Ana Roš: »Življenje je veliko bolj kompleksno kot kuhanje.«

Ljudje me sprašujejo, kako zmorem. Zmorem, ker se tudi veliko smejim, ker se znam sprostiti. Vsak dan tečem in izvajam jogo, danes po predstavitvi knjige, če se vrnem dovolj zgodaj, gremo s prijateljicami na nočni Krn opazovat polno Luno.

Drage nepremagljive, udobno se namestite in uživajte v pogovoru, ki sem ga imela z Ano Roš, najboljšo svetovno kuharsko mojstrico.

Sedela je s slamnikom na glavi in v poletni oblekici, v slogu, kot smo ga vajeni pri njej. Kot po tekočem traku je odgovarjala izbranim novinarjem pred predstavitvijo svojega knjižnega prvenca, kuharske monografije Ana Roš: Sonce in dež, ki je po svetu, četudi je izšla v najbolj nemogočem času, brez vseh spremljav fanfar – torej brez turnej, predstavitev, intervjujev ob predstavitvah, značilnih za eno največjih založb na svetu, Phaidon, dosegla izjemne rezultate, prodajo nad pričakovanji in predstavitve v največjih časopisih; bila je The Timesova knjiga tedna, Forbes jo je razglasil za nujno branje pomlad 2020, The Wall Street Journal jo je prepoznal kot enega od šestih najlepše oblikovanih izdelkov v prvi polovici leta 2020 … »Upam, da bo tako uspešna tudi v Sloveniji,« mi je rekla, in ko sem pogledala vrsto ljudi, ki so stali pred Beletrinino blagajno z njeno knjigo v roki, medtem ko so čakali na predstavitev, o tem nisem podvomila. 

Zdelo se mi je, da je kot ogenj. Ne, lahko bi rekla, da je Ana lava. Bolj vroča od ognja in hitreje se te dotakne kot ogenj, njena energija pa se razlije še daleč naokrog. Ana pusti sledi. Odprtih ust te pusti le ob začudenju – naj gre za kulinariko, postrežbo, celotno umeščenost Hiše Franko in njeno zgodbo, ali pa ‘le’ Anino zgodbo.

Čeprav ni bila vzgajana v ‘kuharico’, čeprav staršem njena pot, ki jo je iz zaljubljenosti v fanta in pozneje življenskega partnerja vodila v delo v restavracijo njegovih staršev, ni bila všeč, je ona sledila sebi. Tako kot si je sledila vedno v življenju. In čeprav pravi, da je kraljica drame, čeprav pravi, da se večine stvari v življenju loti z napačne strani, nihče ne more zatisniti oči pred njenimi dosežki: najboljša svetovna kuharska mojstrica, Hiša Franko med 50 najboljšimi restavracijami na svetu … »Nikoli nisem sanjala o tem, da bi bila kuhar, da bi delala v gastronomiji, vzgajana sem bila drugače. Za razliko od  večine svetovnih kuharskih mojstrov, o katerih se danes govori, je bil moj fokus popolnoma drugje. Kje, niti sama ne vem, verjetno sem sledila življenju na povsem naraven način in iskreno nisem razmišljala o tem, kaj bi zares rada počela. Bila sem plesalka, bila sem smučarka, bila sem izjemna v šoli, pozneje izjemna študentka, govorim pet jezikov in težko rečem, da me je kaj tako zagrabilo, da bi to moralo biti to.

Nikoli nisem sanjala o tem, da bi bila kuhar, da bi delala v gastronomiji, vzgajana sem bila drugače.

