Kako sem po svetu različno doživela odnos do telesa

Z družino večinoma potujemo po morskih destinacijah, kjer smo posledično ves čas v kratkih hlačah in rokavih, v japonkah ali še bolje − bosi, in kar je še najbolje od vsega − v kopalkah.

Jaz, midva, otroka. In bolj kot smo dlje od doma oziroma Evrope, bolj se mi riše slika o ženskah, ki imajo neverjetno količine ljubezni do sebe in svojega telesa.

Ne vem, kako naj si drugače razlagam dejstvo, da je vsem zelo vseeno, kako so videti. Popravek, ni jim mar, kako jih vidijo drugi in kaj si drugi mislijo o njihovem telesu. V svojem telesu preprosto uživajo. Videti je, kot da so zelo hitro odkrile tisto čarobno formulo ali filozofijo, če hočete: to je moje telo, in je, kakršno je. Če lahko kaj spremenim na njem, ob predpostavki, da me moti, potem bom. Če ne želim, nimam volje ali ne morem, potem uživam v tem, kar sem in imam. Je moje, je edino in edinstveno.

Res je, da je treba upoštevati različne kulture in posledično kulturne razlike. Stereotipno gledano (in zato včasih ozkogledno) se pojem lepote v različnih državah oziroma na različnih celinah razlikuje. Vsem pa je skupno eno: to, da si živ in zdrav. 

Barbados

Ne bom pozabila žensk z Barbadosa. Tam smo bili večkrat in preživeli kar nekaj časa. Dovolj časa, da opaziš, da ženske nosijo pajkice, zelo tesno po telesu oprijete obleke, takšne, zaradi katerih sem dostikrat na domačih ulicah slišala različne, povsem neprimerne komentarje. Bajans ženske, kot se reče domačinom, pa se požvižgajo na to, kaj jaz, Milena, Tina, Shaniqua ali kdorkoli drug misli o njih in njihovem okusu ter izboru obleke. In to ni samo ena ženska takšna.

Takšne so vse. Ne znam ti opisati in orisati samozavesti, s katero pridejo na plažo. V kopalkah kričečih barv. In nihče jih ne gleda in nikogar ne gledajo one. Ne vem, ali je to stvar turizma, ko se ljudje na plažah dnevno menjavajo in posledično ne izgubljaš svojega časa ali ne tvegaš svojega pogleda stran od knjige, da opaziš in pokomentiraš neko žensko. Tisto, ki je osebno niti ne poznaš. Ker nikoli ni samo ena oseba v mimohodu ali na brisači zraven tebe. Ponavadi na domačih plažah ali na hrvaških srečujemo ene in iste osebe vsaj nekaj dni. V velikih letoviščih, na večjih otokih, na turističnih točkah se dnevno zamenja masa ljudi, več tisoč, deset tisoč njih. Vsi drugačni, vsi z različnimi telesi. 

Bajans ženske, kot se reče domačinom, pa se požvižgajo na to, kaj jaz, Milena, Tina, Shaniqua ali kdorkoli drug misli o njih in njihovem okusu ter izboru obleke.

Neverjetno je, kako znajo nositi sebe in kako izza njihovega pogleda lahko razbereš tisti: “Kdo si ti, da mi boš govoril/-a, kako naj se oblečem in kaj je primerno za moja leta, postavo, status?” Obožujem jih, te barbadoške lepotice, ki skrbno pazijo, da si ne zmočijo svojih skodranih las ali polikanih lasulj. 

Zanzibar

Na Zanzibarju, recimo, na plaži ne vidiš domačink. Vsaj v kopalkah ne. Če že pridejo na plažo, so zavite ali pokrite z ruto. Nobena se ne bo sončila in kopala v kopalkah. Sama sem bila na tistem belem pesku, ki je krasen kontrast turkizni barvi, prava atrakcija. Zakaj? To, da sem bila v kopalkah, ni bilo za domačine nič novega. To, da sem bila v dvodelnih kopalkah in sedmem mesecu nosečnosti, pa je bilo za večino ’lokalcev’ nekaj novega. Moj trebuh je bil zelo izrazit in večina je prvič videla nosečo žensko in njen gol trebuh. Medtem ko so me moški in ženske sramežljivo opazovali, so bili otroci tisti, ki so se opogumili, pritekli do mene, pozdravili z “jambo” in vprašali, če se lahko dotaknejo trebuha. Potem so počakali, da so njihove mame prišle z vrta alg (vrt je pri njih sredi morja oz. lagune, počakajo, da je oseka ravno pravšnja, da gredo nabirat morske alge, ki jih Zanzibar izvaža za različne potrebe, največ za farmacevtske) in jim razložili, da je znotraj mojega trebuha nekaj, kar se premika.

To, da sem bila v kopalkah, ni bilo za domačine nič novega. To, da sem bila v dvodelnih kopalkah in sedmem mesecu nosečnosti, pa je bilo za večino ’lokalcev’ nekaj novega.

