Tema, o kateri si mnogi, večina niti slučajno ne upa govoriti na glas.

Imela sem sicer namen pisati o povsem nečem drugem, a sem se odločila, da vse spustim iz rok in napišem tale blog na temo, o kateri si mnogi, večina niti slučajno ne upa govoriti na glas. 

Jaz pa bom!

Starejša, kot sem, manj se mi da ugajati ljudem. Manj se ukvarjam s tem, da me morajo imeti vsi radi. Resno. Prav prišla sem do spoznanja (no, do tega spoznanja sem prišla že davno, samo živeti ga nisem znala tako), da če ne znaš povedati ničesar lepega, bodi raje tiho. 

In priznam, postala sem na trenutke prav ’zatežena’ oseba v družbi, ker preprosto NE DOVOLIM VEČ, da ljudje v moji bližini sodijo, obrekujejo in se pogovarjajo o komerkoli, razen o sebi, in ok– s prijateljicami še vedno ’šimfamo’ svoje može, tega pač ni možno kar tako ignorirati☺.

Začela bom tako, da bom najprej povedala nekaj besed o sebi, o svojem življenju, pozneje pa ta blog namenila vsem tistim negativcem, primitivcem in takim, ki zaradi svojih lastnih kompleksov non stop sodijo druge in zdravijo svoje komplekse na ramenih drugih. 

To bo te vrste zapis, da ko bom kjerkoli, kadarkoli zasledila še kakšno pljuvanje čez koga, ga bom samo delila naprej …

Naj začnem torej pri sebi. Moje življenje razburkan je ocean, kot pojejo Tabujevci. Nekaj določenih mojih sledilcev pa je več kot očitno zmedenih, ker se ne znajo odločiti, ali sem super, carica, kraljica in lepotica, ali sem transvestit, bedak in jim grem na ’kozlanje’☺.

Ja, prav ste prebrali. O, moj bog, kaj vse jaz preberem o sebi. Stavke, besede, ki jih ne privoščim res nikomur, pišejo osebe, ki so v zasebnem življenju mame, babice, očetje, strici … Upam, da vsaj ne opravljajo kakšnega poklica, ki je povezan z vzgojo otrok. Internet nam je prinesel ogromno dobrega, prav tako facebook, saj prek njega res največ komuniciram s svojimi oboževalci in sledilci. Je pa slaba plat tega, da se počasi izgublja vsa empatija. Da ti ni treba, ko nekoga pljuvaš, gledati mu v oči. Lepo se zlekneš v svoj fotelj, razdražen(-a), ker je Dremljeva spet ’pokasirala’ nekaj evrov za reklamo ali nastop, se zlovešče nasmeješ in rečeš, zdaj boš pa videla, ti … (in sledijo zmerljivke). Empatije nam manjka, dragi moji, empatije! 

Lepo se zlekneš v svoj fotelj, razdražen(-a), ker je Dremljeva spet ’pokasirala’ nekaj evrov za reklamo ali nastop, se zlovešče nasmeješ in rečeš, zdaj boš pa videla, ti … (in sledijo zmerljivke).  

Če tukaj omenim samo enega od komentarjev, ko je neka gospa pod eno od objav zapisala, da bom že videla, ko se mi bo rak vrnil, in da ko se vrne, še 2x bolj boli. Bom že videla! Mislim, da se nas velika večina strinja, da je to že na meji sovražnega govora. Verjemite, da se moja mama, oče, brat, mož, prijateljice ne počutijo prav dobro, ko berejo kaj takšnega. 

Seveda pa je popolnoma druga pesem, ko na svojem profilu kaj podarjam. Takrat sem carica marica, lepotička, najboljša na svetu … ;). Tudi ko sem poročala o koncertu za bolnega dečka, ko sem se borila za to, da se je koncert sploh izpeljal, sem bila carica, asica, res oseba s čudovitim srcem, ko pa reklamiram kako stvar, npr. nazadnje Sensilab, sem prodana duša, sram me je lahko in tako dalje. In verjamete ali ne, prav zapomnila sem si imena oseb, ki so v dveh različnih primerih, pisali enkrat v superlativih, drugič pa – kolikor je mogoče, negativno. 

