Kako se je moja prijateljica zapletla v ljubezenski trikotnik

Dva otroka. Služba. Hiša. Vrt. Pomoč staršem. Moja prijateljica je zgarana. Vidi se, da je preutrujena, čeprav je še vedno nasmejana, vsakič ko pridem. K njej domov, se razume, ker sta otroka še premajhna, da bi ju pustila sama doma. Dom je, kakršen, je.

Ne ravno zgledno pospravljen, a zdi se mi, da drugače ob vsem, kar ji prinese dan, ne more biti. Mož dela cele dneve. Plačujejo kredit in poleg službe ima še popoldansko delo. Torej je na njej vse gospodinjstvo, vzgoja otrok, vrt, vlaganje ozimnice, pa še ostareli starši.

Ko prijateljica zasije

Tudi mene je življenje potegnilo v svoj vrtinec in minilo je vsaj pol leta, ko se nisva videli. Pozvonim. Odpre mi nasmejana do ušes. Z minus tremi, štirimi kilogrami in z dodelano postavo. V sijoče pospravljenem stanovanju. Lahkotno odpleševa do kuhinje, kjer kuha za svojo družino, na pultu spet cel kup kozarcev za vlaganje. »Nisem mogla pustiti, včeraj sem delala te marmelade do dveh zjutraj.« Ok, ampak kaj zaboga se je zgodilo? Vlagaš do dveh zjutraj, videti pa si, kot bi pravkar prišla z dolgega dopusta z osebnim trenerjem, tvojega stanovanja pa bi se medtem temeljito lotil čistilni servis …

»Otroka sta malo zrasla, ane,« odgovori, nato pa se nasmehne in doda tiše: »Pa zaljubljena sem.« Aaaaaa, se mi naježi vsa koža, pred menoj se pokaže film z njene poroke pred nekaj leti, potem spet pogledam njo, najbolj družinsko žensko na svetu, ki se je prelevila v čudovito in zadovoljno športnico v minikrilcu iz džinsa, stanovanje, ki se blešči, v srcu me stisne, ker se zbojim zanjo, hkrati pa hočem izvedeti vse. Naj povem samo, da je vmes, ko se nisva videli, zamenjala službo.

Sodelavec je

»Sodelavec je. Vse govorijo, da vedno zapelje vsako ‘ta novo’, ampak midva se res dobro razumeva.« V meni začnejo tuliti vsi alarmi, a se zadržim in ne rečem ničesar. Poslušam. 

»Tako noro se je pogovarjati z njim. Ne morem si pomagati, da v času kosila ne bi šla z njim na kavo. Po mojem me sodelavke opravljajo, ampak midva se res dobro razumeva in sploh si ne morem pomagati, da ne bi bila tiste pol ure na dan z njim, čeprav ima tudi on ženo.«

Ok, ampak ali sta ostala le pri kavi? Gotovo ne, glede na vso to njeno srečo in spremembe. Si želi biti z njim? Kaj bo z njeno družino? Po vsem slišanem ni tip za družino, prej donhuan, ona pa ima otroka, hišo na lizing … Ojoj, tisoče vprašanj, bobnenje v moji glavi. Srkam kavo, živčno grizljam pecivo, ki ga je spekla prejšnji dan po kosilu, in poslušam naprej. 

»Poljubila sva se. Naprej ne upam. Še tega sem se zelo bala. Ampak, a veš, zdaj med dopustom ga res pogrešam. Z njim se je tako lepo pogovarjati.« 

Okej, si mislim, morda par poljubov še ni polomija. Kaj pa z možem, kako sta vidva, jo sprašujem, ali seksata?

»Ja, še bolje je kot prej. Če ne zlagam perila do dveh ponoči, je v postelji še bolje kot prej.«

Uau, no, kamen se mi je delno že odvalil od srca. Pa si želiš, da bi bila intimnejša tudi s sodelavcem? 

»Ne vem. Saj si želim, ampak res ne želim porušiti družine. Mislim, da on res ni za družino.«

Kako pa sta sicer z možem, koliko se onadva pogovarjata, ali kaj sumi, me zanima.

