Kako sem prebolevala okužbo s koronavirusom

Korona je obiskala tudi mene. Prišla je čisto tiho, z ne preveč tipičnimi simptomi – z bolečinami med lopaticami. Bila sem prepričana, da mi nagaja hrbtenica. 

Nekaj dni za tem pa je udarila na polno. Visoka vročina, bolečine, aritmija, slabost, prebavne motnje, nespečnost, izguba voha in okusa, popolna oslabelost telesa in zdi se mi, da tudi možganov. Že sama pot do kopalnice je zame zahtevala skoraj nadčloveško moč. Vmes se cel teden nisem tuširala in to jaz, ki se običajno slabo počutim, če se ne stuširam vsaj dvakrat dnevno. Dva tedna si nisem umila las. Enostavno nisem zmogla. Saj bi me bilo sram, a niti za to nisem imela moči. Občasno sta se vsemu temu pridružila še strah in občutek, da ne morem normalno dihati. Prve tri tedne resnično nisem bila prepričana, ali bom sploh preživela. Grozno sem se počutila.

Verjamem, da me je moje predhodno delo na sebi rešilo, da nisem zapadla v totalni strah in paniko, kar bi mi še dodatno poslabšalo zdravstveno stanje. Moja običajna dnevna rutina vsebuje skrb za nego telesa, meditacijo, vizualizacijo, osredotočenost na občutke hvaležnosti ali vsaj nekaj od tega tiste dni, ko tudi meni zmanjka časa in energije. Ja, tudi to se zgodi in to sploh ni nič groznega. Pomembno je le, da takrat ne odnehamo, ampak nadaljujemo s celotno rutino takoj, ko je to mogoče. Sama sem se na precej grd način naučila, da je najhuje, kar lahko naredimo, ko smo slabo in nam gre vse narobe, to, da pozabimo nase. 

“Če ne boste poskrbeli zase, bodo kmalu morali drugi skrbeti za vas!« 

Saj veš, kako to gre. Samo še to naredim, samo še za to poskrbim, samo še to rešim, samo še to dokončam … Presnet naj bo ta »samo še to«! Preobremenjenost in občutek, da moram narediti še to, to in to, je v preteklosti tudi mene privedel do tega, da mi je zdravnica z vso resnostjo v glasu rekla: »Če ne boste poskrbeli zase, bodo kmalu morali drugi skrbeti za vas!«  Auč, kako je zabolelo. Ne dovolite, da pride tako daleč. Prej začnite lepo skrbeti zase. Uvedite dnevne rutine, ki vas bodo podpirale, pomirjale, spodbujale, negovale, lepotičile … Najdite nekaj, v čem uživate. Predvsem pa je pomembno, da REDNO skrbite zase.

Ko dobimo kakšno diagnozo, se vse naenkrat ustavi in kar na lepem imamo čas za zdravljenje in bi naredili vse, da bi ozdraveli.

Prve dni po okužbi so bile moje dnevne rutine sicer močno okrnjene in združene v nekakšno tiho prigovarjanje sami sebi: »Vdihni, izdihni … vse bo dobro … hvala, da lahko diham … vdihni, izdihni … vse bo v redu … vdihni, izdihni … živim … diham … hvala …« Po dobrih dveh tednih je vročina končno padla, lahko sem že kaj pojedla, energija se je začela vračati, bolečine so bile čedalje blažje, kašelj se je umirjal, celo spati sem začela.  

A to je trajalo le nekaj dni, potem pa se je spet začelo slabšati. Sledila je nova diagnoza: post-koronska pljučnica, ki je prizadela spodnje režnje pljuč. Zdravnik je rekel, da mi moj imunski sistem napada pljuča in da mi ga morajo »uničiti« z zdravili. Neeee, samo ob omembi teh močnih zdravil, me je zmrazilo. Dogovorila sva se, da mi da še en teden in če se do takrat vnetje ne bo začelo izboljševati, ne bo več debatiral z menoj in se bom morala začeti zdraviti. Takrat sem spet začela intenzivno meditirati in vizualizirati, dodajala sem  metodo za metodo, dokler nisem ponovno izvajala celotne dnevne rutine, ki vključuje nego telesa, uma in duše. In ja, uspelo mi je brez zdravil. Zelo sem hvaležna za to. 

Še vedno me pesti kar nekaj »pokoronskih težav«, a je vsak dan boljše.

Verjamem, da je zelo pomembno, da že prej lepo skrbimo zase, torej preden zbolimo za katerokoli boleznijo. Predvsem pa verjamem, da se lahko z ljubeznijo in skrbjo zase marsikateri bolezni celo izognemo. Izgovor, da nimamo časa zase, je res samo izgovor. Ko dobimo kakšno diagnozo, se vse naenkrat ustavi in kar na lepem imamo čas za zdravljenje in bi naredili vse, da bi ozdraveli. Imam prav? Za vse, ki imate občutek, da si ne morete brez slabe vesti privoščiti vsaj ene ure na dan, ki bi jo namenili samo sebi, ali ne veste, kako učinkovito poskrbeti zase, sem osnovala spletni program »Ura samo zame«.

In za konec še tole … Ponudili so mi plenico

Eden od spremljajočih simptomov korone so tudi prebavne motnje. In med vožnjo v bolnišnico, se je moja potreba po izločanju strmo stopnjevala. Krči v trebuhu so bili čedalje močnejši, na čelu so se mi začele pojavljati kapljice potu, in kljub že tako precej hitri vožnji, sem molila, da voznik reševalnega vozila še malo pritisne na plin. 

Ko smo končno prispeli pred bolnico, pa so mi sporočili, da moja soba v t.i. sivi coni še ni pripravljena in da moram počakati v avtomobilu. Kljub prošnjam reševalcev me niso spustili v stavbo, ampak so mi kot rešitev mojih tegob ponudili plenico. Plenico!!! 

Nisem mogla verjeti svojim očem in samo svojim dobrim sfinktrom se lahko zahvalim, da je nisem morala uporabiti sredi reševalnega vozila. 

Ko so mi končno dovolili vstopiti, sem seveda najprej prosila za stranišče. Povedali so mi, da ga imam v sobi. Vau, sem pomislila, to pa je moderen oddelek. Žal nisem mogla biti dlje od resnice. Stranišče v sobi je bil namreč toaletni stol – invalidski stol s kahlico. Ampak moč narave je bila močnejša od mojega odpora do uporabe tega nenavadnega stola.

Verjemite, po vseh teh doživetjih, še toliko bolj cenim domačo wc školjko. 

Mihaela Gržin je kozmetičarka in profesionalni life coach.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam