Lepo vedenje in bonton je nekaj, kar deluje kot stvar preteklosti, a to še zdaleč ni res.

Zagotovo ste že naleteli na video vsebine, kjer nas simpatična gospa svetlih las uči bontona. Na zabaven način zelo lepo vidimo, kako je treba ravnati v določenih situacijah, kljub temu da se velikokrat zgodi, da kakšno stvar delamo čisto drugače.

Moja današnja sogovornica je Simona Lečnik Očko, ki je magistrica mednarodnih in diplomatskih študij ter vodja in ustanoviteljica Lumie – Akademije vrednot. Govorili sva o njem delu, ki je njeno poslanstvo, in o tem, kako z nekaj humorja razbija predsodke, da je bonton nekaj zastarelega. Seveda sem jo morala vprašati o zanimivih anekdotah in največjih izzivih, kako je danes z vikanjem in seveda o pravilih, ki veljajo za mizo. V mesecu aprilu pa prvič odpira vrata »Akademiji vrednot za samozavestne in uspešne ženske«. Današnji pogovor bo torej zelo poučen in poln informacij, ki nam bodo prišle prav.

Imate zelo zanimivo poslanstvo, saj učite lepo vedenje. Kako bonton sploh vpliva na naše življenje?

V celoti se strinjam z vami, da je moje poslanstvo, torej poučevanje sodobnega bontona, nekaj, kar je ne le zanimivo, ampak tudi izjemno koristno. Namreč življenje skladno smernicami sodobnega bontona izboljšuje našo kakovost življenja, krepi samozavest, zagotavlja lažje doseganje zastavljenih ciljev in nas spomni, kako pomembno je, da vsi skrbimo za prijetno sobivanje v naši družbi. Sodobni bonton je namreč zgodba o uspehu, svobodi, samozavesti in spoštovanju. 

Kako poteka učenje lepega vedenja? Spretno uporabljate tudi humor. 

Pri delu razbijam predsodke, da je bonton zastarel in staromoden ter mu s sodobnimi prijemi, izkušnjami in teorijo, dodam tudi kanček humorja. 

Učenje lepega vedenja z menoj lahko poteka na več različnih načinov. Eden izmed najbolj učinkovitih je individualno delo s posameznikom, ki me seznani s svojimi izzivi in cilji, ki jih želi doseči, potem pa individualni program prilagodim potrebam vsakega posameznika. Po tolikšnih letih izkušenj že po uvodnem srečanju vem, kje me posameznik najbolj potrebuje.

Drugi način je udeležba na kakšnih mojih predavanjih, delavnicah in seminarjih, ki mi jih sicer zaradi časovne stiske, ne uspe prav pogosto izvajati. Sicer pa, če se vodstvo vašega podjetja odloči za uporabno izobraževanje s področja sodobnega bontona, se rada odzovem povabilom in morda se bomo srečali prav tam. V mesecu aprilu odpiram vrata prvi spletni »Akademiji vrednot za samozavestne in uspešne ženske«, ki bo trajala dva meseca in kjer bodo v strnjenem programu dame prejele širok spekter znanj, s katerim bodo izboljšale kakovost svojega življenja in postale boljša različica sebe. 

Prepričana sem, da ste doživeli že marsikaj. Imate kakšno zanimivo anekdoto?

Pri svojem delu se srečujem s številnimi anekdotami, zlasti ker mi stranke in poslušalci zaupajo svoje strahove in situacije, kjer se niso počutili prijetno. Mnogokrat se zgodi, da nekdo misli, da bo z določenim vedenjem naredil odličen vtis in se nato zgodi ravno obratno. Bodisi da gre za razgovor za službo, poslovno zabavo s sodelavci in poslovnimi partnerji ali poslovno kosilo. Največ anekdot se zgodi ravno pri področju bontona za mizo, ker je zelo obsežno področje in se razlikuje od okolja, v katerem živimo. Kadar smo poučeni, smo samozavestni in se lahko posvetimo ljudem in vsebini, zaradi katere smo se srečali. Naj vam zaupam dve, ki sta se mi vtisnili v spomin.

