v našem ranem otroštvu. Do tja ni lahko priti. A se da ! Kaj naredim jaz, ko me med vožnjo, v avtu začnejo v brezno vleči temne misli ? Na glas si ljubeznivo in brezkompromisno rečem : 

“ Zvezdana, zdaj pa nehaj. Vse to si že preživela. Boš šla še enkrat skozi vse te bolečine ? Ne in ne. To nič ne pomaga. Zapomni si te občutke, zdaj pa misli na to, kako lepo ti bo na vaji ! “

Potem grem doma, zvečer, v miru čez občutke in dogodek in si postavljam vprašanja “Ali je to res ? “ Tej metodi pravi Katie Byron DELO. Berite Byron Katie in njeno knjigo “ Potrebujem tvojo ljubezen, je to res ? “

Ko trčim ob globok vzorec, ki ga sama ne morem rešiti, potrebujem pomoč. 

In jo poiščem.

Zvezdana

  Drage moje! Ta članek je bil objavljen na mojem blogu še preden je postal spletno mesto, vendar sem ga obdržala, saj vam bodo informacije v njem vedno prišle prav! Hvala, ker nas spremljate, vaša Rebeka!