In zdaj sledi ekskluzivno razkritje! 

DA, TUDI JAZ ŽIVIM OD DENARJA in ne od ’lufta’. 

Aja, niste vedeli? Ste mislili, da je Ronaldo reklamiral Nike zato, ker nima drugega dela? Ste mislili morda, da George Clooney ne bi nosil nobene druge ure na roki, kot le Omega, ste resno mislili, da si Jennifer Lopez brije noge samo z britvicami Venus in nosi zgolj kavbojke Guess? HEJ, NAJ VAM RAZJASNIM, DA STE ŽIVELI V ZMOTI. 

Tem ljudem pravijo v Ameriki ’celebrity’, pri nas pa medijske osebnosti, lahko tudi ’influenserji’, in vsi ti ljudje so, smo za te reklame plačani. Ja, tako kot jaz za marsikaj. Recimo za Electrolux. Ampak naj vam povem, da sta, plačano ali ne, njihov pralni in sušilni stroj daleč najboljša stroja, ki sem ju kdajkoli imela in ju ne zamenjam za nič na svetu. Mimogrede, pralni stroj ima funkcijo tiho pranje in lahko perem tudi pozno zvečer. 

Tako kot že deset let vozim hyundaja, ki sem ga do pred mesecem dni kupovala sama! Z njim sem noro zadovoljna, da ga ne dam za nič na svetu. IN TO TUDI GLASNO POVEM. 

Pijem napitke Sensilab SlimJOY (WaterOut). In ja, plačana sem za to, pa še napihnjena nisem. In to povem na glas. Na glas povem zato, video posnamem zato, ker sem za to plačana, ja, saj to ve vsak, ki ima pet koleščkov v glavi, ampak pijem ga pa zasebno ne zato, ker sem plačana, ampak zato, ker daje rezultate. 

Če dopoldne piješ WaterOut Sensilab, zvečer pa se nabašeš z vrečko čipsa – takrat žal rezultatov res ne bo☺. Torej ja, pijem ga. Vam ga pa ni treba. Vi lahko oglas preskočite, lahko pa ga gledate do konca. Če bi  menila, da prodajam eno veliko ’sranje’, kot mnogi omenjajo, ga, verjemite, ne bi prodajala. In ne bi bil tako dobro prodajan izdelek. Prodajam izključno tisto, kar koristim sama. In za kar sem prepričana, da ima učinek. In NI GA DENARJA na svetu, kar sem zapisala v svojem čisto prvem zapisu DOBRODOŠLI V MOJ SVET, ki bi me lahko kupil za nekaj, da reklamiram nekaj, v kar sama ne verjamem. 

In ko prebiram žaljivke, kot so, da sem kot dedec, da sem prodana duša, da ne delam ničesar drugega, kot se samo nastavljam, se samo nasmehnem in zamahnem z roko. Ker se mi vsi vi, ki pišete take stvari, smilite. Zaradi zaslepljenosti ne vidite dlje, kot do svojega nosu. In to je vaš svet. Če pa boste dovolili, da bo tudi iz strani kdaj pokukal kakšen sončni žarek, mi lahko verjamete, da boste presrečni. Več kot očitno je, da vam ni jasno, kako ta svet deluje. 

In ko prebiram žaljivke, kot so, da sem kot dedec, da sem prodana duša, da ne delam ničesar drugega, kot se samo nastavljam, se samo nasmehnem in zamahnem z roko. Ker sem mi vsi vi, ki pišete take stvari, smilite.

Recimo da ste zaposleni v Mercatorju in veste, da imajo v Sparu cenejše makarone. Boste vsakemu na blagajni, ki bo kupil te makarone, rekli, naj jih nese nazaj, ker imajo pri konkurenci cenejše? Verjetno ne boste, kajne? Ker ste plačani, da delo opravite vestno in profesionalno. Tako kot jaz opravljam svoje delo vestno in profesionalno.

In potem si predstavljajte, da berete po forumih o sebi, kaka prasica ste, ker niste povedali, da imajo v Sparu cenejše makarone (recimo – zgodilo se je že tudi to, da smo imeli na spletni strani MySpirit zaradi akcije cenejše parfume kot v trgovini in je bilo seveda vse narobe. Bila sem vse, samo človek ne).  