Bil je vroč julijski dan leta 2021. Zazvonil mi je telefon in na zaslonu se je izpisalo ime osebe, s katero se nisva slišala že vsaj 15 let ali več. Kolega na drugi strani se je nahajal v Avstriji, v restavraciji, kamor so ga poslovni partnerji, domačini, povabili na kosilo, kot sklepno dejanje, ob podpisu pogodbe. Običajna praksa v poslovnem svetu.  

Bil je v krču, glas se mu je tresel in samo našteval je stvari, zaradi katerih je bil, na tako pomemben dan, zmeden in nervozen. Ni vedel, ali je primerno, da sleče suknjič ali ne, begal ga je kup pribora, ki je bil pred njim na mizi, s katerim kosom pribora začeti, katero hrano naj si naroči. Ni vedel, ali sme piti alkohol in ali se to spodobi, kdo bo na koncu poravnal račun, oni, ki so povabili, ali on, ki je dobil posel. Na hitro sem mu podala ključne informacije.

Nekaj dni kasneje me je povabil na kosilo, skupaj s svojim sinom. Želel je, da obema razložim vse stvari, zaradi katerih ni užival na poslovnem kosilu in je bil ves čas napet. Nikoli več se ni želel počutiti tako kot se je tisti dan v Avstriji. 

Kaj pa se je zgodilo pri drugi zgodbi?

Na enem treningu se je udeleženki zgodilo nekaj, česar se nihče ne razveseli. In sicer, medtem ko je nekaj razlagala, je z roko prevrnila kozarec z rdečim vinom po belem prtu. Reakcija gospoda, ki je sedel poleg nje, je bila pretirana in nepotrebna. Gospe je bilo že tako dovolj nerodno. Gospod je vprašal mene, kako bi jaz reagirala, če bi to gospa naredila pri meni doma. Nasmehnila sem se mu in dodala, da bi gospe odgovorila, da je bil že čas, da prt prekrstimo. Nikoli ne spravljamo drugih v zadrego. Nikoli ne povzdigujemo sebe na račun drugih. 

Delate z družinami, vrtci in šolami ter podjetji. Kaj bi rekli, da je v današnjih časih največji izziv?

Srečujem se z zaposlenimi v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ustanovah in podjetjih, ki se ukvarjajo s povsem različnimi dejavnostmi in panogami. Ključni moment, ki je najverjetneje posledica dogajanj zadnjih nekaj let in napredka tehnologije, se v praksi kaže kot pomanjkanje samozavesti in pešanje posameznikov v socialnih stikih. Številni posamezniki se ne znajdejo v situacijah, ko se je treba predstaviti, prikazati sebe v najboljši luči. Veliko lažje je ustvariti dober prvi vtis, kakor popravljati drugega in treba se je poučiti, kako lahko ustvarimo res prijetne vtise. Nekateri prehitro prestopijo nevidno mejo zasebnosti in se vedejo pretirano domače. Nič ni narobe s sproščenostjo, dokler smo v našem vedenju obzirni, uvidevni in profesionalni. Tudi na videz nepomemben »small talk« ni malenkost. Vedeti moramo, kam se odpravljamo, kaj je cilj našega srečanja in se nanj tudi pripraviti. Šele takrat, ko bomo res pripravljeni, bomo samozavestni in bomo pridobili simpatije naših sogovornikov. 

Najbolj simpatična stvar, ko govorimo o bontonu, je, da je naša odgovornost, kakšno mnenje si bodo drugi ustvarili o nas. Škarje in platno imamo v rokah mi in le od nas je odvisno, kako se bodo drugi ob nas počutili. Se bomo potrudili, ali ne? Nihče drug ne nosi posledic, če se ne znamo vesti skladno s standardi sodobnega bontona, razen nas. Ko se zavemo teže te odgovornosti, nam postane mar in se potrudimo.

Kakšna so danes pravila glede vikanja? Na kaj moramo biti pozorni?