Morda me je tako povlekla diplomacija malo pred koncem srednje šole, ko sem preživela daljše obdobje v Afriki. Tam je prišla na dan moja človekoljubna plat in od takrat vedno, če le lahko, pomagam sočloveku. Tega načela se še danes držim in kljub temu, da me je življenje pripeljalo v kuhinjo sredi divje narave in ne med diplomate v Bruselj, delam zelo veliko človekoljubnih stvari in se svojega načela iz mladosti še vedno trdno držim.«

Kuhinja te zahteva celega, sem navajena izjav največjih kuharskih mojstrov. Ana Roš da kuhinji 100 %. Obenem pravi, da je v prvi vrsti mama. Ter svoje znanje, energijo in čas posveča tudi človekoljubnim dejavnostim, ker preprosto meni, da je tako prav: »Vsako leto nekaj dogodkov in stvari 100 % namenimo ranljivim v naši družbi. Po navadi sodelujem pri daljših projektih, ki terjajo veliko časa, v Indiji sem na primer pomagala nabirati denar, da je cela generacija mlajših deklet lahko obiskovala šolo. V Milanu sem sodelovala pri odpiranju malih prehranskih obratov za brezdomce. Takih stvari je zelo veliko, treba pa je imeti zelo direktna sodelovanja, da resnično uspejo.«

Vsako leto nekaj dogodkov in stvari 100 % namenimo ranljivim v naši družbi. Po navadi sodelujem pri daljših projektih, ki terjajo veliko časa, v Indiji sem na primer pomagala nabirati denar, da je cela generacija mlajših deklet lahko obiskovala šolo.

Pa vendarle je Ana Roš najboljša svetovna kuharska mojstrica. Ana, pravi, da zato, ker je že od nekdaj zelo strasten človek. »Čemurkoli v življenju bi se posvetila kot življenjskemu fokusu, bi se mu posvetila 100-odstotno. V gastronomijo so me pripeljala neke vrste življenjska sosledja in ker sem strastna in zelo rada gostim ljudi, se ta trenutek izražam skozi gastronomijo, skozi to, da ustvarjam. To pa hkrati še ne pomeni, da bi bila izjemen pisec, če bi pisala, da bi poskušala svet spremeniti, če bi bila v diplomaciji. Ne vem. Vem pa, da stvari delam res zavestno in predvsem dobro. Prav to pa človeka verjetno hitro pripelje do tega, da včasih pomisli, da je stvar, ki jo trenutno počne, njegov končni cilj. Jaz mislim, da gastronomija pri meni je. S tako ekipo, kot jo imam ta trenutek, menim, da bolje ne bi mogla opravljati ničesar drugega. Čeprav … kaj se bo zgodilo jutri, tega nihče ne ve …

‘Jutri’ se je nekako zgodil letos marca, ko ste morali zapreti restavracijo. Kako je to vplivalo na vas?

»Pri nas je karantena naredila dobro – ker si želimo biti vsak dan boljši, bolj zanimivi, smo imeli čas marsikaj premisliti, spremeniti. Vsak dan smo imeli po šest ur šolanja na dan. Med korono smo naredili enega največjih korakov – izrabili smo čas,  ker je bil prav čas takrat edini na voljo –, in naredili smo velike korake. Korona kriza je neko splošno razmišljanje, sama pa nikdar ne razmišljam, da bi morali absolutno vedno razmišljati samo o eni stvari. Ogromno kuharjev, tudi izjemnih športnikov, piscev in drugih imamo vedno možnosti, da se izražamo tudi na drugih področjih.«

Sami ste se že izrazili skozi knjigo, izražate se kot mama, športnica, prijateljica … Kako vam to uspeva?

»Življenje ni enostransko. Ljudje me sprašujejo, kako zmorem. Zmorem, ker se tudi veliko smejim, ker se znam sprostiti. Vsak dan tečem in izvajam jogo, danes po predstavitvi knjige, če se vrnem dovolj zgodaj, gremo s prijateljicami na nočni Krn opazovat polno Luno. Včasih si sicer preveč težim, a potem iščem rešitve … Življenje je veliko bolj kompleksno kot samo kuhanje in če berete knjigo na pravilen način, to tudi razumete: zato ker sem takšna, kot sem.« 

