Obisk Disneylanda, pravljične dežele v Parizu, kjer uživajo stari in mladi, nam je vsem šestim puncam ostal v nepozabnem spominu.
Dobim Rebekin sms: “Bejba, a bi se tebi morda dalo napisati blog na temo Disneyland skozi tvoje oči?”. Uf, smo se imele lepo. Ne vem, ali znam to ubesediti. In kaj bi pravzaprav rada, da napišem? Pač napiši – kako si ga ti doživela, kako si šla v Disneyland z najbolj čudovito osebo, kar jih poznaš … Priznam. Zadnjega stavka ni rekla, ampak verjetno si je mislila, ha ha. Pa dajmo – Disneyland skozi oči babice. Če sem že babica? No, pri svojih 50 bi mogoče že lahko bila, ampak nisem. Bom razložila, zakaj skozi oči babice.
Najprej kratek predgovor
Me kliče Rebeka – če bi šla z njenima punčkama -Šajano (9 let) in Sijo (5 let) v Disneyland. S Šajano in Sijo smo sklenile prijateljski pakt že, ko smo bile skupaj pri Božičku na Laponskem, resnično kraaasni deklici, tako da – z njima – kamorkoli. Ja, tudi z njuno mami, ha ha. In potem lokacija. Disneyland. Nekaj pravljičnega. Vsi vedo, da imam rada pravljice, da sem en velik otrok (ne glede na leta) – tako da to sploh ni bilo vprašanje, ali bi šla. Takoj se javita, da gresta z mano tudi moji punčki (no, nista ravno več punčki, sta pa tudi onidve ohranili otroka v sebi – Laura (21 let) in Maruša (19 let). In gremo – popolna babja zasedba. Juhu. Takoj nabavim obvezno opremo. Mišja ušeska, jasno. Ne moreš it v Disneyland brez njih, ha ha (tale moj prijatelj Amazon mi ponudi takšna bleščeča- idealno in da imamo vse ista). Moški so srečni, da bodo imeli doma malo miru (no, pri nas dva, pri Rebeki samo Sandi, ki nas pospremi na letališče – letimo iz Zagreba).
Pozor pri oddaji prtljage!
Če so karte reees poceni – verjetno pomeni, da letite z nizkocenovcem. In vedno pazite, koliko v resnici stanejo karte, ker je običajno kos prtljage potem dražji od karte. Zataknilo se je pri Sijini ročni prtljagi. V enem majhnem roza kufrčku je imela svojega dojenčka, skratka nič prtljage – stvari je imela v Rebekinem večjem kovčku. Ampak je bil njen roza kovček prevelik za ročno prtljago in so morala Škalerjeva dekleta doplačati 40 evrov. Moja Laura je tudi imela ročno prtljago – eno Disneyjevo torbo (pustimo, da nama je bila z Rebeko tako všeč, da imava zdaj isto tudi midve:) ). V tisti Disneyjevi torbi, ki ji je služila kot ročna prtljaga, je imela celo svojo zimsko in pomladno kolekcijo oblačil (ok, pretiravam, a res je bilo veliko oblačil) in je bilo vse v redu. Sijin mali kovček pa … ah. Vemo za drugič. Za ročno prtljago nikar ne jemljite trdih kovčkov, zelooo nabasani nahrbtniki, prepolne torbice – to je pa vse ok. Preskočimo pot, naše res luštno air bnb stanovanje, ki smo ga imele 3 minute od Disneylanda … in gremo direkt v Disneyland.
1. dan Disneylanda
Mišja ušeska so na naših glavah. Dobra volja v žepu. Karte imamo, covid potrdilo tudi, denar, telefon. To je to. Zame in moja dekleta. Rebeka je pa zelo skrbna mama, ki vzame s sabo še poln nahrbtnik za preživetje. Če bo Sija žejna, lačna, da bo Šajana imela tudi kaj brezglutenskega, še kakšne igračke, stvari za preobleči … Avtobus nas v treh minutah pripelje pred vhod in že velik napis DISNEYLAND nam vsem nariše nasmeh na obraz in gremo veselo naprej. Uf. Prvo razočaranje. A so se res vsi ljudje tega sveta ravno na današnji dan odločili, da gredo pogledat, kje sta doma Miki in Mini Miška in vsi njuni prijatelji? Množica ljudi se vali proti vhodu. 🙁 Nam le uspe priti noter. Drugo razočaranje. Kakšne gneče pri vsaki atrakciji. Najmanj uro in pol moremo čakati, da potem uživamo tisto minutko na atrakciji. Ah.
No in zdaj vam povem, zakaj Disneyland skozi oči babice. S Sijo skleneva pakt, da grem jaz z njo na šalčke, avtomobilčke, medtem ko gredo velika dekleta na tiste ‘roller coaster atrakcije’. Jaz res ne razumem, zakaj bi moralo biti človeka strah, da ga obrača na glavo in da prosto pada po zraku in mu želodec obvisi nekje v grlu … domišljijo imam veliko, adrenalinski tip pa očitno res nisem. Zato se počutim kot babi. Si predstavljam, da babice z majhnimi otroki gredo lepo na umirjene stvari, vrtiljak, šalčke, avtomobilčke … Prisežem, da sva se tudi midve s Sijo imeli zelo lepo, ne da bi se obračali na glavo. 🙂
Velikim dekletom celo uspe, da pridejo na eno atrakcijo – neko džungelsko, kjer moreš biti večji kot meter in pol, še dobro, da Sija ni tako velika in greva midve lahko po svoje. Aleluja. In že je čas za kosilo. Spet razočaranje. Samo burgerji, pomfriji, nuggetci … junk food. Moji dekleti bi kakšno ‘normalno hrano’. A ni milijon restavracij v Disneylandu? O, ja, seveda so. Tudi takšne z ‘normalno hrano’, a pogledamo na aplikacijo in piše, da je vse zasedeno, prostor pa lahko rezerviraš čez tri dni. Ah.