Bonton je živa stvar in se nenehno spreminja. Standardi se spreminjajo glede na čas in okolje, v katerem živimo. Verjetno smo že vsi kdaj spoznali osebo, s katero smo začutili, da bi jo lahko že po nekaj minutah tikali. Spet druge poznamo že dalj časa in ne čutimo potrebe ali želje po tikanju. Kljub temu da so se mnogi standardi že precej zrahljali, pa še vedno, zlasti v poslovnem svetu velja, da se ne tikamo vsepovprek. Pri tikanju še vedno velja, da gre za obojestranski dogovor, s katerim se morata obe osebi strinjati. Prav tako ne tikamo nekoga, ki ga ne poznamo, ker je morda oseba mlajša od nas. V poslovnem svetu vedno predlaga tikanje oseba, ki je nadrejena. Nasvet bi bil, da se pri prvem srečanju držimo vikanja, bodisi ko gre za osebno, elektronsko, telefonsko ali spletno komunikacijo. V nadaljevanju našega odnosa s to osebo pa bo čas pokazal, ali bomo ostali na vi ali prešli na ti.

Kako se obnašati za mizo? Predstavljam si, da imamo tukaj morda največ težav. Bi rekli, da je težava pri jedilnem priboru, ko človek ne ve, katere vilice ali žlico uporabiti?

Za področje bontona za mizo obstaja največ smernic in priporočil, kako naj bi se vedli. Razlog za to je, da za mizo pokažemo naše številne spretnosti. Ne le, kako blizu nam je kulturno vedenje za mizo, temveč pokažemo tudi naše komunikacijske veščine in ali želimo na sogovornike narediti dober vtis. 

Zagate se velikokrat pojavijo, ker posamezniki niso prepričani, s katerim kosom jedilnega pribora se lotiti komponent, ki so jim jih postregli. Osnovna smernica je, da vedno začnemo s priborom, ki je najbolj oddaljen od krožnika in se z vsakim naslednjim hodom pomikamo navznoter, torej z zunanje strani navznoter.

Vsi bi se morali zavedati, da jedilnega pribora ne ližemo ter da z njim ne mahamo, kadar nekaj razlagamo, temveč ga pravilno odložimo na krožnik. Prtiček, še zlasti bombažni, ni robček, slinček in prav tako ni brisača. 

V nadaljevanju bi izpostavila, da pogosto prihaja do spogledovanja, komu pripadajo kozarci in katera solata na mizi je naša. V izogib vprašanjem si zapomnimo, da so kozarci na desni strani pogrinjka naši kozarci in da je solata na levi strani pogrinjka naša, kadar govorimo o pogrinjku za desničarje. S polnimi usti ne govorimo, četudi se sredi grižljaja spomnimo nekaj, kar želimo takoj podeliti z omizjem. Zobotrebcev že nekaj časa ne uporabljamo za mizo, ampak v toaletnih prostorih. Ne nazadnje mobilni telefoni niso del pogrinjka, zato naj ne bodo na mizi, naj ne kradejo naše pozornosti. Ta naj bo usmerjana v ljudi, s katerimi si mizo delimo. 

Kakšna so pravila lepega vedenja na dogodku, na formalni zabavi? Česa se zagotovo ne sme?

Od narave posameznega formalnega dogodka je odvisno, kakšne smernice so zaželene. Vse se začne pri primerni izbiri oblačil, ki je najpogosteje navedena na vabilu. Na formalne dogodke ne zamujamo in prav tako ne pridemo pol ure prej. Zraven nikoli ne pripeljemo osebe, ki ni bila povabljena na dogodek. Skrbimo za primerne teme pogovorov, za očesni stik in nikoli ne prekinjamo nikogar. Dobrodošlo je, da se znamo sami primerno predstaviti, v kolikor nas ne bodo predstavili drugi. Za pogostitev na formalnih dogodkih bo za goste najverjetneje skrbelo strežno osebje in za mizo pokažimo vse naše spretnosti, ki naj bodo primerne. Če pa bi se gostitelj odločil za hladno-topli bife, imejmo v mislih, da to skoraj zagotovo ni naša zadnja večerja. Počakati je treba, da vedno gostitelj prvi pristopi k hrani, s čimer nam sporoči, da se mu lahko pridružimo. Ne prerivamo se, ne preizkušamo hrane naravnost iz servirnih posod in ne naložimo si preveč hrane zgolj na en krožnik. 

Kaj pa bonton v službi? Katera so pravila, ki jih moramo upoštevati?