Zato je polovico knjige napisala sama v angleščini skoraj brez popravkov ene največjih in hkrati najbolj zahtevnih založb na svetu Phaidon, pri kateri lahko izdate svojo knjigo le, če vas k sodelovanju povabijo oni. Ano je pol leta po tem, ko je že sama začela ustvarjati knjigo s francosko ekipo – ker si je zaželela izdati knjigo – povabil k sodelovanju Phaidon. Angleško-ameriška založba je zahtevala, da začnejo znova, od začetka. In je začela znova, z novo ekipo – povabila je še dve slovenski blondinki, kot rada reče: Kajo Sajovic, ki jo je od nekdaj občudovala kot novinarko z izjemnim poznavanjem slovenske in svetovne gastronomije in ki se obenem izjemno dobro izraža tudi v angleščini, ter Suzan Gabrijan, ki zna fotografirati tako, da se tudi zahtevna Ana ustavlja ob njenih fotografijah. »Zdaj začenjam pripravljati drugo knjigo,« mi pove ter doda: »na sebi pa imam dva otroka in tim 30+ ljudi.«

Čeprav bi bilo zanimivo izvedeti, kako ji njen kuharski tim uspeva tako dobro uglasiti vsak dan, kot mami spregovoriva o otrocih. »Moja otroka sta z menoj prepotovala cel svet – ko sem delala v Avstraliji, sta šla z mano v Avstralijo. Ko sem delala v Londonu, sta šla z mano v London. Ko sem delala v Rusiji, sta šla z mano v Rusijo. Šola je vedno stala za tem, ker je podpirala družinsko celico, otroka sta res samostojna, odgovorna in zelo dobra športnika. Ko mi je zadnjič sin rekel: si prav ena navadna Carry, torej kot vsaka druga mama, ki ves čas teži, sem se mu zahvalila za to, da je povedal, kaj misli, ter se zamislila sama pri sebi, saj sem ena od mam, ki res posluša in razume svoja najstnika. Pomislila sem, kaj je vloga mame. Tudi to, da teži. Mislim, da iz tega nobena mama nikoli ne bo mogla izstopiti, ne glede na to, kakšno kariero ima, koliko dela ima … Tudi če sem na delovni poti tri tedne, pet tednov, en mesec, kar se je že zgodilo, bom vedno prva, ki bom z Whatsapp-klicem otroka zbudila, po domače – zatežila, in zadnja, ki ju bo spremila spat. S tem, da bom spet zatežila. Ker vmes je vse lepo. Ampak starši smo tu, da vzgajamo, in ko enkrat sprejmemo svojo vlogo biti starš, pomeni tudi to, da znamo otroke usmerjati. 

Pomislila sem, kaj je vloga mame. Tudi to, da teži. Mislim, da iz tega nobena mama nikoli ne bo mogla izstopiti, ne glede na to, kakšno kariero ima, koliko dela ima …

Ano pa so med najinim pogovorom usmerjali organizatorji dogodka. Čas je bil, da sem jo prepustila odru. »Preobleči se moram, potrebujem pet minut,« je rekla organizatorki. Vedela sem, da so bili intervjuji naporni, niti vdihniti ni mogla med njimi, zdaj pa bo predstavljala knjigo širšemu občinstvu. A je po desetih minutah na odru vseeno blestela. Osvežena, preoblečena, zanimiva. Čeprav je bila med najinim pogovorom kot lava, tako močna, brbotajoča in vroča, da se je dotaknila moje sleherne celice, sem v njej na odru prepoznala sonce in dež. Žensko, ki mora biti močna, ki mora žareti tudi, ko bi jokala. A ki zmore tudi jokati. »Sonce nam daje veselje, dež nam daje zelenje,« pravi Ana v svoji knjigi.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Tega ne smeš zamuditi!

Draga nepremagljiva, eno leto sem čakala na to razkritje! Kmalu ga bom ekskluzivno delila z vami! 

ŽELIŠ BITI PRVA IN IZKORISTITI TO PREDNOST? Prijavi se na novice in ta petek pričakuj moje pismo ❤️

Tvoja Rebeka