»Joj, saj veš, cele dneve dela, najprej služba, potem posel, potem hiti pomagat staršem. Skoraj nič se ne pogovarjava, bolj samo logistiko glede družine, hiše. Mislim, da nič ne ve.«

Še vsaj dvanajstkrat sem slišala, kako lepo se je z njim pogovarjati

Najin pogovor se je nadaljeval, tako kot se takšni prijateljski pogovori pač nadaljujejo. Še vsaj dvanajstkrat sem slišala, kako fino se je pogovarjati s tistim sodelavcem, ki sem ga v svojih mislih poimenovala za Donhuana. Vmes sem nekajkrat vprašala, zakaj sodelavke pravijo, da vedno ujame v svoje mreže vsako ‘ta novo’ in če je medtem prišla še kakšna nova. Ker je imela zdaj dopust in ga je pogrešala (ni pa ga klicala, torej nista imela stikov), sem sklenila, da bom raje jaz malo večkrat prišla k njej na ‘dober pogovor’. Ker se mi vse skupaj ni slišalo kot pravljica s srečnim koncem, če bi se nadaljevalo …

Še veliko sem poslušala o tem sodelavcu. Sprva me je bilo še strah, zdaj me ni več. Minilo je že nekaj let. Enkrat sta šla malo bolj čez mejo kot z ukradenimi poljubi, a tudi ne do konca. Še vedno se trudi za svoj zakon. Odlična mamica je in nepremagljiva gospodinja, skrbna hči ostarelim staršem in zavzeta uslužbenka.

Prijateljica, ki je nočem in ne smem soditi. Ker nikoli ne vem, kdaj bi se lahko kaj takega zgodilo meni ali komur koli drugemu. Seveda mi je jasno, da se ne zaljubimo v nekoga, če imamo doma vse urejeno. No, njej je doma manjkal pogovor z možem. In to, da je v očeh nekoga videti posebna, lepa, zanimiva, ne pa tako zelo samoumevna, kot je pač po navadi mati treh otrok svojemu možu in okolici. Tudi o tem sva se veliko pogovarjali.

S to svojo avanturico je hkrati ugotovila, da ne bi rada izgubila svojega moža, saj pri otrocih pač potrebuješ t. i. družinskega moškega. In hitro je ugotovila, da tisti njen donhuan to ni. Da ji ne bi nudil zavetja, opore, gnezda, kakršnega potrebuje. 

V tej zaljubljeni igri, tako vidim jaz, so dobili vsi.

Prijateljica, ki je spet zacvetela, pridobila neskončno veliko energije, postala bolj vesela in se dodatno še kar naenkrat in brez truda prebudila v novem telesu (ok, saj se je trudila in spet začela teči, ampak je imela toliko energije, da jo je pač nekje morala pokuriti, obenem pa je jedla manj, ker ji pač ni bilo več toliko do hrane …).

Mož, ki je dobil lepšo, srečnejšo ženo, ki si je spet zaželela veliko seksa. In to v urejeni, pospravljeni in čisti hiši.

Sodelavec, ki si je še enkrat dokazal, kakšen frajer je. In ki je očitno dobil res dobro sogovornico, saj kljub novim sodelavkam še vedno kofetka le z njo.

Otroka, saj ima njuna mami zdaj več energije, bolj je razumevajoča in še bolj ljubeča. 

Naj jo obsojam?!

Če sem se prvo leto še bala, da bi ta ljubezenski trikotnik presegel mojo prijateljico, se zdaj ne bojim več. Točno ve, kje so njene meje. Ne ploskam ob tem, kar je naredila. In je hkrati ne obsojam. V vsaki zvezi sta dva. Ves čas sem vedela, da ji mož ne zmore dati vsega, kar ona potrebuje. To je našla drugje, četudi ni iskala, obenem pa še bolj ceni moža in ves trud, ki ga vlaga v družino. Ob tem se sprašujem le: kaj vse je prav, pa tega še ne vem in sem zato včasih obsojala? Kaj pa, če je ‘donhuan’ v resnici velik doprinos zanjo in za njeno družino? In kako bi bilo, če ga ne bi bilo? Bi prišel drugi in bi se lahko končalo drugače, bolj usodno? Bi ona zmogla v pogovore, po kakršnih je hrepenela, v poglede občudovanja, ki jih potrebuje vsaka ženska, pritegniti svojega moža? Glede na to, da dobro poznam oba, dvomim. Pa vseeno se sprašujem – kaj vse je še mogoče, če si tega res želimo?

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam