Vsake nove knjige Brine Svit se neznansko razveselim in jo moram imeti v hipu. Brati jo začnem isti večer, kot sem izvedela za njeno slovensko izdajo.

A vendarle je ne preberem v eni noči, ne, prihranim si jo še za tri, štiri večere. Škoda bi mi bilo vse dogajanje, vse opise, vsa čustva, razmišljanja, junake stlačiti v eno noč in jih pomešati med seboj … Raje jih spoznavam počasneje, v mislih se zbudim z njimi in jih spremljam čez dan ter popoldne že komaj čakam, da bo prišel večer in z njim zmenek z novimi junaki, novimi okusi, dišavami, novimi kraji … Ker jih Brina Svit zna opisati tako, da se mi prikupijo vsi po vrsti. Da vsakega začutim v dno duše in z njim doživljam, kar doživlja on. Nedavno sem bila povabljena v njeno hišo na Krasu, lepo hišo s pogledom na morje – kjer sem imela priložnost videti njen ustvarjalni prostor – pisateljsko sobo, v kateri sva govorili in govorili  in govorili … Ko je spregovorila o svojih junakih in njihovih zgodbah, sem videla, da ona preprosto živi z njimi. Da vodijo njene besede, ki jih tako spretno zapisuje, oni. Oči so se ji svetile, ko je oživljala svoje junake, jaz pa sem uživala ob poslušanju. In odkrivala, zakaj jih tako živo opiše – ker tako živo zavzamejo njeno domišljijo.

Pssssst, njena literatura v slovenščini je še boljša od francoske

Pa ne zato, ker je njen materni jezik slovenski. Konec koncev pobira najprestižnejše literarne nagrade prav za svoja dela v francoskem jeziku. Vzrok je povsem drugje: ker Brina od Morena naprej svoja literarna dela najprej napiše v francoščini in jih potem prevede še v slovenščino, ob podrobnem ukvarjanju s svojim besedilom, z malo časovnega razmika, opazi kaj, kar bi se lahko napisalo bolje. In to preprosto naredi, saj je avtorica tega besedila in si, v nasprotju s prevajalcem, to lahko privošči. 

Njene koordinate in koordinate njenih zgodb: Pariz-Kras-Buenos Aires

Brina Svit zna opazovati in zna živeti. Sredi Pariza, po katerem se vozi s kolesom, na robu Krasa, od koder pogled ne seže drugam kot po kraških planotah in morju Tržaškega zaliva, ki se izliva v dalj, in vročem Buenos Airesu, kjer pleše tango, išče sebe skozi ples in nove zgodbe. V katerih je vedno delček nje. In delček ljudi, ki se je dotaknejo. »Vedno, na vsakem koraku, na vsaki poti, iščem nove zgodbe,« mi pove.

Kratek odlomek iz novele Zrno norosti

»A kaj pravzaprav hočem? se vpraša. Moškega, ki bi lepo dišal in imel mehko kožo kot Sachev oče? Ki bi bil pripravljen z njo po žabe in nogavice kot Sandro in ji medtem pripovedoval, kako napreduje njegov roman? Ki bi jo pozdravljal kot čarovnik Oz, ki ji položi roko na bok in jo mimogrede poboža po hrbtu in trebuhu, dvakrat ali trikrat na leto, a vsakič enako drhtljivo, vznemirljivo, zapeljivo? Ki bi se ji nasmehnil tudi, kadar je slabe volje, kajti so dnevi, ko je neozdravljivo slabe volje, in nekje globoko v sebi skrival zrno norosti, kar pomeni predvsem to, da ne bi bil čisto tak kot vsi?«

Na kratko o knjigi

Književno delo Nove definicije ljubezni, ki je izšlo v zbirki Nova slovenska knjiga, prinaša deset dolgih kratkih zgodb oziroma deset variacij na temo ljubezni, ko se glavne junakinje in junaki znajdejo na točki preloma zaradi smrti, odtujenosti, selitve, obsesivnosti, samote … Novele govorijo o novih začetkih in o odkrivanju stvari v sebi, ki jih nismo poznali, govorijo o tem, kako iznajdemo nekaj, kar nas presega, in to podarimo, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Zbirko novel Nove definicije ljubezni je napisala 

Brina Svit, ki za svoja dela prejema prestižne evropske literarne nagrade. Med njenimi najbolj znanimi deli so: Moreno, Smrt slovenske primadone, Odveč srce, Noč v Reykjaviku, Con Brio, Coco Dias ali Zlata vrata in Hvalnica ločitvi. Brina Svit, s pravim imenom Brina Švigelj Mérat, je bila rojena v Ljubljani, od leta 1980 pa živi in ustvarja v Parizu.