Naučila sem se, da iz vsake krizne situacije lahko izstopim kot zmagovalka!

Pozdravljene, drage moje! Še eno leto je za nami, a zagotovo ne ravno običajno. Lahko bi rekla: vse je šlo narobe, en cel kaos, vsak dan katastrofalne novice in v vsakem pogovoru s prijateljicami, kolegi, sodelavci en in isti stavek: »Mah, kdaj bo že konec tega?!«

Ampak ne. Nekaj sem se v življenju naučila. Iz vsake krizne situacije lahko izstopim kot zmagovalka, najdem v njej nekaj dobrega, lepega, nekaj, česar se lahko iskreno veselim. In natanko tako je bilo. Zelo živo se spomnim 13. marca. Dva dneva pred razglasitvijo epidemije sem načrtovala praznovanje svojega rojstnega dneva. Rekla sem: nekaj malega, skromnega, ožja družba. Narezek, vino, sladica. Povsem običajno praznovanje.

Z mojim Aljažem. Tudi jaz sem se morala spopasti z izzivom šolanja na daljavo.

Potem pa šok. Nič ne bo. Ni druženja. Počasi zapiramo vse. Aljaž ne gre šolo. Trudili se bomo od doma. Testiranja. In so šli dnevi, tedni, meseci.

Pa sem si rekla: »Petra, toliko časa imaš, pa naredi nekaj zase.«

Začela sem s sprehodi. Ampak vsakič znova: »A se mi da? A moram?« Ena Petra v meni me je brcala, druga govorila: »Mah, ne da se mi. Bom jutri.« Pa sem od sestre Nine dobila pametno uro in si zadala cilj: vsak dan 10.000 korakov. Uf, dolga je ta. Pa sem se zbrcala. Zaklenila vrata in se odpravila: z vsakim korakom je bilo lažje, kot da bi odvrgla neko breme, sopihala sem 100 na uro, a se nisem dala. Grizla sem, se malce pogovorila sama s seboj in se počutila čudovito. Kar naenkrat sem po vseh stran vrženih evrih za organizirano vadbo in različne tretmaje doma po nekaj letih ‘našla’ še domači fitnes, ki ga imata sestra Tatjana in svak Klemen, in začela.

Malo po malo. In šla dopoldne pred službo malo potrenirat. Ok, malce pretiravam, malo sem potelovadila. 🙂 In so tekli dnevi. Telovadba mi je prešla v kri, kar naenkrat sem izgubila kar nekaj kilogramov, kar je pri mojih letih že kar izziv, ampak gre, ker sem se tako odločila – in PIKA. Ni vejice, samo pika. Saj ne rečem, da gre vse gladko. Imam tudi lene dneve, dneve, ko bi pojedla in kdaj tudi pojem vse, kar imam pred seboj, dobesedno bi izpraznila hladilnik, a mi takoj zazvonijo alarmi. Ni govora. In spet PIKA! Pa jovo na novo.

Težko je, a se trudim. Borim se. Vsak dan znova. Predvsem sama s seboj. A hkrati vem, da mi bo na koncu uspelo. Ni več poti nazaj. Odločila sem se. In tule je še zadnja PIKA.️

Foto: Nina Roydo