Zdaj pa vas vprašam. Koliko stvari v svojem delovnem tednu naredite vsi vi, ki tako zelo pljuvate, BREZPLAČNO? Koliko? Kolikokrat greste v službo samo zato, ker to radi počnete in vam ni mar, če ne bi dobili plačila? Ker vas to izpopolnjuje. Ker veste, da vaš delodajalec potrebuje pomoč? Kolikokrat? Verjamem, da se tu in tam seveda najde kdo, ampak verjamem tudi, da jih ni prav veliko. No, naj vam povem, da jaz v svojo službo hodim vsaj 30 odstotkov svojega delovnega časa popolnoma brezplačno . Oziroma če sem natančna, velikokrat celo v minus. Vsi humanitarni nastopi, ko rešujemo in zbiramo denarna sredstva za take in drugačne potrebe ljudi, vsi obiski bolnic, pediatrij, vsi nastopi za šolske otroke … Mah, bom kar nehala naštevati. Se ne pritožujem, da ne bo pomote. Rada to delam. To me izpopolnjuje in odlično se počutim po dobro opravljenem delu. In ko vse to delam zastonj, sem celo carica. Ko pa dobim kakšno stvar plačano, sem seveda prodana duša. Ker vsi vi, ki pljuvate, hodite seveda v svojo službo brezplačno. In verjetno 30 odstotkov svojega časa in denarja namenjate dobrodelnosti. Pohvalno!

Samo v inboxu na facebooku imam minimalno 500 sporočil in v skoraj vsakem bi nekdo nekaj želel od mene. Eden bi samo nasvet, eden bi denar, ker pač misli, da se jaz v njem kopam in da bom pač plačevala račune vsega sveta ter na koncu verjetno tudi rešila svet, spet drugi bi mi rad nekaj prodal … Zelo malokrat se zgodi, da se v inboxu najde kakšno sporočilo z zgolj lepo besedo. Na nekatera sporočila odgovorim, na nekatera ne bom nikoli, nekaterih pa sploh nikoli ne preberem. Ker imam tudi svoje življenje. Ker imam otroke, moža in prijatelje, ki jim moram preprosto nameniti svoj čas. 

In za take, ki jim ne odgovorim, sem preprosto važička, ki se pretvarja, ki se dela lepo, potem pa ji napišeš sporočilo, pa niti odgovoriti ne more. Ne da bi vedel, da si 500. v čakalni vrsti. In tukaj zdaj pridemo do predsodkov, s katerimi se srečujem iz dneva v dan. 

Predsodki, predsodki, predsodki. 

Sama sebi sem sveto obljubila, da ne bom ocenjevala ljudi kar tako, ne da bi poznala njihove zgodbe, pa se mi še vedno tu in tam zatakne. 

Pred kratkim sem srečala osebo, ki je bila videti, kot da ima za seboj 20 lepotnih operacij. Pa kolegica, ki sedi poleg mene, reče: » Ja, Marija pomagaj, kaj je pa ta naredila sama iz sebe.« In jaz komentiram: »Ja, nekateri res nimajo mere, ne razumem zdravnikov, da so ji še vedno pripravljeni vbrizgati polnilo v usta, ko pa vidijo, da je videti kot račka.« 

Resnica pa je mnogo bolj tragična – napadel jo je pes. Raztrgal ji je del obraza. Ni ji preostalo drugega, kot da so jo v roke vzeli lepotni kirurgi. 

Še danes me boli duša, da sem bila tako zelo podla in sem sploh karkoli komentirala. Ampak me je izučilo. Vživela sem se v to osebo in si poskušala predstavljati, kako zelo jo takšni komentarji bolijo. Ker so tudi mene. Zdaj me ne več, ker – kot sem povedala na začetku –, nimam več želje ugajati vsem. 

Kolikokrat se vam zgodi, da za koga kaj rečete, ker ste slišali – baje, da se drogira, baje, da je to in to –, pa niste prepričani, da je temu res tako. 