Ne glede na velikost podjetja, organizacijsko kulturo in klimo znotraj kolektiva obstajajo osnovne smernice, ki bi se jih morali držati vsi. V službo ne zamujamo in vsak dan se pozdravimo s sodelavci. Vsakič potrkamo in počakamo na vabilo, preden vstopimo v pisarno nekoga drugega. Delovnemu mestu in naši funkciji primerna, naj bodo tudi naša oblačila. Skrbimo za čistočo v skupnih prostorih (sanitarije, čajne kuhinje). Spoštujemo mnenja sodelavcev, četudi se razlikujejo od našega. Izognimo se ogovarjanju, saj nikoli ne prinese dobrega vzdušja. Ves čas imejmo v mislih, da bistvo bontona temelji na spoštovanju, obzirnosti, uvidevnosti in prijaznosti. Dnevno uporabljajmo čarobne besede (prosim, hvala, oprostite, izvolite). Kanček empatije in aktivno poslušanje sta velik bonus in pripomoreta k dobrim odnosom in prijaznemu sobivanju. Kritiko izrečemo na štiri oči in nikar ne skoparimo s komplimenti.

Katere so na splošno najpogostejše napake, ki jih delamo. Kaj je resnično nedopustno v kateri koli situaciji?

Teh situacij je precej, odvisno od vsebine srečanja. Morda izpostavim le nekaj tistih odstopanj, ki jih jaz pogosto opazim. 

• Začela bi z zamujanjem, ki se ga mnogi kar nekako ne morejo otresti. Izgovori takšni in drugačni niso na mestu. Točnost je še vedno vrlina kraljev. Spoštujmo čas drugih ljudi in bodimo točni.
• Uporaba mobilnih telefonov, medtem ko nam sogovornik nekaj razlaga. Odložimo naprave in izkažimo spoštovanje ljudem okoli nas. 
• Prekinjanje drugih, ko nekaj razlagajo, je izredno nevljudno. Počakajmo, da končajo in se nato vključimo v pogovor. 
• Ne govorimo s polnimi usti in ne ustvarjajmo zvokov med obedovanjem. 
• Ne prestopimo nevidne meje, sogovornikom ne postavljamo vprašanj, ki so zasebne narave. 
• Ne preklinjamo. 
• Poskrbimo za ravnovesje v pogovoru in dovolimo tudi drugim, da spregovorijo, ne vrti se vse okoli nas.
• Naši telefonski pogovori ne smejo biti moteči drugim, ne bodimo preglasni.
• Kadar ne odgovorimo na elektronsko sporočilo, v bistvu odgovorimo.
• Spletna srečanja niso nič manj pomembna od osebnih. Ne nižajmo standardov in nikoli ne zamenjajmo profesionalnosti za udobnost. 

Kaj bi svetovali našim Nepremagljivim, ko se znajdejo v situaciji, ko ne vedo, kakšna so točno pravila?

Možna sta dva scenarija. Prvi je, da opazujejo okolico in posameznike okoli nas. Naj se jim skušajo v vedenju kar najbolj približati, jih posnemati. Nedvomno bo prisoten dvom, ali je njihovo vedenje, ki ga mi posnemamo, vendarle primerno. 

Drugi scenarij, ki ga osebno bolj priporočam, je, da se poučijo o osnovnih smernicah sodobnega bontona. Smernice, ki jih nekajkrat ponovimo, bomo ponotranjili in o njih več ne bomo premišljevali. Takrat se lahko posvetimo ljudem in vsebini, zaradi katere smo na srečanju. Odziv okolice na vljudno vedenje bo vedno odličen, kar le dodatno krepi posameznikovo samozavest. Poznavanje bontona nam daje svobodo, saj se znajdemo v vseh situacijah in se izognemo morebitnim zagatam.

Vsi smo samo ljudje in vsi delamo napake. Kadar se nam pripeti kakšna nevšečnost, si lahko pomagamo s kančkom humorja, ki vedno poskrbi za bolj prijetno vzdušje. Dokler bomo do drugih ljudi spoštljivi, prijazni in obzirni, nam bodo spregledali tudi kakšne življenjske spodrsljaje. Naj nam bo mar, da se ljudje ob nas dobro počutijo.

Nepremagljive smo se danes veliko naučile. Če pa vas zanima več, kliknite na spodnjo povezavo: https://akademijavrednot.si/.