Prvi dan smo vzele za izvidnico. Pogledamo si park, kje je kaj … kaj bi rade obiskale, preizkusile … in naslednji dan bomo to izvedle. Počakamo še na promenado. No, to je pa pozitivni uf. Res lepo. Ko se mimo tebe sprehodijo vsi liki, ki so doma v Disneylandu, na svojih pravljičnih vozilih in pojejo in plešejo ter mahajo in pošiljajo poljubčke … Dajo ti vedeti, da si dobrodošel in da te imajo radi in da … vidite, takoj me zanese, a ta promenada teh Disney prebivalcev je res stvar, ki se jo splača videti. In veš kaj – zanjo ni treba ekstra plačati. Tako kot smo za vse plačevale naslednji dan.
2. dan Disneylanda
Odločimo se torej, da si bomo ogledale nekaj predstav, za katere bomo dodatno plačale hiter dostop, da ne bomo čakale uro in pol, ampak morda samo največ pol ure. In gremo na praznovanje Elzinega rojstnega dne (Rebeka že snema Elzo, ki poje in jo v smehu pošilja na pevske vaje, ha ha ha), kaj naj, če pa imamo pri nas res boljše pevce, kot je tale Elza v Disneylandu. Je pa doživetje. Naučimo se Elzinega plesa in vse veselo migamo – pa v levo in desno in gor in dol. 🙂
In gremo do Ratatouilla. Sedemo v vozičke in se odpeljemo po raznih sobanah, kot da smo male miške, ki drvijo pod mizo, se skrijejo v kakšno luknjo in so že v drugi sobani … odlično narejene animacije … super. In ko po predstavi 10 minut poslušaš Šajano in Sijo: “Joj, a ni bilo dobro? Uf, to je bilo pa res dobro. Kako je bilo pa to dobro …” Hraniš se z njunim navdušenjem. Ni lepšega, kot če so tvoji otroci srečni. In Sija in Šajana sta tudi ‘moji’. Tako da smo bile srečne vse. Laura in Maruša sta se pa verjetno slikali pred tistim čudovitim roza gradom, ki je res impozanten.
Še nekaj predstav smo si kupile: letele smo s Petrom Panom, obiskale Pirate (no, tukaj morem priznati, da sem bila malo bolj pogumna kot Sija in Šajana, cel čas sem gledala, onidve pa na trenutke mižali, če se je kje pojavila prevelika smrtna glava). In zdaj, ko sem bila že tako pogumna, bi one VSE šle na en roller coaster. Tudi Sija. In mene petletnica prepričuje: “Pa daj, Katja, saj te ne bo strah, res te ne bo, nič ne bo hudega …” O, joj. Hitro stopim do enega uslužbenca in ga vprašam, če se na tej atrakciji obračaš na glavo. Ko mi zatrdi, da ne, da gre vlakec samo hitro, obrača se pa ne … popustim. Grem tudi jaz.
Stojimo v vrsti. In naenkrat zagledam svojo Lauro, ki izrazito izbulji oči. Sledim njenemu pogledu in vidim, da gleda enega Einsteina. No, vsaj podoben mu je. In že razlaga Maruši – si ga videla, si ga videla??? Koga???
Izkaže se, da je igralec iz serije Emily in Paris. Seveda se slikata z njim, zelo prijazen gospod, onidve pa imata krasen story za Instagram. Pa sta še veliki punci srečni. Večino atrakcij drugi dan plačujemo – če smo že tako daleč prišle, da vsaj kaj preizkusimo … in tako pogumne punce preizkusijo marsikaj, me pa, ki smo manjše od meter in pol (ha ha), si privoščimo mirno plovbo s čolničkom mimo raznih pravljic, pa počasno vožnjo z vlakcem pa vožnjo z avtomobilčki …
Drugi dan pridemo na svoj račun vsi. In ker zdaj že vemo, da bodo ob 18.00 vsi šli pogledati promenado, me pa smo jo že videle – takrat izkoristimo še druge atrakcije. In počakamo, da je ura 20.00, ko zares vsi doživimo moto Disneylanda: Where Magic Gets Real. Kakšen mapping, kakšna predstava, kakšna čarovnija, kakšen ognjemet … prekrasen Disneyland grad z okolico spreminja podobo iz ene pravljice v drugo, zraven pa iskre, glasba … norooo lepo. Res magično. Ko se obrnem k Rebeki, ujamem, kako si pobriše solzo, tako jo je ganila predstava. Vse nas je. Pa če si star dve leti, pet, devet, dvajset ali petdeset …
Zaključek: v Disneylandu je lepo. Je magično. Kadar ni mravljinčno (beri: preveč ljudi), je še posebej pravljično. Disneyland je za male in velike otroke. Ja, tudi za velike. (Fajn je, če ti veliki negujejo otroka v sebi, ker potem lahko doživljaš Disneyland skozi otroške oči.). Jaz sem ga skozi oči babice, pa mi je bilo izredno lepo. 🙂