Šrilanka

Na Šrilanki gredo tudi moški v vodo v svojih sarongih. Ne spomnim se, da bi koga videla nositi klasične kopalke, kot jih poznamo na Zahodu.

Bolj kot smo dlje od doma oziroma Evrope, bolj se mi riše slika o ženskah, ki imajo neverjetno količine ljubezni do sebe in svojega telesa.

Havaji

Na Havajih, kjer je 365 dni na leto toplo (v višjih legah na našem otoku zna biti tudi precej mrzlo in februarja je ponavadi na vrhu kraterja sneg) in kjer vsi surfajo, si večino časa ravno v kopalkah. Na plaži pa lahko opaziš zanimivosti pri ženskah. Vse, ampak res vse nosijo takšne, da je pokrit le del zadnjice ali pa so v celoti tangice. Ne s tistim povsem tankimi črtami, vendar takšne, da rit ven gleda. Mislim, da sem v vsem tem času, kar živimo tu, videla samo dve osebi, ki nosita takšen spodnji del, ki je klasičen in pokrije celotno rit. Jaz in še ena gospa. Ostali sončijo obe polovički. No, prav tako nisem videla nikogar, ki bi se zares sončil. Vsi so večinoma aktivni. Bodisi z otroki bodisi na surfu, izvajajo jogo, se gugajo v visečih mrežah, imajo piknik v senci. In vse imajo zunaj rite.

Mislim, da sem v vsem tem času, kar živimo tu, videla samo dve osebi, ki nosita takšen spodnji del, ki je klasičen in pokrije celotno rit.

Za konec …

Ob tem se sprašujem, kdaj in kje smo ženske s svojimi pogledi in komentarji pri nas na Zahodu začele ocenjevati druga telesa na plaži. Komentirati, kaj je primerno in kaj ne. Predvsem to, katera rit si lahko privošči tangice in katera bi se morala skrivati v apartmaju. Vse leto delaš. V pisarni, na terenu, v trgovini, tovarni, kjer se najde kakšen ali kakšna, ki testira naše živce (bodisi sodelavka, šef ali stranka), ’zasekirane’ hodimo na govorilne ure, na poti domov razmišljamo, kaj bo za kosilo ali večerjo, zbiramo in kupčkamo ’dinarčke’, brskamo za hoteli, apartmaji, kampi, da bomo šle na dopust. Bodisi same bodisi s svojo ekipo ali družino. In vse to samo zato, da .. kaj? Da bomo ležale na brisači, z očali potisnjenimi skorajda v notranjost nosu pod pretvezo, da gledamo nekam drugam, v resnici pa tisto tamle, ki ima na svojem telesu nekaj, kar … ja, kar nas v resnici moti pri sebi.

Ne upaš v kopalke, ki bi ti razkrile malce več rite? Ja, takoj te bo zmotila tista, ki morda nima popolne zadnjice, a si je kljub temu zaželela točno takšne kopalke in si jih upala obesiti na boke. Porabiš celo večnost, da najdeš primeren modrček zase, ker dojki ne stojita več tako, kot sta včasih, ko si bila stara 20 let? ’Štekam’. Ne ’štekam’ pa, da opaziš umetne ’joške’, za katere je morala dotična plačati, v bolečinah odležati po operaciji in so ji končno všeč, ter jih po možnosti na glas pokomentiraš, češ kako grdo ji stojijo. Ne, ti nisi takšna, ker si nepremagljiva in se zavedaš, da je tvoje telo samo tvoja stvar, in uživaš v vsakem kvadratnem centimetru vsega, kar predstavlja.

Če pa še kateri manjka tisto malo, da bi se dobro počutila v svoji koži in kopalkah, pa naj obvelja tisto, kar neutrudno ponavljajo babice in dedki: ko boš v svojih zadnjih pomladih, ti bo žal, da si se toliko obremenjevala zaradi tistega, kar o tebi mislijo ljudje, ki jim je v resnici prav malo mar zate. 

Pa lep preostanek poletja, kjerkoli že ste ali še boste. 

1 Komentirajte

  • Avatar
    Posted 18 avgusta, 2020 9:59 dop
    by Anita

    Živjo,

    točno do tega sem jaz prišla ko sem videla ženske na Kubi. Kakor se one znajo nosit se me ne bomo nikoli. Vedno nam nekaj ni prav, ali na sebi ali na drugih.

    Glavo gor in gas, hvala, nepremagljiva 🙂

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Tega ne smeš zamuditi!

Draga nepremagljiva, eno leto sem čakala na to razkritje! Kmalu ga bom ekskluzivno delila z vami! 

ŽELIŠ BITI PRVA IN IZKORISTITI TO PREDNOST? Prijavi se na novice in ta petek pričakuj moje pismo ❤️

Tvoja Rebeka