Zakaj to delamo? Zakaj hudiča smo tako zelo podli, da sodimo ljudi, ne da bi poznali njihovo zgodbo? NE SODI ŽIVLJENJA DRUGEGA, ČE NISI OBUL VSAJ ENKRAT NJEGOVIH ČEVLJEV IN PREHODIL VSAJ KILOMETER. Ta rek še kako drži! Jaz sem recimo cele dni bolj ali manj sama z otroki. Mož pride vedno pozno domov. Ko zbolijo, sem z njima jaz, ju vozim v vrtec, šolo, na dejavnosti, rojstne dneve … Ko pride dopust, je mož več z njima kot jaz. Zato, ker tako nadomesti izgubljeni čas, jaz pa tudi potrebujem nekaj minut svojega miru. In slišala sem že komentarje, da sem več kot dve uri, gospa lena, ležala na plaži, medtem ko je mož skakal okoli s hčerkama. Vsa čast mu. Res je lahko srečna, da ima takega moža. Ja, saj sem srečna, da imam takega moža, ampak hej, tole, kar vidiš, ni resnična slika našega življenja ;). To je samo nekaj ur na plaži.

Zadnjič sem nastopila na modni reviji v Europarku v Mariboru in je neka gospa padla po tekočih stopnicah. Naravnost naprej na glavo in tako obstala. Meni se je kar ustavilo srce. Ko so varnostniki takoj pritekli in ji nudili pomoč, so se že začeli komentarji: »Ma, ziher je bila pijana. No, saj je delovala malo pijana.« Haloooo? Pa kje živimo? Kaj pa če jo je kap? Kaj če se je udarila v glavo in zato ne ve, kaj govori? Mislim, kje živimo?! Kako hudiča lahko kar sodimo in sodimo. Ko smo že pri pijancih. Pred kratkim mi kolega reče, da se je neka naša znanka čisto zadrogirala. Da se veliko govori o tem. Poleg je sedela  prijateljica, ki zelo dobro pozna to dekle, in lepo razložila, da ni res, da ima celo življenje tako zelo močne epileptične napade, da ji je ’udarilo’ na možgane in se zato vede malo ‘čudno’ – po naših merilih. 

NE SODI ŽIVLJENJA DRUGEGA, ČE NISI OBUL VSAJ ENKRAT NJEGOVIH ČEVLJEV IN PREHODIL VSAJ KILOMETER.

Ne dolgo nazaj sem nastopala na koncertu za Viljema Julijana. Mali borec in njegova starša so bili v tem času zelo medijsko izpostavljeni. Pa seveda so se že našli ljudje, ki so znali povedati, da si na račun sinove bolezni delata reklamo. Da sta njihova družina in njihovo društvo sekta in bla, bla, bla. Pa halooo? Pa kdo je tu nor?! A smo res taki primitivci, da nimamo resnično nobene vesti več? Mimogrede – kadar gre za otroke, postaja moja toleranca ničelna. In ko smo ravno pri Viljemu Julijanu. Kaj si mislim o njem in njegovi družini, sem že pisala TUKAJ, naj pa povem še to, da te energije in ljubezni, ki sem ju doživela med sodelovanjem z njimi, nisem doživela še nikjer. Z vsemi vpletenimi, ki so delali na koncertu. Tako da če je to sekta, potem absolutno želim biti del nje. 

Naj zaključim tole pisanje. Dragi moji, ugriznimo se dvakrat v jezik, preden kaj napišemo, popljuvamo, ali samo vprašamo. Ker – saj sami veste – vsaka zgodba ima dve plati.

Tudi pri meni je včasih videti, da ne delam ničesar, čeprav cele dneve garam kot nora. 

Tudi pri vas je kdaj kaj videti drugače, kot je v resnici. Nikoli ne vidimo cele slike, ker je ne moremo. Do nas pridejo samo drobci in potem si ustvarimo svojo resnico. Nikoli ne moremo poznati cele zgodbe vsakega posameznika, to je res, lahko pa kljub temu dopuščamo možnost, da je kakšno ozadje, zaradi česar je človek takšen, kot je, da je to naredil, da je to rekel. 

Namesto da pljuvamo, raje širimo ljubezen, se imejmo radi in si raje povejmo kaj lepega. Naj nas hranijo pozitivne informacije. Negativizma je tako ali tako že preveč, se vam ne zdi?

Vaša R.